Jedro

V pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati („dopolnjevati“) oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 24.5.2012 je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah 0726 Ig 499/2007 z dne 4.10.2007 v veljavi tudi v 1. in 4. točki izreka (I. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je dolžan toženec tožnici plačati pravdne stroške v višini 47,58 (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper omenjeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec, ki poudarja, da je navajal podatke o svoji selitvi z G. 62 (nepremičnina naj bi bila prodana in izseljena), zaprtju svojega s.p. in razlogih za to. Navaja, da pogodbe s tožnico niso prekinili, ampak so celotni paket po njenih navodilih prenesli na ženino podjetje F. d.o.o., ki je nadaljevalo z njegovim delovnim področjem in kateremu je tožnica od leta 2004 pošiljala račune, ki so bili vsi plačani. Poudarja, da naj bi bilo neverjetno, da bi imeli kot en pravni subjekt s tožnico (ki se obnaša kot pokvarjen monopolist in s katero so imeli vrsto težav) sklenjeni dve pogodbi. V zvezi s tem pošilja listine, ki naj bi dokazovale, kakšne težave jim je tožnica na naslovu F. d.o.o., povzročila v letu 2009, zaradi česar so z njo 4.5.2009 prekinili pogodbo. Pri tem naj bi ji neutemeljeno plačali 431,24 EUR, kar naj sodišče preveri.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati („dopolnjevati“) oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - 2. odst. 458. čl. ZPP). V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu s 453. členom ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP(1). Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oziroma poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna).

6. V skladu z vsem navedenim(2) je nedopustno (in posledično neupoštevno) toženčevo pritožbeno navajanje, da pogodbe s tožnico niso prekinili, ampak da so celotni paket po njenih navodilih prenesli na ženino podjetje F. d.o.o., ki je nadaljevalo z njegovim delovnim področjem in kateremu je tožnica od leta 2004 pošiljala račune, ki so bili vsi plačani. Povsem enako velja glede pritožbenih navedb (in v zvezi s tem poslanimi listinami) o težavah, ki naj bi jim jih tožnica (na naslovu F. d.o.o.) povzročila v letu 2009 (zaradi česar naj bi z njo 4.5.2009 prekinili pogodbo)(3). Glede navedbe, da je v letu 2004 prenehal z opravljanjem dejavnosti kot s.p. (ter da je bila nepremičnina na G. 62 prodana), pa je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9) pravilno obrazložilo, da za odločitev v predmetni zadevi ni relevantna(4).

7. Do pritožbenih navedb v zvezi z monopolističnim položajem tožnice in njenim postopanjem v letu 2009 se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za predmetno zadevo (odločitev o vtoževani terjatvi) niso pomembne (drugi odstavek 360. člena ZPP). Ker tako razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

(1)Torej toženec v odgovoru na tožbo oziroma prvi pripravljalni vlogi.

(2)Gre za novote povezane z (v izpodbijani sodbi) ugotovljenim dejanskim stanjem.

(3)Te navedbe so tudi sicer nerelevantne, saj iz njih samih izhaja, da se plačilo nanaša na drugo obdobje, to je leto 2009 (v tej pravdi je tožnica vtoževala plačilo naročnine za obdobje od junija 2006 - z izjemo julija 2006 - do vključno februarja 2007; sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bilo naročniško razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama, s strani tožnice dne 19.3.2007 odpovedano), in da naj bi bilo opravljeno v korist drugega subjekta (F. d.o.o.).

(4)Te okoliščine na veljavnost naročniškega razmerja med pravdnima strankama niso imele nobenega vpliva.