Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavarovanje se lahko nanaša samo na premoženje dolžnika, ne tretje osebe, ki ni stranka tega postopka. Prepoved razpolaganja dolžniku s premoženjem, ki ni več njegovo, je brez pomena, kot je to pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje
I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. V. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi najprej s sklepom z dne 31. maja 2024 ex parte zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, naj se zaradi zavarovanja njene terjatve tožencema prepove razpolagati z nepremičninami, katerih podatki so navedeni v sklepu. To pritožbeno sodišče je s sklepom 13. novembra 2024 I Cp 1386/2024 navedeno odločitev razveljavilo, ker je ocenilo, da je preuranjena.
2.V teku omenjenega pritožbenega postopka, 16. 10. 2024, je prvostopenjsko sodišče izdalo še eno začasno odredbo na predlog upnika z dne 9. 10. 2024, s katero je upnikovemu predlogu ugodilo in drugemu tožencu prepovedalo razpolaganje z zaznamovanim vrstnim redom na njegovih solastniških deležih na nepremičnini v k. o. X, parcela 134/3; izvršitev takega naloga toženca je naložilo tudi notarki.
3.Sodišče prve stopnje je s sedaj z izpodbijanim sklepom po tem delno ugodilo tožničinemu predlogu in drugemu tožencu za čas do izvršljivosti sodbe v tej zadevi in še 30 dni po tem prepovedalo razpolaganje z njegovim deležem na nepremičnini v k. o. X parc. št. 1134/3 (ID znak parcela X 1134/3), zavrnilo pa je predlog za prepoved razpolaganja obema tožencema s solastniškimi deleži na nepremični v k. o. X - stavba 3907 (tč. V. izreka sklepa).
4.Ocenilo je, da je verjetnost odškodninske terjatve tožnice do tožencev izkazana s pravnomočno sodbo, s katero sta bila toženca spoznana za kriva kaznivega dejanja na škodo tožnice, nevarnost njunega ravnanja, usmerjenega v preprečitev potencialnega poplačila terjatve pa je tudi izkazana, saj sta takoj po prejemu tožbe in predloga za zavarovanje toženca odsvojila večji del svojega premoženja, in sicer s pogodbo o preužitku v korist tretje osebe. Zavarovanje na premoženju, ki je bilo tako odsvojeno (nepremičnine v k. o. X, lastniški deleži na stavbi 3907), je sodišče zaradi tega (ker ni več v lasti dolžnikov) zavrnilo, na premoženju drugega toženca v k. o. X, ki ga še ni uspelo odsvojiti, pa je predlaganemu zavarovanju ugodilo.
5.4. Zoper zavrnilni del sklepa (tč. V.) se tožnica pritožuje. Sodišču očita kršitev pravice do izjave in načela kontradiktornosti, saj naj ne bi mogla aktivno sodelovati v postopku. Navaja, da je od vložitve njenega predloga 15. 5. 2024 do izpodbijane odločitve, ki je sledila odločitvi pritožbenega sodišča, preteklo več kot šest mesecev, med tem pa sta dolžnika razpolagala s svojim premoženjem. Sodišče bi upniku že zato moralo dati možnost, da se o teh vmesnih dogodkih izjavi. Trdi, da je pogodba o preužitku, s katero sta toženca odsvojila svoje nepremičnine, nična, in da bi o tem moralo odločati sodišče v postopku zavarovanja kot o predhodnem vprašanju. Čas sklenitve pogodbe o preužitku v korist hčerke obeh tožencev, njena vsebina in namen jasno kažejo, da je njen edini namen oškodovanje upnikov, konkretno tožnice. Ker je tako, je tudi zavarovanje še vedno na mestu in potrebno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in opredeljuje stroške pritožbe.
6.5. Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom. Menita, da je tožnica imela možnost izjaviti se o novem zemljiškoknjižnem stanju, saj je to s predlogom za novo izdajo začasne odredbe 9. 10. 2024, ki mu je bilo ugodeno, tudi storila, zato nasprotujeta vsem pritožbenim navedbam kot nedopustnim novotam.
7.6. Pritožba ni utemeljena.
8.7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje upnikove denarne terjatve (270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ) podani; izkazana je verjetnost terjatve in nevarnost, da bosta dolžnika s skrivanjem in odtujevanjem premoženja onemogočila oz. otežila bodočo verjetno izvršbo oz. realizacijo terjatve.
9.8. Drži, da sta dolžnika v vmesnem času, 28. 8. 2024, že razpolagala z eno od nepremičnin, na katero je tožnica tudi predlagala zavarovanje, in sicer sta jo s pogodbo o preužitku prenesla na A. A., ki je kot lastnica že vpisana v zemljiško knjigo. Za to nepremičnino je iz tega razloga sodišče predlagano izdajo prepovedi razpolaganja dolžniku z njo zavrnilo, ta odločitev pa je pravilna in sploh ne more biti drugačna. Zavarovanje se lahko nanaša samo na premoženje dolžnika, ne tretje osebe, ki ni stranka tega postopka. Prepoved razpolaganja dolžniku s premoženjem, ki ni več njegovo, je brez pomena, kot je to pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje (tč. 22. obrazložitev izpodbijanega sklepa).
10.9. Ne drži, da sodišče prve stopnje upniku ni dalo možnosti, da se izjavi: Upnik je že v predlogu z dne 9. 10. 2024, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, navedel, da dolžnika že konkretno razpolagata s svojim premoženjem z namenom preprečiti poplačilo njegove terjatve. Za tem je prejel tudi sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča o razveljavitvi zavrnitve njegovega predloga.
11.10. Ne drži tudi, da bi lahko sodišče v tem postopku zavarovanja kot predhodno vprašanje obravnavalo ničnost pogodbe o preužitku, s katero sta toženca odsvojila svoje nepremičnine tretji osebi, ki ni stranka tega postopka. Ne glede na to, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, je treba dati nosilcu materialne pravice vedno možnost, da sodeluje v postopku, ki se te pravice tiče.
12.11. Pritožbo je bilo zaradi navedenega treba zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).
12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 151. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ; stroški v zvezi z začasno odredbo so del pravdnih stroškov.
Zveza:
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.