Jedro

V postopku dokazovanja sodišče ugotavlja materialnopravno in procesnopravno relevantna dejstva, pa tudi druga dejstva, od katerih ni odvisna uporaba pravne norme, omogočajo pa sklepanje o obstoju pravnorelevantnega dejstva (indici) ter tako imenovana pomožna ali kontrolna dejstva. To pa pomeni, da sodišče ni dolžno ugotavljati tudi vseh tistih dejstev, ki jih predlaga obramba, če so ta z vidika presoje dokazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se naloži plačilo sodne takse v znesku 900,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 10303/2013 z dne 9. 10. 2017 obsojenega M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen treh let zapora. Po prvem odstavku 93. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 3.632,67 EUR ter potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njene pooblaščenke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR. Mladoletno oškodovanko A. B. je po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 10303/2013 z dne 27. 11. 2018 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. V zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, izpodbija pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter odloči „skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP oziroma 427. členom ZKP”.

4. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane. Izpostavlja, da z navedbami, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vložnik podaja svojo dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, pri čemer sta obe sodišči navedli razumne razloge, na katerih temelji njuna presoja. Sodišči sta tudi argumentirano odgovorili na vse relevantne očitke obrambe, tako da vrhovna državna tožilka ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne.

5. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Vložnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da so razlogi o odločilnih dejstvih v pravnomočni sodbi nejasni oziroma „v precejšnji meri s seboj v nasprotju z listinami v spisu”. Svoje navedbe podkrepi tudi s trditvami, da je argumentacija v napadeni sodbi absurdna in da si sodba s takšno vsebino, ki je slaba, ne zasluži pravnomočnosti in nikakor ne more biti vzor sodni praksi ter da si ne zasluži, da bi postala del pravnega reda pravne države. Iz vsebine utemeljitve pa je razvidno, da vložnik podrobno analizira izpovedbe oškodovanke A. B., njene mame A. C., oškodovankinega očeta M. M. ter babice M. V., pri čemer potencira nekatera razhajanja, ki pa se nanašajo predvsem na nekatere obstranske okoliščine. Iz vseh teh navedb, ki ne presegajo drugačnega pogleda na dejansko stanje, veje nesprejemanje dejstvenih ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi. Da je tako, je razvidno tudi z vložnikovih navedb, da sta bili sodišči nedosledni pri presoji verodostojnosti izpovedb prič, saj je odklonilo vero obsojencu in njegovi ženi, pri tem pa obšlo razlike v izpovedbah za obsojenca obremenilnih prič, kar kaže, da je bilo prepričanje obeh sodišč zmotno in predstavlja neprimerno oceno dokaznega postopka.

7. V postopku dokazovanja sodišče ugotavlja materialnopravno in procesnopravno relevantna dejstva, pa tudi druga dejstva, od katerih ni odvisna uporaba pravne norme, omogočajo pa sklepanje o obstoju pravnorelevantnega dejstva (indici) ter tako imenovana pomožna ali kontrolna dejstva. To pa pomeni, da sodišče ni dolžno ugotavljati tudi vseh tistih dejstev, ki jih predlaga obramba, če so ta z vidika presoje dokazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantna. Sodišče je ugotovilo, da je mladoletna oškodovanka dan po storjenem kaznivem dejanju povedala materi, kaj se ji je primerilo, potem pa še očetu, s tem sta bila seznanjena tudi oškodovankina babica in G. V. Kaznivo dejanje je oškodovankina mati prijavila pet dni po storitvi kaznivega dejanja, pri čemer pa je oškodovanka kot neposredna priča potek dogodkov opisala enako kot je povedala staršema, njena izpovedba pa je potrjena tudi s pričevanji navedenih posrednih (deriviranih) prič. Sodišče prve stopnje je filigransko analiziralo izvedene dokaze, argumentacija glede obravnavanega življenjskega primera je popolnoma sklepčna in v njej ni nobenih vrzeli ali nasprotij. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s sklicevanjem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zavrača dokazno oceno v pravnomočni sodbi in opozarja na pretežno z vidika dejanskega stanja nepomembne razlike med izpovedbami za obsojenca obremenilnih prič. Zahteva v tem delu ne presega uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pokaže, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8. Naslednji sklop, ki ga uveljavlja vložnik, se nanaša na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki da jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je zavrnilo dokazne predloge za postavitev sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. Marge Kocmur, za ogled kraja, kjer se je po očitkih obtožbe zgodil obravnavani življenjski primer, ter za vpogled v spisa I K 66135/2012 in I K 23399/2014. Predlog za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi s sklicevanjem na mnenje kliničnega psihologa sodnega izvedenca dr. Ivana Novaka, saj obsojenčeva pedofilska nagnjenja niso bila niti zatrjevana, šlo pa je za enkratni spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, tako da morebitnih pedofilskih nagnjenj z novo izvedenko, ker ta niso bistvenega pomena, ni treba razčiščevati. Vložnik trdi, da je drugostopenjsko sodišče pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje, vendar z drugačno argumentacijo, saj je zapisalo, da takšnih nagnjen ni mogoče ugotoviti, razen, če jih obsojenec izkaže navzven. Iz obeh utemeljitev je razvidno, da je bil ta dokazni predlog zavrnjen, ker je dokazno sredstvo neprimerno, takšna zavrnitev pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso, pri čemer pa je ključnega pomena, da dejstvo, da nekdo nima pedofilskih nagnjenj, še nikakor ne pomeni, da ga to izključuje kot storilca tovrstnega kaznivega dejanja. Zavrnitev dokaznega predloga za ogled širšega prizorišča kaznivega dejanja je sodišče razumno zavrnilo, saj so dejstva, ki naj bi jih ugotavljali z ogledom popolnoma jasna že iz izpovedb prič, skic in fotografij v spisu. Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za vpogled v navedena kazenska spisa, saj se nista nanašala na obravnavani dogodek, pač pa je obramba skušala s tem spodnesti verodostojnost oškodovankine matere, ki da je med ostalim razširila govorice, da se je obsojenec, kar se sicer ni potrdilo, vozil tudi s šolskim avtobusom, v katerem je bila oškodovanka. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov, obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

9. Nerazumljive pa so navedbe v zahtevi, da s sodbo sodišča druge stopnje ni bil rešen predmet obtožbe, ker sodba ni odgovorila pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dalje, da bi sodišče moralo spremeniti opis tudi v bistvenih delih, saj bi s tem ravnalo v obsojenčevo korist. V tem delu zahteva v bistvu govori o redukciji opisa kaznivega dejanja, tako da ni razumljivo, kako naj bi sploh prišlo do zatrjevane kršitve objektivne identitete med obtožbo in sodbo. V nadaljevanju utemeljevanja te kršitve, pa je razvidno, da vložnik po vsebini še enkrat več zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

10. Obsojenčev zagovornik sodišču druge stopnje tudi očita, da ni odgovorilo na vse pritožbene očitke in s tem kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar pa te trditve vsebinsko ne napolni. Zaradi pomanjkanja obrazložitve utemeljenosti zahteve, kolikor zatrjuje to kršitev, ni mogoče preizkusiti.

11. V zadnjem delu zahteve vložnik poudarja nesprejemljivost višine obsojencu izrečene zaporne kazni, pri čemer se sklicuje tudi na drug primer, kjer je zdravnik, ki ga opredeli tudi z imenom, zaradi zlorabe položaja in kršitve spolne nedotakljivosti mladoletne pacientke bil na prvi stopnji obsojen zgolj na pogojno zaporno kazen. Samo s sklicevanjem na to sodbo vložnik ne izkaže, da je bil obsojenec obravnavan neenako ali celo diskriminatorno, saj pri izrekanju kazenske sankcije sodišče izhaja iz okoliščin vsakega konkretnega primera. V tem delu zahteva ne presega izpodbijanja primernosti izrečene zaporne kazni, saj v ničemer ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona. Gre torej za razlog, ki ga je mogoče uveljavljati v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa ne.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, v pretežnem delu pa je vložena tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Glede na to, da obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, je v skladu z 98.a členom v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodišče je obsojencu odmerilo sodno takso na podlagi tarifnih številk 7114 in 7152, pri čemer je upoštevalo tudi njegove gmotne razmere.