Jedro

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ker je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe prezrla določila 8. člena in 2. odstavka 52. člena Ustave. Še posebej ob dejstvu, da ima sin tožnikov odločbo o usmeritvi, ki se nahaja tudi med listinami predloženega upravnega spisa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Občinske uprave Občine Ivančna Gorica št. 140-0002/2015 z dne 27. 8. 2015 v zvezi z odločbo Župana Občine Ivančna Gorica št. 140-0011/2015 z dne 8. 10. 2015 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v petnajstih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 10. odstavka 56. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju: ZOsn) zavrnil vlogo tožnikov za izvajanje prilagojenega prevoza za otroka s posebnimi potrebami z usposobljenim spremljevalcem za njunega sina A.A., rojenega ... 5. 1997, stanujočega B., za šolsko leto 2015/16, na podlagi ugotovitve, da je A.A. starejši od 18 let ter, da je iz odločbe Centra za socialno delo Grosuplje (v nadaljevanju: CSD) o priznanju pravice do izbire družinskega pomočnika, razvidno, da že uveljavlja pravice iz Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (v nadaljevanju: ZDVDTP), in sicer nadomestilo za invalidnost ter dodatek za tujo pomoč in postrežbo, zaradi česar je prvostopenjski organ sprejel zavrnilno odločitev.

2. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo sta tožnika vložila pritožbo, župan Občine Ivančna Gorica pa je, kot pritožbeni organ druge stopnje, njuno pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo št. 140-0011/2015 z dne 8. 10. 2015. 3. Tožnika v tožbi navajata, da sta za svojega sina A.A. z vlogo z dne 15. 7. 2015 zaprosila toženo stranko za priznanje pravice do brezplačnega prevoza za polnoletnega otroka s posebnimi potrebami v okviru osnovnošolskega izobraževanja v zavodu C., v katerega je bil vključen z odločbo o usmeritvi Zavoda RS za šolstvo št. 972-361-888/2003, na podlagi katere ima pravico do osnovnošolskega izobraževanja tudi po polnoletnosti in je kot vozač vsakodnevno obiskoval navedeni zavod, kjer je vključen v poseben program vzgoje in izobraževanja v skladu z ZOsn. Svojo vlogo sta, po pozivu tožene stranke, še dodatno dopolnila dne 21. 8. 2015, tako, da po njunem mnenju izkazujeta izpolnjevanje vseh pogojev za priznanje navedene pravice. Ker pa je bila njuna vloga zavrnjena, sta zato pravočasno vložila pritožbo, z obširnejšo pravno razlago izpostavljenih treh temeljnih človekovih pravic, vendar je bila tudi njuna pritožba zavrnjena. Tožnika v tožbi očitata, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, zlasti zakonske določbe ZIMI, ZUNEO, ZUPJS in mednarodne pogodbe, in sicer MKPI, MPESKP, MPPDP, EKČP, ESL ter določbe Ustave. Poleg tega pa ji očitata tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kakor tudi bistvene kršitve določb postopka. Tožnika se v tožbi sklicujeta na listine, ki se nahajajo v upravnem spisu in poudarjata, da je bil njun sin A.A., kot otrok s posebnimi potrebami, z odločbo o usmeritvi vključen v poseben program vzgoje in izobraževanja zavoda C., ki ga je kot vozač dnevno obiskoval, saj je bil tudi po polnoletnosti vključen v program omenjenega zavoda. Izpostavljata, da je tožena stranka njunemu sinu A.A. vse do zaključka šolskega leta 2014/2015 zagotavljala pravico do brezplačnega prevoza med domom in zavodom C., tako, da je uredila izvajanje prilagojenega prevoza z usposobljenim spremljevalcem. Navedeno pravico je njunemu sinu A.A. zagotavljala tudi še po 15. 5. 2015, ko je A.A. postal polnoleten, vse do konca šolskega leta 2014/2015. Kljub temu pa sta na njuno vlogo za nadaljnje zagotavljanje brezplačnega prevoza še v šolskem letu 2015/2016 tožnika zgolj 3 dni pred pričetkom pouka prejela 28. 8. 2015 zavrnilno prvostopenjsko odločbo, ki temelji na določilu 10. odstavka 56. člena ZOsn in dejstvu, da je A.A. postal polnoleten v mesecu maju.

4. Dalje v tožbi navajata, da se navedeni 10. odstavek 56. člena ZOsn, kljub spremembi zakonodaje, ki sicer daje otrokom s posebnimi potrebami pravico do nadaljevanja izobraževanja v izobraževalnih zavodih tudi po njihovi polnoletnosti, še ni uskladil. Zato določba 10. odstavka 56. člena ZOsn neustrezno diskriminira otroke s posebnimi potrebami, ki uveljavljajo pravice po določilih ZDVDTP, češ da so sredstva po omenjenem zakonu namenjena socialni varnosti in pomoči druge osebe pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij duševno in telesno prizadete osebe, tako da ne gre za sredstva, namenjena izobraževanju, oziroma kritju stroškov prevoza med krajem bivanja in izobraževanja. Temu po stališču tožnikov pritrjujejo tudi argument, da gre pri ZDVDTP za starejši predpis od ZOsn. Zato menita, da tudi strošek, ki je povezan z izvajanjem izobraževanja, oziroma prevozom, v ZDVDTP sploh ni mogel biti upoštevan. Poleg tega višina sredstev, ki jih posameznik prejme na podlagi ZDVDTP, ni odvisna od tega, ali posameznik obiskuje izobraževalni program, niti od tega, kako oddaljen je od institucije, ki izobraževalni program izvaja. Nadaljnji argument v prid svojemu stališču tožnika uveljavljata z navedbo, da so osebam, ki obiskujejo poseben program vzgoje in izobraževanja v socialnovarstvenih zavodih, na podlagi 8.a člena Pravilnika o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev prav tako kriti tudi stroški prevoza, čeprav uveljavljajo pravice po ZDVDTP. Tožnika poudarjata, da po veljavnih predpisih glede statusa A.A. njegovi starši po njegovi polnoletnosti sploh nimajo nikakršne druge možnosti, kot da zanj glede socialnega varstva pri CSD uredijo status oziroma uveljavljajo pravice po ZDVDTP, saj A.A. prav zaradi svoje prizadetosti tudi po dopolnjeni starosti 18 let ne more živeti sam zaradi težke gibalne oviranosti – 100 % telesna okvara in zmerne duševne prizadetosti in zato nujno potrebuje družinskega pomočnika za pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih, kot so oblačenje, hranjenje, osebna higiena, gibanje z vozičkom. Zato menita, da navedeni status po ZDVDTP A.A. diskriminatorno odvzema pravico do brezplačnega prevoza upoštevaje določilo 10. odstavka 56. člena ZOsn, četudi brezplačen prevoz predstavlja del njegove pravice do izobraževanja, češ da je tako njun A.A. diskriminiran zaradi svoje invalidnosti in starosti. Kot nelogično označujeta okoliščino, da ima polnoleten učenec – otrok s posebnimi potrebami, v primeru, da ni mogoče zagotoviti prevoza, pravico do brezplačne oskrbe v kraju izobraževanja in pravico do brezplačnega prevoza domov ob pouka prostih dnevih na podlagi 7. odstavka 56. člena ZOsn, medtem ko isti otrok nima pravice do brezplačnega prevoza, četudi je mogoče zagotoviti prevoz, ker uveljavlja pravico po ZDVDTP. Tožnika poudarjata, da tudi iz dopisa Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z dne 30. 9. 2015 izhaja, da prihodki iz pravic ZDVDTP tem osebam ne zadoščajo za pokritje stroškov prevoza po določilih 10. odstavka 56. člena ZOsn.

5. Tožnika nadalje toženi stranki očitata, češ da je uveljavitev pravice do družinskega pomočnika po določilih Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV) štela za tako imenovano institucionalno varstvo. Takšni razlagi izrecno nasprotujeta, češ da je v nasprotju z vsako logiko, ker je institut družinskega pomočnika namenjen socialni varnosti, ne pa izobraževanju njunega sina A.A. Po mnenju tožnikov je institut družinskega pomočnika potrebno razlikovati od nastanitve v izobraževalnem zavodu po 7. odstavku 56. člena ZOsn, saj gre za povsem neprimerljive različne pravice.

6. Dalje tožnika očitata toženi stranki, češ da je v celoti spregledala določbo 3. alineje 1. odstavka 18.j člena ZSV, po kateri družinski pomočnik invalidni osebi nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi, zlasti pa spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih in družbenih aktivnostih. Tako naj bi bilo očitno, da otroku s posebnimi potrebami ne zagotavlja izobraževanja, ampak zgolj pomoč, spremstvo in udejstvovanje pri izobraževanju, čemur naj bi pritrjevali tudi s strani Zavoda RS za šolstvo izdani odločbi št. 972-361-888/2003 z dne 26. 1. 2006 in 19. 10. 2015. 7. Po stališču tožnikov je nadaljnja kvaliteta življenja njunega sina A.A. povezana z njegovim nadaljnjim izobraževanjem v zavodu C., kjer so A.A. zagotovljene tudi posebne terapije (fizio, delovna in logopeda) ter družba vrstnikov. Tožnika poudarjata, da imata, poleg A.A., še tri mlajše šoloobvezne otroke. Zato sama ne zmoreta kritja vsakodnevnih stroškov prevoza do šole in nazaj, vključitev v varstveno-delovni center pa je povezana z dolgo čakalno dobo. Tožnika dodajata, da jima je bila tekom upravnega postopka s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. N 290/2015 z dne 22. 9. 2015, podaljšana roditeljska pravica za njunega sina A.A. Odločitev tožene stranke označujeta kot sporno, češ da ne upošteva posebnosti A.A. položaja in njegovih potreb zaradi kombinirane narave njegovih oviranosti: gibalne, komunikacijske, senzorne in hkrati kognitivne oziroma duševne narave, oziroma vrste invalidnosti, ki je po eni strani razlog, da A.A. nujno potrebuje prilagojen prevoz, po drugi strani pa je tudi preprečila, da bi lahko osnovno šolo zaključil že v devetih letih, oziroma preden je postal polnoleten.

8. Tožnika izpodbijani odločbi nadalje očitata, češ da učinkuje diskriminacijsko tako zaradi invalidnosti, kot zaradi kraja prebivanja, kakor tudi zaradi starosti A.A., čemur bi se bilo po njunem mnenju mogoče izogniti, ob primernih razlagalnih naporih upravnega organa, češ da izpodbijana odločba temelji zgolj na dobesedni razlagi 10. odstavka 56. člena ZOsn. Nasprotno tožnika menita, da bi morala upoštevati vse veljavno pravo, češ da je toženi stranki znano, da je A.A. težko gibalno oviran, da nujno potrebuje prilagojen prevoz in da le taka pravica ustrezno odpravi posledice njegove oviranosti pri dostopu do šolanja. Še zlasti, ker je tožena stranka prejšnje šolsko leto takšen prevoz A.A. zagotavljala. Predvsem pa ob dejstvu, da je v primerljivem položaju, kot je A.A., le majhno število oseb v celotni Sloveniji, ne le v posamezni občini. Kljub sklicevanju na pogoje po določilih ZOsn, izpodbijana odločba po mnenju tožnikov ne upošteva dovolj celotnega pravnega in dejanskega konteksta v vseh razsežnostih, niti pozitivnih obveznosti, ki prav tako izhajajo iz prepovedi diskriminacije. Zato je po njunem mnenju potrebno raziskati možnosti pravicam prijazne pravne razlage v Ustavi in poiskati še druge pravne podlage za priznanje pravice do prilagojenega prevoza, na primer 2. in 5. člen Konvencije o pravicah invalidov (MKPI), še posebej pa v točki c) 2. odstavka 24. člena MKPI, in v tej zvezi pravilno razlagati 10. odstavek 56. člena ZOsn.

9. Po drugi strani tožnika opozarjata na možnost smiselne uporabe pravne analogije z določbami 5. odstavka 56. člena ZOsn in 5. odstavka 27. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS), kar lahko predstavlja, poleg določb ZOsn, še drugo analogno pravno urejeno situacijo v zvezi z dijaki, tudi polnoletnimi dijaki, kar bi narekovalo tudi priznanje navedene pravice v konkretnem primeru. Še zlasti, ker je njunemu A.A. z odločbo o usmeritvi priznana pravica do brezplačnega prevoza, saj A.A. glede pravic ne sme biti v slabšem položaju, kot če bi bil dijak ali študent. Priznanje pravice A.A. do prilagojenega prevoza je po mnenju tožnikov v danem primeru pravno možno, zato tožnika menita, da bi morala tožena stranka njegov položaj še posebej skrbno raziskati in narediti vse, da ne bi prišlo do diskriminacije zaradi invalidnosti. V prid odločitvi za priznanje pravice do prilagojenega prevoza naj bi kazala tudi Ustavi prijazna, sistematična, namenska in logična razlaga celotnega veljavnega prava, ne le ZOsn, temveč morajo biti odločitve tožene stranke skladne z določili ZUNEO in tudi z določili Ustave ter mednarodnega prava, niti ne smejo učinkovati diskriminatorno. Morebitna podnormiranost na ravni zakonodaje ali podzakonskih predpisov po mnenju tožnikov ne more biti upošteven razlog za nespoštovanje človekovih pravic, ki jih, poleg ZUNEO in ZIMI, urejajo zlasti MKPI in Ustava, še zlasti pa ne za opustitve pri aktivnem preprečevanju diskriminacije.

10. Tožnika dodajata, da je pravica do prilagojenega prevoza za A.A. nujno potrebna in edina ustrezna rešitev, saj socialni transferji po ZDVDTP in drugih predpisih o socialnem varstvu namreč ne zadoščajo za pokritje stroškov prilagojenega prevoza približno 70 km v eno smer dnevno, kar predstavlja mesečno približno 800 EUR stroškov za gorivo. Kot tudi, da niti niso namenjeni temu specifičnemu namenu, oziroma, da ne morejo nadomestiti pravice do prilagojenega prevoza, saj družinski pomočniki in starši, v položaju, kot je A.A., oskrbovancev niso dolžni voziti v kraj šolanja, niti ne na lastne stroške. Take osebe, z oviranostjo, v takšni starosti, pogosto sploh ne morejo biti ne iz pravnih, niti iz dejanskih razlogov, nameščene v zavodsko oskrbo. Vendar tožnika posebej poudarjata, da omenjene pravice A.A. ni niti uveljavljal. Menita, da to niti ni njegova dolžnost za to, da bi si zagotovil dostopnost nadaljevanja šolanja.

11. Po mnenju tožnikov gre v konkretnem primeru za poskus potiskanja tožnikov v iskanje rešitve v okviru institucionalnega varstva, ki je po njunem mnenju nezdružljiv s prepovedjo segregacije, četudi bi to bilo izvedljivo, kar pa v konkretnem primeru niti ni. Poleg tega bi to lahko pomenilo dodatno nedopusten poseg v pravico do spoštovanja mirnega družinskega življenja, izhajajočo iz 34. in 35. člena Ustave ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

12. Tožnika menita, da z ugodno odločitvijo v konkretnem primeru tožena stranka ne bi v ničemer prekoračila pravnega okvira za odločanje, saj je tudi v preteklem šolskem letu 2014/2015 A.A. že zagotavljala izvajanje prilagojenega prevoza z usposobljenim spremljevalcem. Zato menita, da je sklicevanje tožene stranke na 7. odstavek 56. člena ZOsn pravno nerelevantno. Vztrajanje pri togi razlagi 10. odstavka 56. člena ZOsn, ki ima za posledico diskriminatorne učinke, bi po mnenju tožnikov predstavljalo nedopustno diskriminacijo tudi pri uživanju pravice do neodvisnega življenja, socialne integracije ter participacije v družbenem življenju v smislu 15. člena Evropske socialne listine in 9. ter 19. člena MKPI, kakor tudi pravice do ustrezne izobrazbe iz 57. člena Ustave, oziroma posebne pravice oseb z invalidnostmi do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi po 2. odstavku 52. člena Ustave.

13. V nadaljevanju tožbe tožnika izpostavljata pravilo deljenega dokaznega bremena v skladu z 2. odstavkom 22. členom ZUNEO, po katerem se breme dokazovanja v primeru uveljavljanja kršitve prepovedi diskriminacije prevali na domnevnega kršitelja. Prav za to naj bi šlo tudi v konkretnem primeru, češ da gre za diskriminacijo zaradi invalidnosti in zaradi kraja prebivanja ter starosti, zato naj bi na toženo stranko prešla dolžnost, da mora dokazati, da izpodbijana odločba nima diskriminatornih učinkov. Po mnenju tožnikov bi bila kakršnakoli drugačna odločitev pravno nedopustna, češ da se tožena stranka v svoji odločbi vsebinsko ni niti opredelila, niti ni v ničemer obrazložila odgovorov na pritožbene navedbe glede zatrjevanih kršitev Ustave in mednarodnega prava. Kljub temu, da je to bistveno za pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Še zlasti ob dejstvu, da je tudi Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju Varuh) ugotovil, da določba 10. odstavka 56. člena ZOsn pomeni diskriminacijo učencev, ki v izobraževalnih zavodih obiskujejo poseben program vzgoje in izobraževanja v starosti med 18. in 26. letom, ker so ti učenci diskriminirani pri uresničevanju pravice do brezplačnega prevoza med krajem bivanja in izobraževanja. Tožnika se v tožbi, enako kot v pritožbi, v dokazne namene sklicujeta na Letno poročilo Varuha za leto 2014, stran 70 in 71, ter na dopis Varuha z dne 2. 9. 2015. 14. V zvezi z obrazložitvijo tožene stranke, ki se sklicuje na mnenje oziroma tolmačenje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: MIZŠ), tožnika menita, da je to neustrezno, češ da ministrstvo ni pristojno za tolmačenje ustavnosti in zakonitosti določb zakona, upoštevaje 160. člen Ustave. Posebej tožnika izpostavljata 153. člen Ustave, po katerem je dolžna tožena stranka vseskozi ravnati pri svojem, sicer avtonomnem, odločanju. Zato naj nje ne bi zavezovala pravna mnenja MIZŠ.

15. Tožnika nadalje nasprotujeta tudi obrazložitvi tožene stranke, ki ju v zvezi z zatrjevanjem kršitev treh temeljnih človekovih pravic in diskriminacije napotuje na zakonodajalca, češ da je slednji pristojen za sprejemanje in spreminjanje zakonodaje, kar tožnika označujeta kot sprenevedanje. V tožbi poudarjata, da je tožena stranka dolžna ravnati v skladu z Ustavo, kar pa naj bi povsem spregledala. Prav tako naj bi v celoti spregledala določbo 3. odstavka 52. člena Ustave glede pravic invalidov, po kateri se iz javnih sredstev financira izobraževanje in usposabljanje otrokom z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugim huje prizadetim osebam. Spregledala pa naj bi tudi 2. odstavek 57. člena Ustave, po katerem se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev. Iz navedenega po mnenju tožnikov tako izhaja, da naj bi se na podlagi obeh citiranih določb navedene pravice financirale v celoti iz javnih sredstev. Navedeni razlagi v prid po mnenju tožnikov kaže tudi dopis MIZŠ z dne 30. 9. 2012, po katerem imajo občine diskrecijsko pravico, da staršem priznajo pravico do brezplačnega prevoza za polnoletnega otroka s posebnimi potrebami, kljub uveljavljanju pravic po ZDVTDP, ki pa je tožena stranka v konkretnem primeru ni uporabila. Tožnika poudarjata, da sta oba dopisa MIZŠ, to je dopis z dne 19. 8. 2015 in 30. 9. 2015, prejela naknadno šele po izdaji obeh spornih odločb prve in druge stopnje, tako da jima navedena dopisa MIZŠ nista bila pravilno vročena pravočasno tako, da bi nanju tožnika sploh lahko podala svoj odgovor, čeprav bi ga morala.

16. Dodajata še, da z izpodbijano odločbo ni v celoti odločeno o predmetni vlogi tožnikov z dne 15. 7. 2015, oziroma o vseh njunih zahtevkih, ki sta jih z vlogo uveljavljala, saj izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev glede načina izvedbe navedene pravice za otroka s posebnimi potrebami, ne vsebuje pa odločitve o vseh zahtevkih tožnikov, ki sta kot prava neuki stranki uveljavljala pravzaprav pravico do brezplačnega prevoza za polnoletnega otroka s posebnimi potrebami, to je izvajanje prilagojenega prevoza z usposobljenim spremljevalcem. Ker tožena stranka tožnikov ni pozvala k ustrezni dopolnitvi vloge, je prišlo do kršitve pravil postopka, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa je bilo nepravilno uporabljeno, oziroma ni bilo uporabljeno. Zaradi navedenega je izpodbijana odločba po mnenju tožnikov nepravilna in nezakonita. Zato sodišču predlagata, da jo v celoti odpravi in skladno z določili 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) samo odloči tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi vlogi tožeče stranke tako, da se tožeči stranki za A.A., roj. ... 5. 1995, stanujočega B., prizna pravica do brezplačnega prevoza za polnoletnega otroka s posebnimi potrebami za šolsko leto 2015/2016, in sicer, da občina organizira prilagojen prevoz od doma do zavoda C. in nazaj z usposobljenim spremljevalcem, oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek na prvo stopnjo upravnega odločanja. Tožnika zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

17. Hkrati s tožbo tožnika glede na vse okoliščine primera menita, da je neizogibno potrebno čim prej izdati odločbo, ker se je 1. 9. 2015 začelo novo šolsko leto, saj se je le tako mogoče izogniti nadaljnjim negativnim posledicam glede pravice do izobraževanja za A.A., kot polnoletnega otroka s posebnimi potrebami, ki je hkrati 100% invalid, in mu čim prej zagotoviti pravico do brezplačnega prevoza, oziroma izvajanja tako imenovanega prilagojenega prevoza z usposobljenim spremljevalcem. Zato tožnika nadalje predlagata, da sodišče v skladu s 3 odstavkom 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, ker je to neizogibno potrebno zaradi zagotavljanja pravice do izobraževanja A.A., z naslednjo vsebino: „Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve tožeči stranki za A.A., roj. ... 5. 1995, stanujočega B., prizna pravica do brezplačnega prevoza za polnoletnega otroka s posebnimi potrebami za šolsko leto 2015/2016, in sicer, da občina organizira prilagojen prevoz od doma do zavoda C. in nazaj z usposobljenim spremljevalcem“.

18. Tožena stranka je v danem roku skladno z določili 38. člena ZUS-1 po pozivu sodišča predložila predmetne upravne spise ter vložila obrazložen odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da zavrne tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

K točki 1:

19. Tožba je utemeljena.

20. Sodišče je v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1 štelo, da tožnika izpodbijata dokončni prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnikov ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila le zavrnjena njuna pritožba zoper prvostopenjski upravni akt, ki je tako predmet spora v obravnavanem primeru.

21. Na podlagi 56. člena ZOsn, na katerega se pri odločitvi sklicujeta oba upravna organa prve in druge stopnje, ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot 4 km od osnovne šole (1. odstavek). Kar se tiče udejanjanja tovrstne pravice otrok s posebnimi potrebami, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, pa je zakonodajalec to vprašanje posebej uredil s specialnimi določili 5., 6. in 7. odstavka 56. člena ZOsn, po katerem imajo otroci s posebnimi potrebami iz 1. odstavka 12. člena tega zakona pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako določeno v odločbi o usmeritvi. Tako imajo na podlagi 5. odstavka 56. člena ZOsn otroci s posebnimi potrebami iz 1. odstavka 12. člena ZOsn pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča od osnovne šole, če je tako odločeno v odločbi o usmeritvi. V skladu s 6. odstavkom 56. člena ZOsn imajo otroci s posebnimi potrebami, ki imajo z odločbo o usmeritvi določeno izvajanje dodatne strokovne pomoči v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pravico do povračila stroškov prevoza do zavoda, v katerem se ta pomoč izvaja, če je njihovo prebivališče od tega zavoda oddaljeno več kot 4 kilometre. Skladno s 7. odstavkom 56. člena ZOsn pa ima v primeru, če mu ni mogoče zagotoviti pravice prevoza, učenec pravico do brezplačne oskrbe v kraju izobraževanja in pravico do brezplačnega prevoza domov ob pouka prostih dnevih.

22. Med strankama ni sporno, da je sin tožnikov, A.A., roj. ... 5. 1997, osnovnošolski otrok s posebnimi potrebami, saj je bil, kot izhaja iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, v skladu z odločbo Zavoda RS za šolstvo št. 972-361-888/2003-20 z dne 11. 7. 2009 in z nadaljnjo odločbo istega organa z dne 19. 10. 2015 (v nadaljevanju: Odločba o usmeritvi, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa v fotokopiji) usmerjen v Zavod C., ki ga je predhodno obiskoval tudi v šolskem letu 2014/2015, stanuje pa vseskozi, enako kakor oba tožnika in njuna celotna družina, na naslovu B. Prav tako ni sporno, da razdalja med navedenima naslovoma in krajem šolanja znaša 70 km.

23. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali ponovno pripada sinu obeh tožnikov, A.A., tudi v šolskem letu 2015/2016 (oziroma od prvega dne po dokončnosti in pravnomočnosti odločitve o vlogi obeh tožnikov z dne 15. 7. 2015) pravica do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovnošolskega zavoda na navedeni relaciji, enako kot mu je bila priznana s strani tožene stranke predhodno že v obdobju od 1. 9. 2014 do konca šolskega leta 2014/2015. 24. Upoštevajoč cilje in načela vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami iz določila 4. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Uradni list RS, št. 58/2011 in naslednji, v nadaljevanju: ZUOPP-1), zlasti zagotavljanja največje koristi otroka (1. alineja ), enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok (3. alineja), individualiziranega pristopa (5. alineja) ter takojšnje in kontinuirane podpore in strokovne pomoči v programih vzgoje in izobraževanja (9. alineja), sodišče meni, da se tožnika utemeljeno sklicujeta na izpostavljena določila zakonskih določb ZIMI, ZUNEO, ZUPJS in mednarodnih pogodb MKPI, MPESKP, MPPDP, EKČP, ESL v povezavi z 8. členom Ustave, po katerem morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo in po katerem se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, ko toženi stranki očitata nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer 10. odstavek 56. člena ZOsn, ki ga je restriktivno intepretirala izključno z uporabo gramatikalne metode razlage njegove normativne vsebine, brez upoštevanja določil 57. člena Ustave v zvezi z 2. odstavkom 52. člena Ustave, po katerem se izobraževanje in usposabljanje invalidov financira iz javnih sredstev. V konkretnem primeru je, tudi po presoji sodišča, tožena stranka namreč nepravilno uporabila materialno pravo, ker je v svoji obrazložitvi drugostopenjske odločbe prezrla določila 8. člena, 57. člena in 2. odstavka 52. člena Ustave, četudi skupaj z določili ratificiranih in objavljenih mednarodni pogodb, kot so MKPI, MPESKP, MPPDP, EKČP in ESL predstavljajo relevantni materialnopravni okvir upravnega odločanja v konkretnem primeru. Še posebej ob dejstvu, da ima sin tožnikov A.A. Odločbo o usmeritvi, ki se nahaja tudi med listinami predloženega upravnega spisa, ki jo je tožena stranka, zlasti kot pritožbeni organ druge stopnje, pri izdaji svoje odločbe prav tako prezrla, četudi bi morala skrbno ugotoviti, ali gre za osnovnošolskega otroka in tudi, ali gre za otroka z več motnjami, prav tako kakor tudi, ali je morebiti zanj individualno določena organizacija, vsebina in potek posebnega individualiziranega programa skladno z 29. in 30. členom ZUOPP-1. Ker je navedene relevantne dejanske okoliščine, ki med strankama sicer niso sporne, tožena stranka prezrla pri odločanju o prošnji tožnikov, je po presoji sodišča tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer 5., 6., 7. in 10. odstavek 56. člena ZOsn v povezavi s 1. odstavkom 12. člena ZOsn (po katerem so učenci s posebnimi potrebami učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja, opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje). Zlasti slednja je relevantna za konkreten primer, saj je že zgolj ob uporabi gramatikalne metode razlage pravnih norm povsem jasna in nedvoumna. Na to nenazadnje opozarja tudi pravna doktrina, kot izhaja med drugim iz članka Murgelj J., Pravna praksa, št. 9/2008, GV Založba d.o.o., Ljubljana, str. 23. 25. Citirana določba 5. odstavka 56. člena ZOsn sama po sebi, še zlasti pa ne v povezavi s 4. odstavkom 9. člena ZUOPP-1 (po katerem se obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči določi z odločbo o usmeritvi v skladu s pravilnikom, ki ga sprejme minister, podrobneje pa se način izvajanja dodatne strokovne pomoči opredeli z individualiziranim programom vzgoje in izobraževanja), kakor tudi v povezavi s 3. odstavkom 4. člena (po katerem se težje in težko gibalno oviranim ter slepim otrokom, ki so usmerjeni v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo, za izvajanje fizične pomoči v času izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela dodeli stalni ali začasni spremljevalec) namreč ne daje podlage za takšno razlago 56. člena ZOsn, kakršno sta v obravnavani sporni zadevi podala oba upravna organa prve in druge stopnje. Namreč oba upravna organa prve in druge stopnje svoji odločitvi utemeljujeta na stališču, da navedena pravica iz 5., 6. oziroma 7. člena ZOsn sinu tožnikov A.A. ne pripada, ker gre za učenca, starejšega od 18 let in ki uveljavlja pravice, določene v Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP). Sodišče, ki v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1, je po povedanem v konkretnem primeru presodilo, da je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava (5. odstavek 56. člena v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZOsn).

26. Kar se tiče tožbenega očitka o kršitvi pravil upravnega postopka s strani obeh upravnih organov prve in druge stopnje, in sicer, da bi moral prvostopenjski upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika povabiti k ustrezni dopolnitvi zahtevka v njuni vlogi z dne 15. 7. 2015 oziroma k predlaganju ustreznih dokaznih predlogov, glede na njun postavljeni zahtevek in navedbe v vlogi z dne 15. 7. 2015, ter tožbenega očitka pritožbenemu organu druge stopnje, da se ni opredelil do vseh relevantnih pritožbenih navedb, tako glede vprašanj relevantnega dejanskega stanja, kakor tudi relevantnega materialnega prava, pa mu sodišče prav tako lahko v celoti sledi, četudi prvostopenjski organ sicer lahko takoj odloči o zadevi po skrajšanem postopku na podlagi 1. odstavka 144. člena ZUP. Vendar pa to velja le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali pa na podlagi splošno znanih dejstev, ki so organu znana (za kar pa očitno ne gre v obravnavani sporni). Prav tako sodišče lahko sledi tožbenemu očitku glede kršitev pravil postopka, ker tožnikoma pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe ni bila skladno z 9. členom v povezavi s 1. odstavkom 138. člena ZUP dana možnost, da bi se izrekla o stališčih v dopisih MIZŠ z dne 19. 8. 2015 in 30. 9. 2015, na katera sta se oba upravna organa prve in druge stopnje oprla pri svojih odločitvah. Prav tako po presoji sodišča utemeljeno tožnika očitata toženi stranki, da v drugostopenjski odločbi ni skladno z 2. odstavkom 254. člena ZUP presodila vseh relevantnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo zlasti na uporabo materialnega prava v konkretnem primeru.

27. Četudi je v skladu z določili 140. člena ZUP dokazno breme na strani stranke v postopku, kar pomeni, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno (1. odstavek) ter za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti, če ne gre za splošno znana dejstva (2. odstavek), vendar sodišče obenem meni, da tožnikoma (še) ni mogoče očitati, da temu dokaznemu bremenu v konkretnem primeru ne bi zadostila (v smislu 128. člena ZUP) s predložitvijo vseh potrebnih dokazil, saj ju upravna organa prve in druge stopnje, kar med strankama ni sporno, k temu nista izrecno niti pozivala, pa bi ju po mnenju sodišča morala v skladu z določili 1. in 4. odstavka 7. člena v povezavi s 1. odstavkom 145. člena ZUP, ki v procesnem pogledu upravnim organom nalagajo dolžno ravnanje v postopku pred izdajo upravne odločbe. Ker oba upravna organa prve in druge stopnje procesnih določil iz 1. in 4. odstavka 7. člena v povezavi s 1. odstavkom 145. člena ZUP v postopku upravnega odločanja na prvi in drugi stopnji pri svojem dolžnem ravnanju nista upoštevala, sodišče zato lahko sledi tudi tožbenim navedbam glede očitane kršitve pravil postopka, kolikor se nanašajo na 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP.

28. Tožnika v tožbi dodatno uveljavljata tudi tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ta ugovor tudi konkretizira z navedbo razlogov, zaradi katerih naj bi dejansko stanje ne bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter glede na uveljavljane pravno relevantne okoliščine ponudita tudi listinske dokaze (tožbene priloge A4 do A8). Zato sodišče lahko sledi tudi temu tožbenemu ugovoru, saj očitno ni zgolj posplošen oziroma pavšalen in ga ni mogoče zavrniti kot neutemeljenega, pač pa se po povedanem sodišče strinja s tožnikoma, da je izpodbijana odločba (vsaj) preuranjena upoštevajoč, da tožnika utemeljeno grajata tudi kršitev določb materialnega in procesnega prava, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe in sklepa pod točko 24 do 28. 29. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka in posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Zato je sodišče izpodbijano dokončno upravno odločbo odpravilo na podlagi določil 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje, v katerem bo moral upoštevati stališča, navedena v tej sodbi (4. odstavek 64. člena ZUS-1) ter dopolniti postopek in s svojimi ugotovitvami pred ponovno odločitvijo seznaniti tudi tožnika kot stranki v postopku ter jima dati možnost, da se o vseh ugotovitvah lahko tudi opredelita oziroma izrečeta še preden bo ponovno izdana prvostopenjska odločba, pri čemer bo po potrebi opravil tudi zaslišanje tožnikov. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijani dokončni upravni akt. K točki 2:

30. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

31. Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 vložena tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve izpodbijane odločbe, zato je zakonodajalec z določili 2. odstavka do 6. odstavka 32. člena ZUS-1 v pravni red uvedel in definiral poseben institut začasne odredbe. Tako je z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 določil, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da je prvi pogoj oziroma procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe (ki je, kot rečeno, upoštevajoč 2. odstavek 32. člena ZUS-1 vezana na tožbo), obstoj tožbe, s katero tožnik v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Prav tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, kot, med drugim, iz sodbe in sklepa št. I U 1847/2014 in št. I U 1817/2014, obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo tudi nadaljnja procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče v primeru, kot je obravnavani, če je o tožbi že (pravnomočno) odločeno, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči v skladu z 2. odstavkom v zvezi s 4. odstavkom 32. člena ZUS-1. K točki 3:

32. Tožnika s tožbo sta zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, prav tako je povrnitev stroškov zahtevala tudi tožena stranka. Ker je sodišče, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnikoma povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnikoma prisodilo ustrezen pavšalni znesek ob upoštevanju vseh tam navedenih pravno relevantnih okoliščin, in sicer, da je bila zadeva rešena na seji sodnega senata in da sta tožnika v postopku imela pooblaščenko, ki je odvetnica. Sodišče bo znesek plačane sodne takse tožnikoma, ker sta s tožbo uspela, uradoma povrnilo na njun osebni bančni transakcijski račun, ko ga bosta sporočila sodišču, zato o njuni zahtevi za povrnitev sodnih taks ni dodatno še posebej odločalo.