Jedro

Razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni obnovitveni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 5.12.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote K. z dne 30.8.2002. Z njim je prvostopni organ zavrgel predlog za obnovo postopka po dokončni odločbi organa prve stopnje z dne 28.5.1998 v zvezi s popravnim sklepom z dne 19.6.1998, na podlagi katerih je bil pritožniku priznan status ter iz njega izvirajoče pravice delovnega deportiranca.

Predlog za obnovo postopka je prvostopni organ zavrgel, ker v zahtevi ni navedenega nobenega razloga za obnovo postopka iz 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji - ZUP), niti ni tožnik predložil nobenega novega dokaza in tudi ni verjetno izkazal nobene okoliščine, na katero se obnova nanaša. Po presoji upravnega sodišča je tožena stranka pravilno odločila potem, ko je ugotovila, da v konkretnem primeru zakonski pogoji za obnovo postopka niso podani. Tožnik je kot razlog za obnovo postopka navajal, da je od prijateljev iz L., ki so bili z njim v istem transportu, izvedel, da so bili za isto trpljenje razvrščeni po 2. točki 1. alineee 1. odstavka 10. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ), medtem ko je on razvrščen po 4. točki, zaradi česar prejema nižjo rento in je tudi odmerjena enkratna odškodnina nižja. S tem tožnik smiselno uveljavlja razlog nepravilne uporabe materialnega prava v postopku pred izdajo odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja. To pa ne more biti razlog za obnovo postopka. ZUP v določbi 260. člena našteva obnovitvene razloge, teh ni mogoče širiti na podobne primere ali kakorkoli presegati okvir teh, z zakonom predpisanih razlogov. Zato je upravno sodišče pritrdilo prvostopnemu organu, ki je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker ni bil z verjetnostjo izkazan obstoj obnovitvenega razloga.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je tožnik po prejemu odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja in po prejemu popravnega sklepa zmotno menil, da se zaradi enakih zneskov mesečne rente v odločbi in v popravnem sklepu ne more pritožiti, saj je bil kot je razvidno iz popravnega sklepa pravilno poučen s poukom o pravnem sredstvu tako o dopustnosti in roku za pritožbo kot tudi, da je pritožba takse prosta.

V pritožbi tožnik navaja, da njegov predlog za obnovo postopka ne pomeni razširjanja njegovega zahtevka, ampak predstavlja samo zahtevek za upoštevanje pravih in resničnih dejstev. Z odločbo z dne 28.5.1998 mu je bil priznan naziv interniranca, s sklepom istega organa z dne 19.6.1998 pa je bil ta naziv zaradi "očitne pisne napake" spremenjen v delovni deportiranec. Ker so bile navedbe o višini rente v obeh aktih identične, mu to ni vzbudilo suma, da je pri tem prišlo tudi do vsebinske spremembe, kar pa se je pozneje izkazalo kot huda zmota. Zato predlaga, da se odpravijo vsi akti in uveljavi pravnomočnost odločbe, s katero mu je bil pravnilno priznan status žrtve vojnega nasilja - interniranca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik predlagal obnovo postopka, ki je končan z odločbo v zvezi s popravnim sklepom in s katerima je tožniku priznan status delovnega deportiranca. Tudi ni sporno, da sta tako odločba kot popravni sklep postala dokončna in pravnomočna, saj tožnik v pritožbi sam navaja, da se zoper njiju ni pritožil. Na tej podlagi se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ko navaja, da tožnik s predlogom za obnovo postopka smiselno uveljavlja razlog nepravilne uporabe materialnega prava v postopku pred izdajo odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja.

Namreč, če tožnik ne bi bil zadovoljen z izdano odločbo o priznanju statusa oziroma izdanim sklepom o popravi pomote, bi lahko takrat zoper odločbo oziroma zoper sklep vložil pritožbo in v njej uveljavljal morebitno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, češ da mu gre status interniranca in ne delovnega deportiranca. Vendar tega ni storil. Ne more pa tega pritožbenega razloga uspešno uveljavljati v postopku, s katerim zahteva obnovo postopka, ker razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni eden izmed obnovitvenih razlogov določenih v 1. do 10. točki 260. člena ZUP. Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožnik s predlogom ni verjetno izkazal obstoja obnovitvenega razloga in je zavrženje predloga za obnovo na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP, pravilna. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati, ker niso pravno pomembni v tej zadevi.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.