Jedro

Dveletni rok po 149. členu SZ mora poteči pred uveljavitvijo SZ. Novi SZ ne pozna instituta nastanka stanovanjskega razmerja s potekom časa. Zato dan vložitve tožbe (16.12.1993) nekdanjega stanodajalca (sedanjega lastnika) ni pravno odločilen.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je drugi toženec dolžan izprazniti enosobno stanovanje na R. v M. in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 60 dneh, da ne bo izvršbe ter ji povrniti pravdne stroške. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je drugi toženec kot nasprotni tožnik zahteval sklenitev najemne pogodbe za navedeno stanovanje ter povrnitev svojih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge tožene oziroma nasprotne tožeče stranke ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec oziroma nasprotni tožnik. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP. V reviziji trdi, da bi sodišče moralo pri razsoji uporabljati določila prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih. Trdi, da tako določa 97. člen stanovanjskega zakona, ker vse obstoječe stanovanjske pogodbe, sklenjene do dneva, ko je začel veljati, proglaša za veljavne. Po njegovem mnenju velja enako tudi za podstanovalske pogodbe. Podstanovalska pogodba, na katero opira svoje pravice, je bila sklenjena ustno. Toženec (nasprotni tožnik) je kot podstanovalec stanovanje uporabljal več kot dve leti. Ker je bilo stanovanje oddano v podnajem v celoti in s tem v nasprotju z zakonom, je pridobil stanovanjsko pravico in mu gre status, ki ga predvideva 149. člen stanovanjskega zakona. To pa pomeni, da ima pravico do zahtevka na sklenitev najemne pogodbe proti nasprotni toženi stranki. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno ravnali, ko temu zahtevku nista ugodili. Sicer pa še meni, da bi sodišče moralo najprej odločati o tem, da je prejšnji prvi toženec, ki je bil imetnik stanovanjske pravice, to pravico izgubil, ker stanovanja ni uporabljal, in šele nato o tem, ali je tožbeni zahtevek zoper sedanjega toženca in nasprotnega tožnika utemeljen. Toženec oziroma nasprotni tožnik zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa stroškovno ugodi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije. Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1./ Revizija ni dovoljena.

Po tretjem odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času vložitve tožbe je bil to že znesek 80.000,00 SIT (Ur. list RS, št. 55/92). Vrednost spornega predmeta mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 186. člena ZPP navesti v denarni enoti. V točkah (po nalogiji s taksno in odvetniško tarifo) označena vrednost spora pomeni, da tožnik vrednosti spornega predmeta ni navedel. Če pa je ni navedel, si ni zagotovil pravice do revizije (primerjaj pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja št. II/94 str. 5, 6).

Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 100 točk. Tožbeni zahtevek se je sicer sprva glasil na odpoved stanovanjskega razmerja in izpraznitev stanovanja, vendar je bil nato zahtevek na odpoved umaknjen in je tožeča stranka vztrajala le še na izpraznitvenem zahtevku. Ta zahtevek je utemeljila s stanovanjskim zakonom in tudi tožbo vložila v času veljavnosti tega zakona (vložitev tožbe 16.12.1993, uveljavitev stanovanjskega zakona 19.10.1991, Ur. list RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ). Izpraznitveni zahtevek po SZ pa je premoženjski zahtevek in zato zanj veljajo vsa pravila ZPP, ki se nanašajo na dovoljenost revizije za premoženjskopravne zahtevke. Revizija zato ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

Ad 2./ Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni utemeljena.

Revizijski razlogi zoper odločitev o tožbi in nasprotni tožbi se prepletajo. Ker je revizijsko sodišče revizijo zoper odločitev v tožbenem zahtevku zavrglo, se je pri odločanju o pravilnosti sodbe o nasprotnem tožbenem zahtevku smelo omejiti le na tiste razloge, ki zadevajo samo to odločitev, čeprav je dejansko stanje za oba tožbena zahtevka v pretežnem delu enako.

Pravno odločilna dejanska podlaga za odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, ki sta jo ugotovili sodišči druge in prve stopnje, pa je naslednja: Nasprotni tožnik se je v stanovanje vselil v aprilu mesecu 1991 leta in do uveljavitve SZ (19.10.1991) v stanovanju ni prebival več kot 2 leti. Ti dejstvi sta med strankama tudi nesporni. Če pa je tako, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta nasprotni tožbeni zahtevek zavrnili kot neutemeljen. Temeljna pravna napaka v izhodišču nasprotne tožeče stranke je v tem, da izhaja iz pridobljenih pravic po zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR), ne da bi upoštevala časovno oporno točko, na katero je mogoče vezati nastanek oziroma obstoj teh pravic. To pa je uveljavitev SZ. Na dan 19.10.1991 nasprotni tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice po nobenem od določb ZSR (tudi ne po 50. členu ZSR, na katerega se v reviziji ponovno sklicuje). Če pa je tako, se tudi ne more sklicevati na 149. člen SZ. Dveletni rok, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedenega dne še ni potekel, in tega nasprotni tožnik tudi ne trdi. Novi SZ pa ne pozna instituta nastanka stanovanjskega razmerja s potekom časa. Zato dan vložitve tožbe (16.12.1993) nekdanjega stanodajalca (sedanjega lastnika) ni pravno odločilen.

Če torej nasprotni tožnik v času uveljavitve SZ (še) ni imel statusa imetnika stanovanjske pravice, nasprotna tožena stranka ni dolžna z njim skleniti najemne pogodbe. Te dolžnosti nima ne po 147. ne po 149. členu SZ. Sodišče druge stopnje je zato pravilno ravnalo, ko je pritožbo zoper ta del prvostopne sodbe zavrnilo.

Revizijsko sodišče je zato revizijo potem, ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), formalno uveljavljenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revidentka ni obrazložila, zavrnilo kot neutemeljeno.