Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Razlog za kratkost roka za posestno varstvo je v sumarnosti in poudarjeni hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti, saj gre v teh sporih le za začasno in provizorno varstvo, katerega namen je le v zaščiti kontinuiranega izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Zamuda posestnega varstva pa ne vpliva na uveljavljanje pravice do posesti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da so ga toženci motili v posesti prehoda preko parc. št. 449/4 k.o. U., do ceste oziroma v nasprotni smeri, do vrta za hišo, ki se nahaja na parc. št. 449/1 k.o. U. s tem, da so zaklenili železna vrata, ki se nahajajo na parc. št. 449/4 k.o. U. ter mu niso izročili ključev, s katerimi bi ta vrata lahko odklenil in mu tako onemogočili dostop do vrta, ki se nahaja za omenjeno hišo; ter s katero je tožnik zahteval da mu toženci vzpostavijo prejšnje posestno stanje tako, da železna vrata odklenejo, njemu pa izročijo ključ. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega psotopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je šele 18.10.2000 ugotovil, da so vrata v ograji zaklenjena, ko je po poti, na kateri ograja stoji, hotel odnesti odpadni material v kontejner. Netočna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik vsakodnevno vstopal v svojo hišo mimo spornih vrat. Navedel je še, da je tretjetoženka predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predložila listine v tujem jeziku brez priloženega overjenega prevoda. Pritožba ni utemeljena. Tožnik s pritožbenim očitkom nepravilne uporaba določila 2. odstavka 226. člena ZPP uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Vendar pa uveljavljana kršitev ne more biti upoštevna, že zato ne, ker se nanaša na procesno odločitev sodišča, s katero je ugodilo tretjetoženkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pa je po določilih ZPP (121. člen) izključena, oziroma ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Drugih kršitev določb pravdnega postopka tožnik ne opredeljuje, tiste postopkovne kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa niso podane. Pritožba pa tudi neutemeljeno izpodbija dejansko podlago odločitve sodišča prve stopnje. To je namreč ugotovilo, da je tožnik že v mesecu avgustu 2000 vedel za zatrjevano motilno dejanje, oziroma da so sporna vrata zaklenjena. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi prepričljive izpovedi tretjetoženke, ki je zaslišana kot stranka izpovedala, da je tožnik vseskozi vedel, da se vrata zaklepajo, saj sta se ob njih srečevala ter opravljenega soočenja med tožnikom in tretjetoženko, v katerem je tretjetoženka vztrajala v prepričljivosti svojih trditev, medtem ko se tožnik ni spominjal, da bi bil omenjeni dogodek v avgustu, priznaval pa je da je bil pred (nekaj dni) 18.10.2000. Omenjena dokaza potrjujeta pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da je tožnik zahteval posestno varstvo po poteku tridesetdnevnega roka od dneva, ko je zvedel za motenje in storilca. S pretekom navedenega roka pa preneha pravica do zaščite posesti pred motenjem ne glede na to, ali bi posestnik tako pravico sicer imel. Razlog za kratkost omenjenega roka za posestno varstvo je v sumarnosti in poudarjeni hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti, saj gre v teh sporih le za začasno in provizorno varstvo, katerega namen je le v zaščiti kontinuiranega izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Zamuda posestnega varstva pa ne vpliva na uveljavljanje pravice do posesti, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Uvaljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo tožnika je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča rpve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).