Jedro

Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.

Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.

Faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1028,67 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov v neto višini (I/a točka izreka), kar pa je tožeča stranka iz naslova prikrajšanja pri plači in zamudnih obresti zahtevala več (razlika do vtoževanega skupnega zneska 42.671,29 EUR) je zavrnilo (I/b točka izreka). Ugotovilo je, obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 825,78 EUR bruto ter po odvodu davka in prispevkov v neto višini (II točka izreka). Odločilo je, da je po pobotanju obeh terjatev tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati znesek 202,89 EUR bruto ter po odvodu davka in prispevkov izplačati znesek v neto višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila (III. točka izreka). Dalje je naložilo tožeči stranki, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 882,43 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 8. člena Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke A. šole Univerze v B. (sprejetih 4. 5. 2005, objavljenih na oglasni deski in internet strani Univerze v B. – v nadaljevanju: Merila A.), ki predpisujejo obračunavanje ur vaj v višini izhodiščnega plačilnega razreda visokošolskega sodelavca asistenta. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju nezakonito prevzelo obračunavanje vaj tožene stranke, ki je vaje obračunavala z uporabo formule za preračunavanje ur vaj v ure predavanj (v nadaljevanju: Formula), saj za to ni podlage. Trdi, da formula nikoli ni bila objavljena in je zanjo izvedel šele, ko je tožena stranka sodišču predložila izračune plač. Po njegovem mnenju je posledica uporabe Formule v nasprotju z določbami prvega odstavka 63. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl. – ZVis) in določilom 8. člena Meril A. povečanje neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: NPO) z 9 na 10 ur in povečanje dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: DPO) z 12 na 14 ur. Pove, da določilo 8. člena Meril A. ne daje nobene zakonske ali druge osnove za uporabo Formule. Po stališču tožnika je sprememba pedagoške obveznosti tako, da se mu določa višja pedagoška obveznost kot asistentu, v nasprotju z določilom 8. člena Meril A.. Tožnik meni, da je način ur vrednotenja vaj jasen in da ni potrebe za uporabo Formule ter drugačen način obračunavanja ur vaj. Do 1. 10. 2009 je bila po njegovem mnenju tožena stranka dolžna uporabiti določila 8. člena Meril A. o obračunavanju opravljenih vaj z izhodiščnim razredom asistenta brez povečanja pedagoške obveznosti.

Nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 37. člena ZVis, ki se nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov in ne na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev. Meni, da določba 89. člena Statuta tožene stranke še jasneje kot 37. člen ZVis potrjuje njegovo stališče. Sodišče po njegovem prepričanju ni upoštevalo, da sta osnovi za izračun pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev tedenska pedagoška obveznost posameznika in letna pedagoška obveznost v trajanju 30 tednov, ampak je prevzelo osnovo tožene stranke v trajanju 40 tednov. Sodišče je z odločitvijo o pravilnosti uporabe Formule, ki izhaja iz pedagoške obveznosti asistenta, in sicer 10 ur NPO ter 4 ure DPO, zmotno uporabilo določilo 63. člena ZVis. Pove, da je bila do spremembe in dopolnitve Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v B. tj. do 21. 9. 2009, ura vaj enaka uri predavanj. Trdi, da so nezakonito povečanje pedagoške obveznosti zaradi uporabe Formule, povečanje zaradi izračunavanja pedagoške obveznosti na osnovi 40 tednov ter nepravilno obračunavanje ur DPO brez dodatkov po kolektivni pogodbi razlogi nastanka prikrajšanj pri plači. Razlaga sodišča, da je bil z Uredbo določen način obračuna NPO, je po njegovem mnenju v nasprotju z določbo 63. člena ZVis.

Nasprotuje tudi pravni osnovanosti pobotnega ugovora. Sklicuje se na določbo 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. ~ ZSPJS) in 136. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) ter na sodno prakso v zvezi z zastaranimi terjatvami, ugovarjanimi v pobot (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3800/2010). Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. V sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačno uporabo materialnega prava. V tem primeru pa ne gre za nasprotje v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot višji predavatelj za nedoločen čas in polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnik je kot višji predavatelj tedensko moral opraviti 9 ur NPO in (na podlagi sklepa dekana) še 3 ure dodatne pedagoške obveznosti DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. Tožnik je v spornem obdobju pretežno izvajal vaje. V tem sporu zahteva mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2005 do vključno junija 2009 ter za obdobje od junija 2009 do izdaje sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikova osnovna plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja letna pedagoška obremenitev (enako stališče je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo že v zadevi opr. št. Pdp 692/2012 z dne 16. 1. 2013). Glede na 37. člen ZVis je očitno, da študijski proces lahko traja različno dolgo, in sicer od 30-42 tednov. V drugem odstavku 37. člena ZVis je resda določeno, da če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe, da se navedeni člen nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov in ne na pedagoško obremenitev visokošolskih učiteljev. Ker je študijski program tožene stranke nedvomno vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija, določila, da študijski program traja 40 tednov. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je določitev dolžine trajanja študijskih programov skladna z načelom avtonomije, po katerem deluje Univerza v B., kot je to določeno v 6. alineji drugega odstavka 6. člena ZVis.

9. Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper del sodbe, ki se nanaša na vprašanje zakonitega preračunavanja opravljenih ur vaj z uporabo Formule, zaradi česar sta njegovi NPO in DPO, ker je pretežno opravljal vaje in ne predavanj, presegli 9 oziroma 3 ure tedensko. NPO za višjega predavatelja (kar je naziv tožnika) znaša 9 ur tedensko (2. alineja prvega odstavka 63. člena ZVis). NPO in njene oblike določi rektor univerze s posebnim predpisom, h kateremu si pridobi soglasje resornega ministrstva (drugi odstavek 63. člena ZVis). Pristojni organ visokošolskega zavoda lahko višjemu predavatelju določi DPO, kadar z NPO (9 ur) ni mogoče izvesti študijskih programov, v višini 3 ure tedensko (2. alineja tretjega odstavka 63. člena ZVis). Kot (posredno) izhaja iz besedila 63. člena ZVis, zlasti pa iz 22.e člena ZSPJS, DPO ne pomeni dela preko polnega (40 ur tedensko) delovnega časa, ampak dodatno obremenitev znotraj tega časa. DPO se skladno s petim odstavkom 63. člena ZVis obračuna enako kot NPO oziroma del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela se obračuna enako kot redna pedagoška obveznost, kot je določeno v četrtem odstavku 22.e člena ZSPJS.

10. Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 301/2015 z dne 7. 6. 2016). Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati predpise, ki veljajo za javne uslužbence. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Javnim uslužbencem v javnih visokošolskih zavodih se lahko v okviru povečanega obsega dela določi obseg DPO le v obsegu in pod pogoji, določenimi s področnimi zakoni (drugi odstavek 22.e člena ZSPJS). ZSPJS v 40. členu določa, da vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada, kar je ta storila s sprejemom Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 64/08 in nasl. – v nadaljnjem besedilu: Uredba).

11. Na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 63. člena ZVis je rektor Univerze v B. sprejel Akt o oblikah neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: Akt), ki je v 3. členu določil, da so oblike neposredne pedagoške obveznosti za višjega predavatelja: predavanja, vaje, nastopi in hospitacije. Akt je v 10. členu nadalje določil, da dejavnost, ki jo opravljajo pedagoški delavci v polnem 40-urnem delovnem času, vključuje in obsega vse oblike in vsebine neposredne in posredne pedagoške obveznosti, kot tudi temeljnega znanstveno raziskovalnega oziroma umetniškega dela. Univerza v B. je nadalje sprejela Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v B. (v nadaljevanju: Merila B.), ki v prvem odstavku 3. člena določajo, da mora višji predavatelj za osnovno plačo opraviti NPO v trajanju 9 ur tedensko.

12. Visoka A. šola Univerze v B. je (med drugim tudi) na podlagi Akta in Meril B. dne 4. 5. 2005 sprejela Merila A.. Ta v 8. členu določajo, da se predavatelju z univerzitetno izobrazbo (tožnik) opravljene vaje obračunavajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z univerzitetno izobrazbo. Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 zavzelo stališče glede pravilnosti uporabe 8. člena Meril A. na način, da se vaje obračunajo z uporabo Formule za preračunavanje vaj v ure predavanj.

13. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka 8. člen Meril A. uporabila tako, da je časovno (pre)vrednotila oziroma relativizirala ure vaj. V tožnikovem primeru (višji predavatelj) je bila ena ura vaj časovno prevrednotena na manj kot eno pedagoško uro. Seveda tako preračunavanje (faktoriziranje) ur vpliva tudi na končni obračun njegove plače, vendar le posredno, ker je število opravljenih ur po faktorizaciji manjše. 14. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka podlago za faktoriziranje ur vaj v Uredbi oziroma v dopolnitvah te Uredbe. Dopolnitve Uredbe ne urejajo niti časovnega niti denarnega vrednotenja vaj, pač pa obračun delovne uspešnosti zaradi odreditve DPO, ki pa na splošni ravni zajema vse oblike pedagoške obveznosti in ne samo vaj. Uredba vsebuje formulo, iz katere izhaja, da bi morala tožena stranka tožniku vsako uro DPO plačati v višini trikratne urne postavke, izračunane glede na njegovo osnovno plačo. Formula po Uredbi je sledeča: osnovna plača za obračun/40 x ure DPO na teden, kar se pomnoži s faktorjem 3 (28. in 29. odstavek 20. člena Uredbe). Tožena stranka je to formulo sicer uporabljala, vendar jo je uporabila tako, da je v število ur DPO vstavila faktorizirano vrednost vaj, kar je vplivalo na višino izplačila. Formula po Uredbi in formula za faktoriziranje ur vaj sta različni: prva določa, kako se obračuna delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela (zaradi odreditve DPO), druga pa, kako se časovno prevrednoti ura vaje.

15. Člen 63 ZVis konkretno določa ure NPO (in DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.

16. Tožena stranka faktorizacijo tožnikovih ur vaj opravlja glede na položaj asistenta. ZVis za višje predavatelje določa 9 ur NPO (po Aktu so oblike: predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji), za asistente pa 10 ur NPO (po Aktu so oblike samo vaje) tedensko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile vaje vrednotene nižje od predavanj. Tožena stranka je že pred uvedbo plačnih razredov na podlagi 8. člena Meril A. ure vaj faktorizirala na bistveno podoben način. Iz obrazložitve izplačila plače za tožnika je razvidno, da če bi tožnik v okviru NPO opravljal samo vaje, bi moral s preračunom vaj v ure predavanj opraviti več kot asistent, ki mora opraviti 10 ur vaj tedensko. Na ta način bi tožnik ob enaki obliki NPO (vaje) lahko presegel obremenitev asistenta, kar pa je nedopustno.

17. Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Ne Zakon ne Merila B. ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike NPO pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.

18. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenimi 9 oziroma 3 urami, nezakonito. Če je tožnik opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. V primeru, da so bile te ure opravljene, je upravičen tudi do ustreznega plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo, koliko ur neposredne in dodatne (tudi nezakonito odrejene) pedagoške obveznosti je tožnik opravil v obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je njegov zahtevek po višini utemeljen, zato bo to moralo ugotoviti v ponovljenem postopku.

19. Pritožba pa je utemeljena tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je utemeljen pobotni ugovor, ki ga je podala tožena stranka. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 25. 11. 2015 podala pobotni ugovor glede preplačila plač, ki jih je v vtoževanem obdobju prejel tožnik. Ker med strankama ni bil sporen matematični izračun plače po lastni metodologiji tožene stranke in ker naj tožnik pobotnemu ugovoru ne bi ugovarjal oziroma je potrdil, da je sprejel izplačila plač, kot jih je navedla tožena stranka, za izračun teh preplačil sodišče prve stopnje k sodelovanju ni pritegnilo izvedenca. Presodilo je, da obstoji zatrjevana terjatev tožene stranke v višini 825,78 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pobotni ugovor tožene stranke (da glede preplačil podaja pobotni ugovor) ni bil v zadostni meri substanciran oziroma obrazložen, tako da zgolj na podlagi teh navedb tožene stranke ni mogoče zaključiti, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova preplačil plač. Tožena stranka namreč ni navedla razlogov oziroma ni izkazala, na kakšni podlagi naj bi v spornem obdobju tožniku preveč izplačala plačo, zaradi česar bi lahko od njega terjala vračilo preveč izplačane plače. Brez navedbe konkretnejših razlogov (domnevna nezakonitost izplačila iz naslova plače, do katere naj tožnik ne bi bil upravičen) pa ni mogoče presojati, ali tožena stranka od tožnika utemeljeno terja vračilo preveč izplačanih plač ali ne. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 825,78 EUR bruto.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih stališč odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka in o pobotnem ugovoru tožene stranke.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.