Jedro

Ker nobena od pravdnih strank ni vložila tožbe za ugotovitev ničnosti te pogodbe, je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov.

V obravnavani zadevi ne gre za spor med delodajalcem in delavcem, temveč za spor med dvema gospodarskima družbama, ta zadeva pa ima glede na personalni kriterij naravo gospodarskega spora.

Terjatev iz delovnega razmerja ni terjatev, ki bi bila tako povezana z osebnostjo upnika, ali bi bila njena narava takšna, da bi nasprotovala prenosu na drugega. S stališča tožene stranke je prav vseeno, komu je navedeno terjatev dolžna plačati, zato ni mogoče trditi, da bi šlo za izčrpavanje bodoče stečajne mase v korist le enega upnika.

Izrek sodbe v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo; odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve sodišče izda takrat, ko je bila terjatev uveljavljena zaradi pobota, ne pa tudi takrat, ko je to eden glavnih zahtevkov tožeče stranke (takrat zahtevku ugodi ali ga zavrne).

Odkup terjatve do neplačevitega dolžnika zagotovo ne prestavlja izvajanja ukrepov finančnega prestrukturiranja. Zato se tudi višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za nedopustno podlago take pogodbe, pri čemer je sklenitev take pogodbe tudi nezdružljiva z ukrepi finančnega prestrukturiranja, zato je taka pogodba nična (86. člen OZ in tretji odstavek 39. člena OZ).

Sodišče v pravdnem postopku (ob utemeljenosti zahtevka) lahko le ugotovi obstoj te terjatve, o poplačilu pa se odloča v stečajnem postopku v okviru razdelitve stečajne mase in pravdno sodišče za kaj takega ni pristojno.

Upravitelj je prijavljene terjatve tožeče stranke prerekal, ker prijava ni vsebovala opisa vseh dejstev in dokazov in ji tudi niso bili priloženi vsi dokazi o obstoju terjatve. Res 154. člen ZPP pri odločanju o stroških določa načelo uspeha pravdnih strank. Vendar pa gre pri določbi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP za specialno določilo, ki za primer, da gre za napotitev na pravdo v stečajnem postopku, določa posebno pravilo o povračilu stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se sodba v tem delu razveljavi.

II. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da se v postopku stečaja tožene stranke ugotovi, da obstoji terjatev v korist tožeče stranke v višini 2.078,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 8. 2000 dalje, ki je prijavljena in zavedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 001/2017 z dne 18. 12. 2020, izdelanem v stečajnem postopku nad toženo stranko, objavljenem na spletnih straneh AJPES dne 20. 1. 2021 pod zap. št. 68. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper to točko izreka izpodbijane sodbe zavrne.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

V. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da je nična pogodba o odstopu terjatve v znesku 2.000,00 EUR do cessusa N., d. o. o., ki sta jo dne 28. 12. 2018 sklenili tožeča stranka kot odstopnik – cedent in tožena stranka kot prevzemnik – cesionar, (II.) odločilo, da se v postopku stečaja tožene stranke ugotovi, da obstoji terjatev v korist tožeče stranke v višini 2.372,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 8. 2000 dalje, ki je prijavljena in zavedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 001/2017 z dne 18. 12. 2020, izdelanem v stečajnem postopku nad toženo stranko, objavljenem na spletnih straneh AJPES dne 20. 1. 2021 pod zap. št. 68, (III.) ugotovilo, da v postopku stečaja tožene stranke ne obstoji terjatev v korist tožeče stranke v višini 2.078,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 8. 2020 dalje, ki je prijavljena in zavedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 001/2017 z dne 18. 12. 2020, izdelanem v stečajnem postopku nad toženo stranko, objavljenem na spletnih straneh AJPES 20. 1. 2021 pod zap. št. 68, (IV.) zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se toženi stranki naloži plačilo terjatve tožeče stranke v višini 4.451,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz premoženja tožene stranke in (V.) odločilo, da tožeča stranka nosi vse stroške tega postopka, sklep o višini stroškov pa bo sodišče izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasni pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

3. Tožeča stranka se je pritožila zoper I., III., IV in V. točko izreka izpodbijane sodbe in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se je pritožila zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in predlagala, naj višje sodišče v tem delu spremeni sodbo tako, da zavrne zahtevek tudi v tem delu, pri čemer naj se opredeli tudi do ugovora stvarne pristojnosti za ta del zahtevka, podrejeno pa naj sodbo razveljavi. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in v tem delu potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

**Splošno o vsebini zahtevkov**

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na ugotovitev terjatev, ki jih je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila tožeča stranka in jih je upravitelj prerekal. Po svojih trditvah naj bi s pogodbo o odstopu terjatve (cesijska pogodba) z dne 28. 12. 2018 toženi stranki odstopila terjatev do svojega dolžnika N., d. o. o., v višini 2.000,00 EUR, ki jo je prodala za nominalno vrednost, v plačilo pa naj bi ta terjatev zapadla 27. 1. 2019. S pogodbo o odstopu terjatve (cesijska pogodba) z dne 17. 8. 2018 pa naj bi A. A. kot cedent tožeči stranki kot prevzemniku odstopil terjatev do tožene stranke iz naslova neto neizplačane plače za marec 2018 v višini 1.897,73 EUR neto in iz naslova dodatkov v višini 233,52 EUR, iz naslova plačil dodatnega pokojninskega zavarovanja pa še 233,97 EUR, kar skupaj znaša 2.365,22 EUR; to terjatev je tožeča stranka pobotala z nasprotno terjatvijo tožene stranke v višini 168,52 EUR, tako da je ostala odprta še v znesku 2.196,70 EUR in jo je A. A. tudi plačala.

**K I. točki izreka (ki predstavlja sklep)**

9. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka ugotovilo ničnost pogodbe o odstopu terjatve z dne 28. 12. 2018. Tožeča stranka v zvezi s tem uveljavlja, da nobena od pravdnih strank takega zahtevka ni postavila.

10. Tožeča stranka sicer nima prav, ko navaja, da se o ničnosti pogodbe lahko odloči le takrat, ko to zahteva tožeča stranka ali je vložena nasprotna tožba, saj v skladu tretjim odstavkom 181. člena ZPP sodišče odloči tudi o takem vprašanju, kadar je predlagana izdaja vmesne ugotovitvene tožbe. Ker pa nobena od pravdnih strank tega ni zahtevala, prav tako ni nobena od njiju vložila tožbe za ugotovitev ničnosti te pogodbe, je pravilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče v pravdnem postopku odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Zato je višje sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka (357. člen ZPP). Je pa vprašanje ničnosti te pogodbe nedvomno predhodno vprašanje za odločitev o zahtevku tožeče stranke iz te pogodbe; razloge sodišča prve stopnje v zvezi z ničnostjo je višje sodišče upoštevalo ob odločanju o pritožbi zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe.

**K II. točki izreka**

11. Glede pogodbe z dne 17. 8. 2018, ki jo je tožeča stranka sklenila s A. A. v zvezi s terjatvami iz njegove pogodbe o zaposlitvi kot direktorja za marec 2018 ter v zvezi s plačilom dodatnega pokojninskega zavarovanja za plačo od januarja do marca 2018, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta pogodba ni bila zgolj fingirana in usmerjena le v izčrpavanje insolventne tožene stranke oziroma izčrpavanje bodoče stečajne mase v korist A. A. Navedlo je, da trditve tožene stranke v tej smeri niso povsem nelogične, vendar pa po oceni sodišča prve stopnje ni izkazanih razlogov, ki bi utemeljevali ničnost pogodbe o zaposlitvi A. A. ali pa ničnost cesijske pogodbe z dne 17. 8. 2018. 12. Tožena stranka se s tem stališčem ne strinja. Poleg tega pa tudi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku iz te pogodbe, o čemer v nasprotju z zakonom ni sprejelo sklepa, ki bi ga moralo.

13. Tožena stranka je ugovor stvarne pristojnosti glede tega dela zahtevka uveljavljala že v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa o tem ugovoru ni odločilo, kot tožena stranka pravilno navaja v svoji pritožbi. Že iz tretjega odstavka 19. člena ZPP, pa tudi iz drugega odstavka 274. člena ZPP jasno izhaja, da sodišče o tem odloči s sklepom. Višje sodišče iz spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pravdnima strankama pojasnilo, da zaenkrat meni, da ta ugovor ni utemeljen, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da o njem ni odločilo s sklepom, ne v času trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje ne v izpodbijani sodbi.

14. Stališče, da ne gre za pristojnost delovnega sodišča, je sicer pravilno. V skladu s točko B prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnem delovnem sporu o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. V obravnavani zadevi ne gre za spor med delodajalcem in delavcem, temveč za spor med dvema gospodarskima družbama, ta zadeva pa ima glede na personalni kriterij naravo gospodarskega spora iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato tudi po oceni višjega sodišča ne gre za spor iz navedenega določila 5. člena ZDSS-1, pa tudi katerega drugega določila iz tega zakona ne.

15. Neodločitev sodišča prve stopnje o tem ugovoru sicer predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ne predstavlja nobene kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavljajo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Taka kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo.

16. To pa nadalje pomeni, da bi morala tožena stranka (v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP) izkazati, da bi neodločitev o tem ugovoru lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tega pa ni uspela. Njen ugovor je bil namreč neutemeljen, sodišče prve stopnje pa je tudi o samem zahtevku pravilno odločilo.

17. Iz v 11. točki te obrazložitve navedenega stališča sodišča prve stopnje ne izhaja, kot zatrjuje tožena stranka, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo razloge za ničnost pogodbe z dne 17. 8. 2018. Iz navedene obrazložitve izhaja, da bi trditve tožene stranke sicer lahko kazale na ničnost pogodbe, česar pa tožena stranka ni uspela dokazati. S tem pa se strinja tudi višje sodišče. Dejstvo je, da je A. A. za toženo stranko opravljal dela, ki so bila navedena v pogodbi o zaposlitvi, nenazadnje je tudi on tisti, ki je vložil predlog za izvršbo (judikatne) terjatve do N., d. o. o., ki je bila v izvršilnem postopku delno plačana, opravljal pa je tudi druge obveznosti, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo tako iz listinskih dokazov kot tudi iz izpovedi zaslišanih prič in višje sodišče v njegovo dokazno oceno ne dvomi. Sestavljal je tudi redna poročila v postopku po tem, ko je tožena stranka sklenila s svojimi upniki prisilno poravnavo v letu 2011 in po kateri bi morala svoje obveznosti upnikom plačati do leta 2020, obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi A. A., ki so bile prenesene na tožečo stranko, pa se nanašajo na obdobje od januarja do marca 2018. Za tako pogodbo ni mogoče trditi, da bi bila zgolj fiktivna. Ker pogodba o zaposlitvi A. A. ni fiktivna, saj tožena stranka tega ni uspela dokazati, ne more biti fiktivna niti pogodba o odstopu te terjatve A. A. tožeči stranki. Ob tem je tožeča stranka namesto tožene na podlagi izpodbijane pogodbe A. A. tudi izplačala vse navedeno iz pogodbe o zaposlitvi, zato je tudi iz tega naslova upravičena do povračila izplačanega.

18. Terjatev iz delovnega razmerja ni terjatev, ki bi bila tako povezana z osebnostjo upnika, ali bi bila njena narava takšna, da bi nasprotovala prenosu na drugega, za katere sicer prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika – OZ prepoveduje prenos take terjatve. S stališča tožene stranke je prav vseeno, komu je navedeno terjatev dolžna plačati, zato ni mogoče trditi, da bi šlo za izčrpavanje bodoče stečajne mase v korist le enega upnika. Nenazadnje pa bo tožeča stranka v stečajnem postopku to terjatev dobila plačano le v enakem odstotku, kot tudi drugi upniki, enako kot bi jo dobil plačano tudi A. A. Izplačani znesek je tožeča stranka tudi delno pobotala s svojo terjatvijo do tožene stranke, do česar bi na podlagi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP z začetkom stečaja nad toženo stranko tako ali tako prišlo že po samem zakonu; tožena stranka tega pobota niti ne izpodbija.

19. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je višje sodišče zato zavrnilo (353. člen ZPP).

**K III. točki izreka**

20. Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da izrek v III. točki izpodbijane sodbe ni v skladu z Zakonom o pravdnem postopku. Izrek sodbe namreč v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo; odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve sodišče izda takrat, ko je bila terjatev uveljavljena zaradi pobota, ne pa tudi takrat, ko je to eden glavnih zahtevkov tožeče stranke (takrat zahtevku ugodi ali ga zavrne).

21. Glede na pritožbene navedbe tožeče stranke se je višje sodišče v nadaljevanju ukvarjalo s tem, ali je pogodba o odstopu terjatve z dne 28. 12. 2018 nična in ali terjatev tožeče stranke iz te pogodbe obstaja ali pa je treba njen zahtevek v tem delu zavrniti.

22. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je razlog za ugotovitev neobstoja tega dela zahtevka v tem, da je pogodba o cesiji z dne 28. 12. 2018 nična. Ugotovilo je sicer, da ta terjatev obstaja, saj jo je tožeča stranka pridobila že na podlagi zakonske subrogacije, ko je 28. 10. 2016 plačala 2.000,00 EUR v dobro prejemnika E., d. o. o. Tako nad toženo stranko kot nad dolžnikom terjatve N., d. o. o. (sedaj v stečaju) je bil v času sklenitve cesijske pogodbe (28. 12. 2018) že uveden stečajni postopek, ni pa še bil začet. Pogodba je bila tudi sklenjena v času, ko je imela tožena stranka obveznosti v zvezi z izvajanjem ukrepov finančnega prestrukturiranja po sklenjeni prisilni poravnavi, vse poslovanje pa sme biti usmerjeno le v dosego kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti. Navedlo je tudi, da se je takratni zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. ob sklepanju cesijske pogodbe zelo dobro zavedal položaja insolventnosti tožene stranke, njegovo izpoved pa je sodišče prve stopnje ocenilo za sprenevedavo, saj družba ni izplačevala obveznosti do upnikov, za katere je učinkovala prisilna poravnava. Navedlo je, da je nevzdržno postopanje poslovodstva tožene stranke (A. A.) v zvezi s sklepanjem te cesijske pogodbe, saj se je tožena stranka zavezala plačati odstopniku – tožeči stranki – 100 % znesek odstopljene terjatve, ko je bil nad cessusom že uveden stečajni postopek, tožena stranka pa je že dolgo in neuspešno skušala od N., d. o. o. izterjati svojo predhodno obstoječo samostojno in objektivno visoko judikatno terjatev, torej je bilo poslovodstvo tožene stranke seznanjeno z dejstvom, da je N., d. o. o. neplačevita gospodarska družba, zoper katero je bil že uveden stečajni postopek. Kot sprenevedavo in neresnicoljubno je ocenilo tudi izpoved B. B., takratnega zastopnika tožeče stranke (ki je s strani tožeče stranke to pogodbo podpisal), da naj bi bila pogodba v korist obeh pravdnih strank. Nobeden od podpisnikov te pogodbe pa ni znal niti ohlapno pojasniti, zakaj sta pravdni stranki sklenili cesijsko pogodbo in zakaj je bila dogovorjena kupnina enaka nominalni vrednosti odstopljene terjatve. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki zasledovali nedopusten cilj, torej izključno dodatno obremenitev insolventne tožene stranke oziroma obremenitev stečajne mase, vse pa v korist tožeče stranke. Prav tako se je poslovodstvo tožene stranke takrat zavedalo, da gre za pogodbo, ki ni skladna z ukrepi finančnega prestrukturiranja, ta poslovni dogodek pa tudi ni zaznamovan v poročilu o izvajanju ukrepov finančnega prestrukturiranja za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018, pri čemer ni šlo za dokumentacijo, ki bi se takrat nahajala pri izvršitelju. Podlaga pogodbe je tako po ugotovitvi sodišča prve stopnje nedopustna, pogodba pa zato nična.

23. Tožeča stranka se v pritožbi s takim stališčem ne strinja.

24. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni temeljilo na povezanosti med vpletenimi družbami, zato na te pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo.

25. Tožeča stranka navaja, da ni izkazana insolventnost tožene stranke že v času sklepanja te pogodbe, pri čemer je bil sklep o začetku stečajnega postopka nad toženo stranko izdan šele 2. 8. 2019, sklep pa je postal pravnomočen 15. 1. 2020, tako je šele v januarju 2020 mogoče govoriti o insolventnosti tožene stranke. To naj bi potrjevalo tudi to, da je bil predlog za stečaj nad njo kar dvakrat zavrnjen. S tem dejstvom pa tudi ni mogla biti seznanjena niti tožeča stranka kot sopogodbenica. Nadalje je navedla, da so po sklepu o potrditvi prisilne poravnave St 00/2011 z dne 5. 7. 2011 terjatve do tožene stranke zapadle šele v letu 2020, torej v času sklepanja pogodbe tožena stranka še ni mogla biti v zamudi z izpolnitvijo obveznosti in zato ni bila insolventna. Ker gre za relativno nizek znesek, tožena stranka o njem v poročilu naj niti ne bi bila dolžna poročati.

26. Višje sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu izčrpna, strinja pa se tudi z razlogi sodišča prve stopnje. V času, ko je bila sklenjena ta pogodba, je še tekel rok za izpolnitev obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in terjatve upnikov še niso zapadle v plačilo. V času po sklenjeni prisilni poravnavi veljajo za poslovodstvo obveznosti iz 40. člena ZFPPIPP. V tem času mora poslovodstvo za vsako koledarsko trimesečje sestaviti poročilo o izvajanju ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki mora za obdobje, na katero se nanaša, vsebovati tudi trimesečno bilanco stanja, izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov, pri tem pa iz določil tega člena izhaja tudi, da mora poslovodstvo v tem času izvajati ukrepe finančne prestrukturiranja (drugi odstavek 40. člena ZFPPIPP). Odkup terjatve do neplačevitega dolžnika pa zagotovo ne prestavlja izvajanja ukrepov finančnega prestrukturiranja. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je poslovodstvo tožene stranke dobro vedelo, da je dolžnik N., d. o. o. neplačevit, saj tožena stranka niti v izvršilnem postopku od njega ni v celoti uspela izterjati svoje judikatne terjatve, ki je znašala več kot 300.000,00 EUR. Iz izpovedi pa se je sodišče prve stopnje tudi dovolj prepričalo in višje sodišče v njegovo dokazno oceno ne dvomi, da podpisnika pogodbe sploh nista znala pojasniti, zakaj naj bi bila pogodba sklenjena v korist tožene stranke. Zato se tudi višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za nedopustno podlago take pogodbe, pri čemer je sklenitev take pogodbe tudi nezdružljiva z ukrepi finančnega prestrukturiranja, zato je taka pogodba nična (86. člen OZ in tretji odstavek 39. člena OZ).

27. Ker je tako pogodba z dne 28. 12. 2018 nična, za toženo stranko ni zaveze k plačilu te terjatve, tožbeni zahtevek v tem delu pa je treba zavrniti.

28. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, s čimer je odpravilo tudi nepravilnost, na katero se je sklicevala tožeča stranka (prvi odstavek 351. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu, torej ko tožeča stranka uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku v tem delu ugoditi, pa pritožba ni utemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo.

**K IV. točki izreka**

29. V tem delu je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper IV. in V. točko izreka izpodbijane sodbe.

30. Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži plačilo ugotovljenih terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz premoženja tožene stranke. To pa ni stvar pravdnega postopka. Tožeča stranka je bila napotena na pravdo le glede ugotovitve prerekane terjatve (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP). Sodišče v pravdnem postopku (ob utemeljenosti zahtevka) zato lahko le ugotovi obstoj te terjatve, o poplačilu pa se odloča v stečajnem postopku v okviru razdelitve stečajne mase in pravdno sodišče za kaj takega ni pristojno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Pri tem tožeča stranka v pritožbi kakšnih argumentov za ugoditev temu delu zahtevka niti ni navedla, zato podrobnejša obrazložitev niti ni potrebna.

31. V V. točki izreka izpodbijane sodbe je odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti naložilo v plačilo tožeči stranki v skladu s četrtim odstavkom 60. člena ZFPPIPP in drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za nepopolno prijavo terjatve, ki jo je upravitelj prerekal zato, ker prijava ne vsebuje ne ustrezne trditvene podlage ne vseh listin.

32. Tožena stranka se z uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne strinja, temveč meni, da bi moralo sodišče že tako ali tako njenemu zahtevku v celoti ugoditi in zato toženi stranki naložiti v plačilo vse stroške, sicer pa bi moralo odločiti v skladu z načelom delnega uspeha v pravdi in ni nobene podlage za odločitev, da je tožeča stranka dolžna nositi vse stroške postopka.

33. Tudi v tem delu se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje. Upravitelj je namreč prijavljene terjatve tožeče stranke prerekal, ker prijava ni vsebovala opisa vseh dejstev in dokazov in ji tudi niso bili priloženi vsi dokazi o obstoju terjatve. Res 154. člen ZPP pri odločanju o stroških določa načelo uspeha pravdnih strank. Vendar pa gre pri določbi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP za specialno določilo, ki za primer, da gre za napotitev na pravdo v stečajnem postopku, določa posebno pravilo o povračilu stroškov. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago, da je tudi glede dela, v katerem je tožeča stranka uspela, odločilo, da mora tožeča stranka povrniti vse stroške postopka. Glede preostalega dela zahtevka pa tožeča stranka z njim ni uspela, zato mora tudi glede tega dela že po prvem odstavku 154. člena ZPP sama nositi stroške postopka in jih povrniti toženi stranki.

34. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

35. Izrek o stroških temelji na 154. členu v zvezi s 165. členom ZPP in četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP.

36. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

37. Glede tožeče stranke pa iz izreka te sodbe sicer izhaja, da je višje sodišče pritožbi delno ugodilo, vendar pa je v bistvenem – zavrnitev zahtevka iz cesijske pogodbe z dne 28. 12. 2018 in ugoditev zahtevku iz pogodbe z dne 17. 8. 2018 – ostala enaka, kar pomeni, da nobena od pravdnih strank ni uspela doseči spremembe sodbe v svojo korist. 38. Tožeča stranka pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.