Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke zanemaril skrbnost in sicer bi moral tožnika dodatno opozoriti na obstoj posipanega pepela na travi, ki je bil spolzek zaradi namočenosti, zaradi česar se je tožnik pri košnji trave poškodoval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 3.754,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.321,90 EUR od 14. 7. 2010 dalje do plačila in od zneska 432,90 EUR od 26. 8. 2008 dalje do plačila ter da ji povrne 546,34 EUR pravdnih stroškov. Pod II. je odločilo je tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju plačati 197,58 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka. Tožnik se je 19. 4. 2008 poškodoval pri košnji na domu zavarovanca tožene stranke J. F., ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Sodišče je zaključilo, da je zavarovanec, ki je v travo nasipal pepel na katerem je tožniku spodrsnilo, ravnal nepravilno, ko tožnika o tem ni obvestil, zato je podana njegova krivdna odgovornost, s tem pa tožene stranke, zato mu je tožena stranka tudi dolžna povrniti škodo v višini razpoložljive zavarovalne vsote. Pri tem se je oprlo na polico za zavarovanje stanovanjskih premičnin in na določbe Obligacijskega zakonika.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču predvsem očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilne materialnopravne zaključke o tem, da obstaja njihova odškodninska odgovornost. Pri tem ponavlja trditve, da je tožnik kosil travo že od malega, da je imel obute gumijaste čevlje s podplatom, ter da so razlogi v sodbi sami s seboj v nasprotju. Sodišče po eni strani zaključuje, da pepel v travi ni nič posebnega, po drugi strani pa zavarovancu očita, da bi moral tožnika na ta pepel opozoriti. Vztraja pri svojih trditvah o tem, da je splošno znano dejstvo, da so pepel včasih posipali z namenom, da teren ne bi bil spolzek, zato ne držijo zaključki sodišča o tem, da je oškodovancu spodrsnilo ravno zaradi pepela. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so priče povedale, da je bilo na tem območju običajno, da so posipali pepel po travi. Sodišče je pri presoji pravnega standarda dolžne skrbnosti uporabilo previsoke in prestroge kriterije, saj bi moralo izhajati iz vprašanja, kako ravna povprečno skrben človek v kraju škodnega dogodka, ki je košnje vešč tako kot tožnik, ki kosi že od malega in ki je že večkrat kosil z vrtno kosilnico. Povprečno skrben človek ne bi opozarjal na možnost ostanka pepela v travi, saj le-ta ne predstavlja nobene posebnosti. Zato očitana opustitev ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in tudi dano opozorilo te poškodbe ne bi moglo preprečiti. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne kot neutemeljen in odloči o stroških tega postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki so mu nastali s plačilom taks za pritožbo.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na splošno znano dejstvo in da je sodišče tudi pravilno ocenilo, da bi zavarovanec tožene stranke tožnika moral opozoriti na kup pepela. Predlaga, da se pritožba zavrne in da se tožeči stranki naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo v višini 329,28 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica pritožbena izvajanja gradi na trditvah o tem, da je splošno znano dejstvo, da so v starih časih, ko še niso poznali drugih sredstev, uporabljali za posipanje poti pepel, ki je preprečeval prekomerno drsnost in da je tožnik vedel, da se pepel posipa po travi, da je že gotovo kdaj naletel na pepel in da je posipanje pepela po travnatih površinah v teh krajih nekaj običajnega. S temi navedbami pa smiselno zatrjuje, da je tožnik poznal situacijo in da zato zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben, ker tožnika ni opozoril na takšno situacijo. Vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami širi trditveno podlago, saj je v postopku na prvi stopnji le zatrjevala (po zaslišanju prič), da je pepel v travi v kraju škodnega dogodka povsem običajen, zato ni bilo potrebe po opozorilu, ni pa zatrjevala, da je tožnik poznal takšen običaj v kraju kjer je delal niti, da je tožnik že gotovo kdaj naletel na pepel. Zato takšna dejstva predstavljajo pritožbeno novoto, ki bi jo pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le ob pogojih iz 337. člena ZPP.

Tožena stranka tudi ni dokazala svojih trditev o tem, da bi pepel povzročal protizdrsnost, saj takšno dejstvo ne more pomeniti splošno znanega dejstva kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo (ZPP člen 214/5). Za svoje trditve o tem pa tožena stranka ni ponudil ustreznega dokaza.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče za odgovornost zavarovanca tožene stranke uporabilo previsoke in prestroge kriterije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila na tleh na nepokošenem delu trave, okrog drevesa, kjer je bil posut pepel, vidna sled zdrsa in da je bil pepel moker in skrit pod travo. To so potrdile priče tako B. F., ki je povedal, da je bil na mestu padca debelejši sloj pepela, kot tudi priča J. F., ki je še povedal, da je bilo tako kot če bi stopil na led. Potrdila je obe izpovedbi tudi D. F. Zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno verjelo tožniku o tem, da mu je na takšnem kupu pepela spodrsnilo. Sodišče je tudi zaključilo, da pepela v travi ni mogoče povsem enačiti npr. s krtinami ali vejicami v travi, ki običajno obstajajo v naravi oziroma gre za naravno stanje stvari, med tem, ko posutje pepela ni normalno stanje v travi. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik vedel, da je pepel v travi, niti ni vedel, da so po nekod ostali kupčki tega pepela in da je zato lahko teren bolj spolzek. Zato je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke zanemaril skrbnost in sicer, da bi moral dodatno opozoriti na obstoj pepela v travi, ki je bil spolzek zaradi namočenosti in da je ravno zaradi tega tudi prišlo do tožnikove poškodbe. S tem pa je sodišče pravilno zaključilo, da je obstaja med opustitvijo zavarovanca tožene stranke in posledico vzročna zveza. Prav tako so zaključki sodišča o podani krivdni odgovornosti pravilni in pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (določbo 131 člena OZ, ki ureja krivdno odgovornost), pravila o obstoju odškodninske odgovornosti, v sodbi je obrazložilo odgovornost tožene stranke, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere gleda po uradni dolžnosti ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člena 165, 154).

Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka te stroške nosi sama (ZPP člena 165, 154).