Jedro

Če več storilcev z isto oškodovanko spolno občuje proti njeni volji, ni nujno, da vsak od njih tudi sam proti njej uporabi silo ali resno grožnjo z napadom na življenje ali telo, ampak zadošča, da se zavedajo, da je z uporabo sile ali grožnje kateregakoli člana skupine, ki je udeležen v množičnem posilstvu, oškodovanka potisnjena v položaj, da mora proti svoji volji z njimi spolno občevati.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih M.G., D.Z. in I.Š. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojenci so dolžni plačati povprečnino kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, obsojeni M.G. 1.000 EUR, obsojeni D.Z. 1.200 EUR in obsojeni I.Š. 800 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo, s katero je spoznalo za krive še tri obsojence, obsodilo M.G., D.Z. in I.Š., prvega pod točko I/1 kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ, druga dva pa pod točko I/2 vsakega enega kaznivega dejanja posilstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 180. člena KZ. Obsojenemu M.G. je po prvem odstavku 180. člena KZ z uporabo 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ izreklo kazen osem mesecev zapora, obsojenima D.Z. in I.Š. pa po drugem odstavku 180. člena KZ v zvezi s tretjim odstavkom 89. člena in drugim odstavkom 93. člena KZ vsakemu po osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencem v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu, obsojenemu M.G. od 16.4.1990 od 9.00 ure do 29.5.1990 do 16.30 ure, obsojenemu D.Z. od 14.4.1990 od 16.30 ure do 29.5.1990 do 16.30 ure in obsojenemu I.Š. od 15.4.1990 od 16.00 ure do 29.5.1990 do 16.30 ure. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojence oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo tudi pritožbe zagovornikov obsojenih M.G., D.Z. in I.Š. kot neutemeljene ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenih M.G., D.Z. in I.Š.

Zagovornik obsojenega M.G. izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, iz obrazložitve pa je razbrati, da tudi zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navaja, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o oškodovankinih izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je oškodovanka sicer spreminjala izpovedbo, da pa je glede odločilne okoliščine, da ni prostovoljno privolila v spolne odnose z obsojencem, ampak zato, ker ji je ta zagrozil, da jo bo udaril, če se mu bo upirala, je po vložnikovem videnju v nasprotju z oškodovankino izpovedbo na glavni obravnavi dne 25.10.1990. Takrat je jasno povedala, da je šla v kopalnico prva, obsojenec pa za njo in da ji ni grozil. Kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik utemeljuje z navedbo, da je bila v času obravnavanega dogodka oškodovanka glede duševne razvitosti na ravni devetletnega otroka. Zato meni, da bi bilo mogoče obsojenčevo ravnanje opredeliti kvečjemu kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo glede tega obsojenca razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; do odločitve o tej zahtevi pa odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. Zagovornik obsojenega D.Z. pravnomočno sodbo pod točko I/2 izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej iz razloga iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je sodišče prekršilo zakonsko zahtevo po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo, ki je procesno sankcionirana kot absolutna bistvena kršitev postopka. Obsojeni D.Z. je sicer videl, kako je B.T. zamahnil z roko in udaril oškodovanko, vendar je bilo to potrditvah zahteve že po tem, ko je z oškodovanko spolno občeval. Izpostavlja, da obsojenec pred in med spolnim občevanjem ni mogel videti, da je oškodovanka poškodovana, ker sta pri spolnem občevanju v komaj osvetljeni spalnici izbrala položaj "žabice". Navaja tudi, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov, na podlagi katerih sta sprejeli sklep, da je obsojenec vedel za silo in grožnje nad oškodovanko in imel namen uporabiti to prisiljenje za spolno občevanje ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Opis dejanja po vložnikovem mnenju tudi ne vsebuje konkretnega ravnanja, s katerim "naj bi" obsojeni Z. naklepno ter vedoma strl resen in trajen oškodovankin odpor. Poudarja, da je šlo za obojestransko prostovoljen spolni odnos, ki sam po sebi ni protipraven, in bi moral državni tožilec obsojencu dokazati, da je pri spolnem občevanju z oškodovanko uporabil silo ali grožnjo, kar mu v šestnajst let trajajočem kazenskem postopku ni uspelo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "izda sodbo v smislu prvega odstavka 426. člena ZKP". Zavzema se tudi, da se ju z obsojencem obvesti o seji, na kateri bo odločalo o zahtevi in da do odločitve o tem izrednem pravnem sredstvu prekine izvršitev kazni zapora.

Zagovornik obsojenega I.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Tudi ta vložnik navaja, da je sodišče prekoračilo obtožbo, "protispisne in v nasprotju z dokazi v spisu pa da so trditve, da je oškodovanka v navzočnosti obsojenega I.Š. "vmes kričala in se branila". Prav tako je po vložnikovem mnenju podano nasprotje v razlogih drugostopenjske sodbe, ko sodišče navaja, da "v opisu kaznivega dejanja, kot ga je sodišče prve stopnje povzelo iz obtožbe in ga nato spremenilo tako, da ga je prilagodilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, s čimer pa ni prekoračilo obtožbe", saj s tem postavlja dve protislovni navedbi, ki se med seboj izključujeta. V nasprotju s spisovnimi podatki je po stališču vložnika navedba v drugostopenjski sodbi, da je opis obsojenčevega ravnanja v zadostni meri konkretiziran. Po vložnikovem videnju v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pomembni pri presoji, ali je obsojenec deloval v dejanski zmoti, v prepričanju, da je oškodovanka prostovoljno privolila v spolno občevanje. Navaja še, da je na seji pred pritožbenim sodiščem opozoril, da sta bila v času odločanja sodišče druge stopnje brata T. že dosegljiva slovenskim pravosodnim organom, da jima je bila že izrečena sodba in da bi bilo potrebno kazenske postopke, glede na to, da "naj bi šlo" za sostorilce, združiti in da je zato, ker sodišči tega nista storili, bila prekršena obsojenčeva pravica do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega I.Š. oprosti obtožbe, ker dejanje, tako kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, ni kaznivo dejanje, podredno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje. Vrhovnemu sodišču je tudi predlagal, da ju z obsojencem obvesti o seji, na kateri bo odločalo o zahtevi, do odločitve o tem izrednem pravnem sredstvu pa odloži oziroma prekine izvršitev kazni.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da v njih zatrjevane kršitve zakona niso podane in da zato meni, da niso utemeljene.

Obsojeni M.G., D.Z. in I.Š. ter njihovi zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zakon o kazenskem postopku ne predvideva navzočnosti strank na seji, na kateri Vrhovno sodišče odloča o zahtevah za varstvo zakonitosti, zato obsojenih D.Z. in I.Š. in njunih zagovornikov o seji ni obvestilo.

Zagovornik obsojenega M.G. nima prav, ko trdi, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah oškodovanke A.A. in med samimi zapisniki. Vložnik tudi sam navaja, da je oškodovanka v preiskavi povedala, da jo je obsojenec prijel za roko in jo peljal v kopalnico, kjer ji je zagrozil, da jo bo udaril, če se bo upirala ter da je njena izpovedba na glavni obravnavi dne 25.10.1990 popolnoma drugačna, saj je takrat dejala, da je šla v kopalnico prva, obsojenec pa za njo in da ji ni grozil. Oškodovanka pa je bila zaslišana tudi na glavni obravnavi dne 14.3.2002 in je na vložnikovo vprašanje odgovorila, da se obsojenega M.G. spominja, da je z njim spolno občevala v kopalnici, da se je branila z rokami in da si jo je on sam vzel. Po presoji Vrhovnega sodišča so v izpodbijani pravnomočni sodbi oškodovankine izpovedbe v preiskavi in na glavni obravnavi v bistvenih poudarkih povzete korektno. Samo s sklicevanjem na del oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi v prejšnjem sojenju, ki pa je izvzeto iz celovitega konteksta njenega opisovanja dogodkov, vložnik pravnomočne sodbe z vidika zakonitosti ne more spodnesti. V bistvu gre za to, da obsojenčev zagovornik med vrsticami nakazuje, da oškodovankina izpovedba vendarle ni bila tako enoznačna, kot je v rednem postopku ugotovilo sodišče in da bi bilo potrebno upoštevati njene navedbe na glavni obravnavi dne 25.10.1990. S tem pa po vsebini postavlja v ospredje vprašanje presoje verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, ki jo je sprejelo sodišče in s tem pravilnost na tej podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Po drugem odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Z navedbami v zahtevi ni izkazal, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi o odločilnih dejstvih podano zatrjevano nasprotje in zato tudi ne, da je podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenega M.G. ni mogoče pritrditi, ko po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ko navaja, da bi bilo obsojenčevo ravnanje mogoče opredeliti kvečjemu kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 182. člena KZ. Na enak vložnikov očitek je odgovorilo že sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na šesti in prvi odstavek na sedmi strani sodbe) ter pri tem določno obrazložilo, zakaj ne sprejema vložnikove teze, da je treba oškodovanko jemati kot slabotno osebo. Pri tem se je sklicevalo na mnenje sodnega izvedenca F.P., mag. klinične psihologije, izhajalo pa tudi iz ugotovitve, da se je obsojencu upirala. Za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe je značilno, da oškodovanec zaradi osebnostnih lastnosti ali stanja, v katerem je, ni zmožen nuditi odpora. Oškodovanka je pred dejanjem, ki ga je nad njo storil obsojeni M.G., odločno zavrnila D.Š., ki jo je nagovarjal k spolnim odnosom, tako da ga je odrinila od sebe, po dejanju pa se branila spolnega občevanja z ostalimi obsojenci in jo je zato B.T. udaril z roko po ustnici, drugič pa s pestjo po očesu, kar pa ne bi bilo potrebno, če bi šlo za slabotno osebo. Glede uveljavljanja kršitve kazenskega zakona vložnik izhaja iz lastne presoje okoliščin, ki da utemeljujejo sklepanje, da je bila oškodovanka slabotna oseba in zato tudi v tem delu zahteve uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornika obsojenih D.Z. in I.Š. v zahtevah korektno podajata teoretični okvir bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar v zahtevah te kršitve ne utemeljita. Samo to, da opisa dejanja v sodbi in obtožbi nista identična in se ne prekrivata v celoti, še ne pomeni, da je sodišče prekoračilo obtožbo. O tem, kdaj gre za dopustne spremembe opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej. Vložnika navajata, da je ta kršitev podana zato, ker je v opisu dejanja v sodbi navedeno, da sta obsojenca z uporabo sile in grožnje prisilila A.A. k spolnemu občevanju, da sta z ostalimi storilci kaznivo dejanje storila zaporedoma. Enak očitek kot v pravnem stavku v dispozitivu sodbe je razviden iz obtožbe, kot jo je državni tožilec spremenil dne 30.10.1990 in v nadaljnji spremembi dne 4.6.2002 v opis ni posegal. S tega vidika zato v tem obsegu o prekoračitvi obtožbe sploh ni mogoče govoriti. Kolikor pa vložnika navajata, da v opisu dejanja ni opisana (konkretizirana) uporaba sile in grožnje, s katero sta obsojenca oškodovanko prisilila k spolnemu občevanju, pa je ta očitek z vidika prekoračitve obtožbe popolnoma irelevanten. Pomemben je lahko pri presoji morebitne (ne)sklepčnosti izreka in ali je dejanje, tako kot je opisano, sploh kaznivo dejanje.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Pred Vrhovnim sodiščem v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu ni preizkusa po uradni dolžnosti. Zagovornika obsojenih D.Z. in I.Š. pa v zahtevah nista navedla, v katerem delu je sodišče, ki je opravilo predvsem obsežno redukcijo opisa iz obtožbe, opis dejanja v sodbi spremenilo tako, da je obtožbo prekoračilo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vložnika nista izkazala.

Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zagovornikov obsojenih D.Z. in I.Š., da v opisu dejanja ni opisana uporaba sile in grožnje, s katero "naj bi" obsojenca oškodovanko prisilila k spolnemu občevanju in da zato njuno ravnanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja je razvidno, da je B.T. oškodovanki ukazal, da mora iti v kopalnico, da ta tega ni hotela storiti in da ji je eden od ostalih dejal, naj B.T. uboga, ker bo drugače tepena, saj zna dobro tepsti in da je zato odšla v kopalnico. Po opisu dogajanja v tem prostoru pa sledi navedba, da je B.T. prijel oškodovanko za roko in jo pahnil iz kopalnice ter ji ukazal naj gre v spalnico, kjer so štirje obsojenci, med temi tudi I.Š. in D.Z. z njo zaporedno spolno občevali ter da je, ko je vmes kričala in se branila, dvakrat v sobo pritekel B.T. ter jo dvakrat udaril in ji zagrozil, da če ne bo pustila, da bo še bolj tepena. Po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje tak opis vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva, saj ga je mogoče razumeti samo tako, da je silo in resno grožnjo zoper oškodovanko neposredno uporabil B.T. in na ta način strl njen odpor ter preprečeval nadaljnje poskuse, da bi se spolnemu občevanju z obsojenci upirala, (tudi) obsojena D.Z. in I.Š. pa sta v takih okoliščinah z oškodovanko proti njeni volji spolno občevala. Če več storilcev z isto oškodovanko spolno občuje proti njeni volji, ni nujno, da vsak od njih tudi sam proti njej uporabi silo ali resno grožnjo z napadom na življenje ali telo, ampak zadošča, da se zavedajo, da je z uporabo sile ali grožnje katerega(ih)koli člana(ov) skupine, ki je(so) udeleženi v množičnem posilstvu, oškodovanka potisnjena v položaj, da mora proti svoji volji z njimi spolno občevati. V obravnavani zadevi je bilo tako. Zato vložnikoma ni mogoče pritrditi, da opis dejanja v pravnomočni sodbi ne vsebuje znakov kaznivega dejanja.

Zagovornika obsojenih D.Z. in I.Š. nimata prav, tudi ko uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in utemeljujeta z navedbami, da niti v razlogih sodbe ni obrazloženo na podlagi katerih dejstev sodišče ugotavlja, da sta obsojena D.Z. in I.Š. vedela za silo oziroma grožnjo nad oškodovanko, da sta to prisiljenje izrabila in proti njeni volji z njo spolno občevala. S temi trditvami in drugačnim opisovanjem zaporedja dogodkov, kdaj sta videla, da je B.T. oškodovanko udaril, zagovornik D.Z. pa tudi z navedbo, da obsojenec pred in med spolnim občevanjem sploh ni videl, da bi bila ta poškodovana, zagovornik obsojenega I.Š. pa z zatrjevanjem "protispisnosti" ugotovitve, da je oškodovanka v navzočnosti tega obsojenca kričala in se branila, ponujajo lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je o tem delu dogajanja navedlo razloge v četrtem odstavku na enajsti strani, v prvem in drugem odstavku na trinajsti strani sodbe, sodišče druge stopnje pa temu pritrdilo in enako stališče argumentiralo na petnajsti in šestnajsti strani sodbe. Pri tem je določno pojasnilo, zakaj je zaključilo, da sta tudi obsojena D.Z. in I.Š., še preden sta z oškodovanko proti njeni volji spolno občevala, vedela, da je B.T. zoper njo uporabil silo in grožnjo ter da sta tudi sama to prisiljenje uporabila zato, da sta z njo spolno občevala. Navedene trditve, ki segajo v domeno dejanskega stanja, niso razlog, iz katerega bi bilo mogoče izpodbijati zakonitost napadene pravnomočne odločbe.

Zagovornik obsojenega I.Š. v zahtevi navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede okoliščin, pomembnih za presojo vprašanja, ali je obsojenec deloval v dejanski zmoti oziroma ali je oškodovanka privolila v spolno občevanje, kar je treba razlagati kot uveljavljanje kršitve določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Vendar tudi pri tem jemlje kot izhodišče lastno videnje dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je v zadnjem odstavku na deseti in prvem odstavku na enajsti strani obrazložilo, da obsojeni I.Š. ni bil v dejanski zmoti glede oškodovankine prostovoljne privolitve v spolne odnose z njim. O tem, da so obsojenci, med njimi tudi I.Š., oškodovanko proti njeni volji prisilili v spolno občevanje, pa je pritožbeno sodišče navedlo razloge v drugem odstavku štirinajste strani sodbe. S tem da zagovornik obsojenega I.Š. zavrača dokazno presojo v pravnomočni sodbi, ne uveljavlja zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Glede navedb zagovornika obsojenega I.Š., da je na seji pritožbenega senata opozoril, da bi moralo sodišče združiti postopke, ker sta bila v času obravnavanja pritožb vložnikov pred sodiščem druge stopnje brata T. že dosegljiva, pa je treba povedati, da je sklep o združitvi postopka po 32. členu ZKP mogoče sprejeti samo do konca glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem. Na pritožbeni seji tega ni mogoče storiti. Zato tudi ta kršitev, na katero vložnik navezuje kršitev pravic obrambe, ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenih M.G., D.Z. in I.Š., niso podane, sodbo pa izpodbijajo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahteve po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

Glede na tak izid so obsojenci po 98.a členu v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati povprečnino kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na podatke o gmotnih razmerah obsojencev, navedenih v prvostopenjski sodbi, ter zamotanosti zadeve, gledano z vidika odločanja v tej fazi postopka, je obsojencem naložilo v plačilo povprečnine, M.G. 1.000 EUR, D.Z. 1.200 EUR in I.Š. 800 EUR.