Jedro

Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila storilka v prometnem dovoljenju vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vpisana kot imetnica pravice uporabe vozila. Posledično se domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, na podlagi katere sta prekrškovni organ in sodišče storilko spoznala za odgovorno storitve prekrška, v tem primeru ne more uporabiti kot podlaga odgovornosti za prekršek. Prekrškovni organ in sodišče bi morala izhajati iz domneve storilkine nedolžnosti ter njeno odgovornost utemeljiti z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi se prepričala, da gre za pravo storilko prekrška.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper je dne 24. 12. 2014 zoper storilko E. P. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter ji izrekel globo v znesku 500,00 EUR in 5 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog so storilkini zagovorniki vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo z dne 4. 1. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve 8. člena ZPrCP.1 Navaja, da je sodišče trditev storilke v zahtevi za sodno varstvo, da je v času prekrška avtomobil vozil njen sorodnik, zavrnilo z navedbo, da ni uspela vzbuditi dvoma, da je v času prekrška vozila avtomobil ter da posledično lastnik oziroma uporabnik vozila odgovarja za prekršek. S tem je sodišče, tako kot pred tem že prekrškovni organ, kršilo določbo 8. člena ZPrCP, saj storilka ni niti lastnica niti uporabnica avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek. Ne nazadnje je Okrajno sodišče v Novi Gorici v zadevi ZSV 179/2016 zahtevi za sodno varstvo iste storilke ugodilo in postopek ustavilo, ker je bila lastnica avtomobila B. d. d., uporabnica pa pravna oseba A., d. o. o., in ne storilka, zaradi česar zoper njo ni mogoče uporabiti določbe 8. člena ZPrCP, saj domneva velja le za lastnika in uporabnika vozila. Tudi iz dopisa prekrškovnega organa z dne 7. 7. 2017 je razvidno, da je bila tudi v obravnavani zadevi v času storitve prekrška lastnica avtomobila B., d. d., uporabnica tega vozila pa pravna oseba A., d. o. o. Zato vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in postopek o prekršku zoper storilko ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenim zagovornikom, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP se za prekršek z vozilom, ki je storjen zoper varnost cestnega prometa, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.2 V obravnavani zadevi je bilo na podlagi vpogleda v evidence registriranih vozil ugotovljeno, da storilka v času storitve prekrška ni bila lastnica vozila, ki je prekoračilo najvišjo dovoljeno hitrost, in da je bila uporabnica tega vozila pravna oseba A., d. o. o., ki je, kot izhaja iz podatkov spisa, vozilo dala v najem storilki prekrška. Kot je Vrhovno sodišče presodilo v sodbi IV Ips 19/2015, imetnik pravice uporabe vozila v smislu prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni vsakdo, ki je po navedbi lastnika imel vozilo v posesti, temveč oseba, določena v drugem, tretjem ali petem odstavku 29. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je kot imetnik pravice uporabe vozila vpisana v prometno dovoljenje.3 Gre za osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik uporabo prepusti na podlagi pogodbe (drugi odstavek 29. člena ZMV) ali kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja (tretji in peti odstavek 29. člena ZMV). V teh primerih se domneva storitve prekrška iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP nanaša le na imetnika pravice uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi. Domneva storitve prekrška namreč ne more veljati za več oseb hkrati, ampak lahko velja le za lastnika ali imetnika pravice uporabe.4

5. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila storilka v prometnem dovoljenju vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vpisana kot imetnica pravice uporabe vozila. Posledično se domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, na podlagi katere sta prekrškovni organ in sodišče storilko spoznala za odgovorno storitve prekrška, v tem primeru ne more uporabiti kot podlaga odgovornosti za prekršek. Prekrškovni organ in sodišče bi morala izhajati iz domneve storilkine nedolžnosti ter njeno odgovornost utemeljiti z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi se prepričala, da gre za pravo storilko prekrška. Tako pa je sodišče v sodbi navedlo, da ga storilka z navedbami, da je vozilo vozil državljan Republike Srbije M. R., glede na povečavo fotografije radarskega merilnika, na kateri je fotografirana voznica vozila, ni prepričala, saj je iz dokaj kvalitetne fotografije radarskega merilnika pri povečavi razvidno, da je vozilo upravljala ženska s sončnimi očali. Zgolj na podlagi dejstva, da je v času storitve prekrška vozilo vozila ženska s sončnimi očali, pa odgovornosti za prekršek ni mogoče utemeljiti. Sodišče je storilkine navedbe v zahtevi za sodno varstvo sicer zavrnilo tudi s sklicevanjem na ugotovitve prekrškovnega organa, da oseba, ki jo je storilka navedla kot voznika vozila, ni zabeležena v evidenci izdanih dovoljenj za stalno in začasno prebivanje ter evidenci izdanih vstopnih dovoljenj za kratkoročno prebivanje na območju EU, a je pri tem izhajalo iz napačnega izhodišča, da za storilko velja domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, pri čemer je navedlo, da je prekrškovni organ te podatke ugotovil na podlagi evidenc policijske prijave v smislu določbe 10. člena Zakona o prijavi prebivališča, ki pa bivanja, ki je krajše od 91 dni, niti ne ureja. Ker sta sodišče in prekrškovni organ breme dokazovanja prekrška prevalila na storilko, sta ravnala v nasprotju z domnevo nedolžnosti (7. člen ZP-1 in 27. člen Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1), ki je eden izmed temeljev poštenega postopka.

C.

6. Glede na ugotovljeno kršitev domneve nedolžnosti je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v obsegu, ki ga izpostavlja zahteva za sodno varstvo, ponovno presoditi, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno ugotovil, pri tem pa bo moralo dokazno breme prekrškovnega organa presojati v luči 7. člena ZP-1 in ne prvega odstavka 8. člena ZPrCP.

1 Vložnica zahteve očitno po pomoti uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZPrCP. 2 Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 38/2014 z dne 8. 7. 2014, IV Ips 23/2014 z dne 15. 4. 2014 in druge. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 19/2015 z dne 19. 5. 2015, tč. 6. 4 Prav tam.