Jedro

Ob izreku pogojne obsodbe sodišče oceni ali za njen izrek zadošča splošen pogoj iz drugega odstavka 57. člena KZ-1 ali pa je treba določiti še dopolnilne, posebne pogoje, ki jih kot utrditev opozorila lahko sodišče določi zato, da bi pogojna obsodba dosegla svoj cilj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je I. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, obsojencu odvzelo pridobljeno protipravno premoženjsko korist, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu določilo poseben pogoj, da mora v roku dveh let plačati znesek 53.174,64 EUR, kolikor je znašala pridobljena protipravna premoženjska korist, sicer bo pogojna obsodba preklicana, zavrnilo pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti razveljavi izrečeni odvzem premoženjske koristi, obsojencu pa določi nižjo kazen zapora in preizkusno dobo, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in nadalje, da sodbo višjega sodišča spremeni tako, da odpravi odločbo o posebnem pogoju plačila protipravne premoženjske koristi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Vložnik predlaga tudi, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse ter zahteva povračilo lastnih stroškov „tega revizijskega postopka“. V obrazložitvi zahteve navaja, da premoženjskopravna razmerja med družbeniki družbe M. k.d. niso bila urejena in da je imel obsojenec do te družbe razne terjatve, česar sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, kar je v nasprotju s 74. in 75. členom KZ-1. Vložnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 20527/2011 z dne 12. 12. 2013, v kateri je bilo presojeno, da ne gre za uporabo tuje stvari takrat, kadar obtoženec sam zunaj rednega postopka „pobota“ svoje terjatve do oškodovanega podjetja. Ker višina skupnih dvigov obsojenca s transakcijskega računa družbe M. k.d. ne presega višine njegovih terjatev do te družbe, ni bila protipravno pridobljena premoženjska korist in je zato tudi ni mogoče odvzeti. Pri ravnanju obsojenca ne gre za kaznivo dejanje poneverbe in uporabe tujega premoženja ampak kvečjemu za kaznivo dejanje samovolje. Vložnik nadalje navaja, da ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev in okoliščin, povezanih z zatrjevanimi terjatvami obsojenca do družbe M. k.d., ni ugotovilo vseh dejstev, pomembnih za pravno opredelitev dejanja in za izrek kazenske sankcije, in ni ugotovilo dejstev, pomembnih za izrek odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi obsojencu, s tem pa je bil kršen kazenski zakon in storjena bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in drugi odstavek 17. člena ZKP, ker sodišče ni preizkusilo in ugotovilo dejstev, ki so obsojencu v korist, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Nadalje tožnik zatrjuje, da je oškodovanec M. k.d. vložil premoženjskopravni zahtevek zoper obsojenca dne 22. 12. 2011, dne 21. 2. 2013 pa je bil izbrisan iz sodnega registra brez likvidacije v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Sodišče glede na določila 443. in 444. člena ZFPPIPP, ki določa postopek za primer kasneje najdenega premoženja izbrisane družbe ne bi smelo odločati o odvzemu protipravne premoženjske koristi obsojencu ampak izvesti postopek v skladu s členom 444. ZFPPIPP. Vložnik tudi zatrjuje, da sodišče druge stopnje v zvezi z obstojem protipravne premoženjske koristi ni navedlo nobenih novih razlogov. Obsojenec je kaznivo dejanje sicer res priznal, s tem je priznal zgolj očitane dvige gotovine, ni pa pristal na pravno opredelitev dejanja, niti se ni odrekel ugotavljanju drugih pravno relevantnih dejstev, zato za izrek odvzema protipravne premoženjske koristi niso bili izpolnjeni pogoji, saj sodišče premoženjskopravnega zahtevka ne bi smelo šteti za neobstoječega. Vložnik tudi izpodbija odločitev višjega sodišča o določitvi posebnega pogoja v pogojni obsodbi in meni, da je ta odločitev v nasprotju s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 in zato nezakonita, glede na slabe premoženjske razmere obsojenca pa tudi nesmiselna.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da ta ni utemeljena. Navaja, da je obsojenec na predobravnavnem naroku krivdo priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter izvedlo narok za izrek kazenske sankcije. Očitek, da je sodišče kršilo določbe kazenskega zakona, ker je obsojencu izreklo odvzem premoženjske koristi in ker je v okviru pogojne obsodbe določilo poseben pogoj, da odvzeto premoženjsko korist v določenem roku vrne, ne drži. Sodišče je ravnalo skladno z zakonskimi določbami. Obsojenec je storitev kaznivega dejanja priznal in v tem priznanju je bilo obseženo tudi priznanje pridobljene premoženjske koristi in je sodišče priznanje sprejelo. Glede na to, da oškodovana družba v času sojenja ni več obstajala, je sodišče pravilno odločilo, da je potrebno vzeti premoženjsko korist, ki jo je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem. Vrhovna državna tožilka nadalje navaja, da je pritožbeno sodišče obsojencu v skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 določilo pogoj, da plača protipravno premoženjsko korist v okviru izrečene pogojne obsodbe.

B.

4. Obsojenec je priznal krivdo za kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba in sicer, da si je prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo pri opravljanju gospodarskih dejavnosti in si tako pridobil veliko premoženjsko korist v znesku 53.174,64 EUR. Sodišče je presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno in da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu ter nato s sklepom odločilo, da priznanje sprejme. S tem se je obsojenec v skladu z določbo 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP odpovedal pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi, in soglašal s tem, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo višino in protipravnost pridobljene premoženjske koristi. Sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo pritožbeni ugovor obrambe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati obstoj zatrjevanih obsojenčevih terjatev do oškodovane družbe M. k.d., pri čemer naj bi, kot sedaj zatrjuje vložnik v zahtevi, znesek teh terjatev presegel znesek, ki predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. V nobenem primeru namreč ni mogoče kompenzirati terjatev obsojenca do oškodovane družbe, tudi če bi bile te ugotovljene, s terjatvijo, ki izvira iz namerno povzročene škode družbi (člen 316. Obligacijskega zakonika), iz istega razloga krivdnega ravnanja obsojenca ni mogoče opredeliti kot jemanje svoje pravice ali pravice, za katero je mislil, da mu pripada, kar je pogoj za to da je ravnanje lahko opredeljeno kot samovoljnost po 310. členu KZ-1. Vrhovno sodišče zato zavrača ugovore zahteve, da sodišče v postopku na prvi stopnji ni ugotavljalo dejstev in okoliščin, povezanih z zatrjevanimi terjatvami obdolženca do družbe M. k.d., da ni ugotovilo vseh dejstev, pomembnih za pravno kvalifikacijo očitanega dejanja in s tem za izrek kazenske sankcije in da ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za izrek oziroma protipravne premoženjske koristi, s čimer naj bi kršilo kazenski zakon, storilo bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter obsojencu kršilo pravico do obrambe, hkrati pa tudi kršilo drugi odstavek 17. člena ZKP.

5. Ugovor zahteve, da bi moralo sodišče prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka upoštevati določila 443. in 444. člena ZFPPIPP sta utemeljeno zavrnili sodišči prve in druge stopnje. Oškodovana družba M. k.d., ki je priglasila premoženjskopravni zahtevek, je bila izbrisana iz sodnega registra in zato sodišče v okviru kazenskega postopka o premoženjskopravnem zahtevku ni moglo odločiti, niti tako, da bi zahtevek priznalo ali da bi oškodovanca z njim napotilo na pravdo, kar kot edino možni odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku predvideva 105. člen ZKP. V položaju, ko je sodišče ugotovilo, da je obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 53.174,64 EUR in ko ni bilo mogoče odločiti o premoženjskopravnem zahtevku, je sodišče prve stopnje moralo v skladu s členom 74. KZ-1 premoženjsko korist odvzeti tako, da mu je v plačilo naložilo znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi.

6. Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče druge stopnje z določitvijo posebnega pogoja obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi, da mora v roku dveh let plačati 53.174,64 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana, ravnalo nezakonito. Sodišče lahko po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 v pogojni obsodbi določi posebno obveznost in sicer da obsojenec v določenem roku vrne premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Namen pogojne obsodbe je pri storilcu doseči že z izrekom opozorilne sankcije, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Določitev kazni v pogojni obsodbi je potrebna za primer preklica in zato, da obsojeni ve, kaj ga čaka, če bo pogojna obsodba preklicana. Splošen pogoj, da kazen določena v pogojni obsodbi ne bo izvršena, če obsojeni v času, ki ga sodišče določi, ne bo izvršil novega kaznivega dejanja, sodišče lahko še utrdi z obveznostmi, določenimi v zakonu. Ali bo sodišče izreklo pogojno obsodbo, je odvisno od ocene sodišča ali za njen izrek zadošča splošen pogoj iz drugega odstavka 57. člena KZ-1 ali pa je potrebno določiti še dopolnilne, posebne pogoje, ki jih kot utrditev opozorila lahko sodišče določi zato, da bi pogojna obsodba dosegla svoj cilj. Vložnik zatrjevane nezakonitosti ne obrazlaga ampak zgolj trdi, da je bila določitev posebnega pogoja - plačila protipravne premoženjske koristi v roku dveh let nezakonita, ker je v nasprotju s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1, kar je krožna trditev in ne upošteven argument. Kot utemeljitev svojega stališča pa vložnik navaja, da je določitev tega pogoja v obravnavanem primeru nesmiselna, saj ne obstaja verjetnost, da bi ga obsojenec lahko izpolnil, glede na to, da nima premoženja in je oče dveh otrok, od katerih je eden še nepreskrbljen. Z navedenimi razlogi vložnik uveljavlja dejansko vprašanje in na podlagi svojega odgovora nanj zatrjuje kršitev zakona, s tem pa ne more uspeti.

7. Ob upoštevanju navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Ob upoštevanju ugotovitev nižjih sodišč o premoženjskih razmerah obsojenca ter trajanja in zapletenosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 95. člena in 98.a členom ZKP obsojencu v plačilo naložilo sodno takso v znesku 500,00 EUR.