21. 3. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janeza Zupana, Žirovnica, na seji 21. marca 2023

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija drugi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 14., 22., 25., 33. in 67. členom Ustave. Navaja, da ga je Upravno sodišče v konkretnem upravnem sporu na podlagi izpodbijane določbe pozvalo, naj dopolni pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča. Zato naj bi izkazoval pravni interes za vložitev pobude. Pobudnik navaja, da je že večkrat poskušal pridobiti brezplačno pravno pomoč, vendar naj bi mu bila prošnja vedno zavrnjena. Sredstev za plačilo odvetnika naj ne bi več imel.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

3.Izpodbijana določba ne učinkuje neposredno. Pobudnik bo imel v upravnem sporu, v katerem ga je Upravno sodišče pozvalo na dopolnitev, možnost vložiti pritožbo zoper končen akt. Pobudnik zatrjuje, da mu ravno izpodbijana določba onemogoča vložitev pritožbe in s tem izčrpanje pravnih sredstev. Z obveznim pravnim zastopanjem, ki ga je uvedla izpodbijana zakonska določba, je stranki v postopku s pritožbo v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem odvzeta sposobnost dati svojim procesnim dejanjem pravno relevantno obliko (postulacijska sposobnost), kar pomeni, da mora stranka nastopati po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Vendar obvezno pravno zastopanje ne učinkuje tako, da stranka ne bi več bila nosilka pravice do pravnega sredstva ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic. Ustavno sodišče pa je drugi odstavek 22. člena ZUS-1 z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave že presojalo in ugotovilo, da določba ni v neskladju z Ustavo (odločba št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008, Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 68). Zato zgolj dejstvo, da pritožnik izpodbija določbo o obveznem pravnem zastopanju, ne pomeni, da pobudniku ni treba pobude vložiti šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo.[1]

4.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-123/10 z dne 10. 6. 2011, 3. točka obrazložitve.