Jedro

Tožnik je na delovnem mestu natakar prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi racionalizacije poslovanja oziroma zaradi slabšega poslovanja tožene stranke. Zmanjšal se je obseg poslovanja, zato je tožena stranka začela z reorganizacijo poslovanja v smislu zmanjšanja števila zaposlenih na delovnem mestu natakar. Tožena stranka tožniku formalno res ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto natakarskega pomočnika (ker je šlo le za zaposlitev drugega delavca za določen čas), vendar pa ravnanje tožene stranke, ko je v času odpovednega roka tožnika na novo zaposlila delavca na delovno mesto natakarskega pomočnika (celo z višjo plačo, kot jo je imel tožnik po pogodbi o zaposlitvi), kaže na ravnanje, ki ni dopustno, saj nasprotuje samemu zakonu in dejansko pomeni obid zakona. Zaposlitev novega delavca pomeni, da odpoved ni bila podana iz razlogov racionalizacije poslovanja oziroma da zatrjevani poslovni razlog ni podan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno obstoji. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ter napačne uporabe materialnega prava in odločitve o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje naj bi bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi racionalizacija poslovanja. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da ta razlog v času odpovedi ni obstajal, saj je tožena stranka praktično takoj z D.M. sklenila pogodbo o zaposlitvi za identično delo in sicer 10. 9. 2010, ko je tožniku še tekel odpovedni rok. Izpodbijana sodba vsebuje ugotovitve vrste in stopnji izobrazbe tožnika in D.M., za katere pa tožena stranka ni podala nikakršnih trditev, v smeri stopnje in vrste izobrazbe. Neustreznost zaposlitve je tožena stranka utemeljevala zgolj z dejstvom, da je sklenila z D.M. pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku ponuditi delo natakarskega pomočnika, kar je zmotno. Tožena stranka sama je potrdila, da je tožnik v celoti kvalificiran za delo natakarskega pomočnika. Navedeno potrjuje tudi opis delovnega mesta natakarja in natakarskega pomočnika. Iz Akta o sistemizaciji delovnih mest, kot iz zaslišanja strank izhaja, da se na delovnem mestu natakarja opravljajo vsa dela in naloge, ki se opravljajo na delovnem mestu natakarskega pomočnika. V konkretnem primeru bi morala tožena stranka preveriti, ali je možna zaposlitev tožnika na drugem ustreznem delovnem mestu. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje nedvoumno izhaja, da dokvalifikacije oziroma prekvalifikacija tožnika za delo na delovnem mestu natakarski pomočnik ni bila potrebna. Tožnika je bilo možno zaposliti na tem delovnem mestu, saj je tožena stranka neposredno po odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenila pogodbo z D.M.. Iz zaslišanja zakonitih zastopnikov tožene stranke T.P. in J.P. izhaja, da je prišlo do odpovedi sodelovanja študentov in podjemnikov ter do seznanitve tožene stranke z dejstvom, da se Š.K. do porodniške ne bo vrnila na delo konec septembra 2010 oziroma v jeseni 2010. Izpodbijana sodba se do teh izpovedb ne opredeli oziroma ugotavlja, da je tožena stranka D.M. zaposlila po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika (10. 9. 2010), potem ko so odpovedali sodelovanje študentje in pogodbeni delavci in jih je delavka Š.K. obvestila o bolniškem dopustu. Tožena stranka torej v času, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi z D.M., ni vedela za obstoj razlogov, s katerimi skuša sedaj opravičiti sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje dejstvo, da je D.M. tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi dala višjo plačo kot jo je imel tožnik, je dokazano, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila podana iz razlogov racionalizacije poslovanja. Tožnik v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe predlaga, da ponovnega sojenja ne zaupa Delovnemu in socialnemu sodišču, Oddelek v Kranju, saj le ta nima možnosti spremembe predsednice senata.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Če pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). To lahko stori le v primeru, če je razlog resen in utemeljen (drugi odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora odpoved podati najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku dne 30. 8. 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu natakar iz poslovnega razloga, ker je potrebno racionalizirati poslovanje. Poslovni razlog je organizacijske in ekonomske narave in se nanaša na prenehanje potrebe delodajalca po delu, ki ga je delavec opravljal po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila možnost zaposlitve delavca na drugem delovnem mestu in možnost njegove dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije, vendar ni bilo možnosti za zaposlitev tožnika na delu ustrezno ali neustrezno delo pri delodajalcu, niti njegova dokvalifikacija ali prekvalifikacija.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnika in oba zakonita zastopnika tožene stranke J. in T.P. ter vpogledalo v listinske dokaze, in po sprejemu dokazne ocene izvedenih dokazov tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbami ZDR. Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravočasna, tožniku je bilo vročeno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, obstajal pa je tudi utemeljen razlog za to odpoved.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je tožena stranka spoštovala določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Na podlagi te določbe je bila tožena stranka dolžna preveriti, če bi bilo možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi ga bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljal oziroma prekvalificirati za drugo delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela prostih delovnih mest, ki bi jih morala (v skladu z določbami ZDR) ponuditi tožniku. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v času po podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (v odpovednem roku) zaposlila na delovno mesto natakarskega pomočnika D.M. z dnem 10. 9. 2010 za določen čas. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi tega delovnega mesta, ker je bilo le za določen čas, ter da gre za različni delovni mesti, saj se po določbi tretjega odstavka 90. člena ZDR šteje kot ustrezno zaposlitev le zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi.

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi racionalizacije poslovanja oziroma zaradi slabšega poslovanja tožene stranke. Zmanjšal se je obseg poslovanja, zato je tožena stranka začela z reorganizacijo poslovanja v smislu zmanjšanja števila zaposlenih na delovnem mestu natakar. Tožena stranka formalno res ni bila dolžna ponuditi tožniku pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto natakarskega pomočnika (ker je šlo le za zaposlitev drugega delavca za določen čas), vendar pa ravnanje tožene stranke, ko je v času odpovednega roka tožnika na novo zaposlila delavca, za delovno mesto natakarskega pomočnika (celo z višjo plačo, kot jo je imel tožnik po pogodbi o zaposlitvi), kaže na ravnanje tožene stranke, ki ni dopustno, saj nasprotuje samemu zakonu in dejansko pomeni obid zakona. Zaposlitev novega delavca torej pomeni prav to, kar zatrjuje tožnik, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz razlogov racionalizacije poslovanja oziroma da zatrjevani razlog ni podan.

Pri svoji odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da toženi stranki ni bilo potrebno ponuditi tožniku delo natakarskega pomočnika, ker ni bilo ustrezno delo in ker je bila pogodba sklenjena le za določen čas. Sodišče prve stopnje ni preverilo, kdaj je prišlo do odpovedi sodelovanja študentov in pogodbenih delavcev, glede na to, da je do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z D.M. prišlo že 10. 9. 2010, tožniku pa je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi 30. 8. 2010. Pritožbeno sodišče zato poleg materialnopravne drugačne presoje ugotavlja, da je tudi dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu še ni popolno ugotovljeno. Glede na dosedaj izvedeni dokazni postopek še ni mogoče zaključiti, ali obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na določbo drugega odstavka 88. člena ZDR in 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem strank in nato znova odločiti o tožbenem zahtevku.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.