Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Tožena stranka je podala neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni navedla nobenih konkretnih trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Sodišče prve stopnje je pri obravnavi ugovora zastaranja odločalo mimo toženkine trditvene podlage, saj je v dejansko stanje v zvezi z ugovorom zastaranja vključilo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, in nanje oprlo sodbo. S tem je kršilo razpravno načelo.
Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.772,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2007 do plačila in mu povrniti pravdne stroške.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da toženkina vloga z dne 10.4.2009 ni izpolnjevala pogojev za odgovor na tožbo po določilih ZPP. Sodišče je ravnalo napačno, ko je toženo stranko pozivalo na dopolnitev odgovora na tožbo, saj bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Odgovor na tožbo ni bil vložen s strani upravičene osebe za zastopanje. Zmotna je tudi argumentacija sodišča o zastaranju tožbenega zahtevka. Sodišče zmotno navaja, da je bila zadnja odvetniška storitev opravljena 29.3.2004, ko je bila vložena pritožba in da od tega dne naprej teče zastaranje. Zastaranje bi začelo teči kvečjemu osmi dan po tem datumu, zato tožba ni prepozna. Sodišče je tudi zmotno odločilo, da naj bi bil sklenjen dogovor, da odvetnik prejme od svoje stranke plačilo v višini 15 % od iztoženega zneska, to pa le v primeru uspeha v pravdi. Tožena stranka ni o tem predložila nobenega dokaza, niti ga ni predlagala. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je očitno spregledalo določilo 18. člena takrat veljavne Odvetniške tarife, da lahko odvetnik in stranka skleneta pisno pogodbo o plačilu storitev v določenem pavšalnem znesku ali stroškov zastopanja v % od vrednosti prisojenega zneska. Sodišče bi lahko sledilo navedbam tožene stranke, ki so sicer neresnične, le v primeru, če bi tožena stranka predložila pisno pogodbo o plačilu storitev, saj je jasno, da ustni dogovor ni dopusten in ni veljaven. Tožnik je predložil vse potrebne dokaze in navedel dejstva v tožbi, zato kakršnakoli nadaljnja vloga z njegove strani ni bila potrebna.
Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbene trditve o neupoštevnem odgovoru na tožbo so brezpredmetne že zato, ker tožnik ni pravočasno uveljavljal zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, da odgovor na tožbo ni izpolnjeval pogojev za obravnavanje po ZPP ter da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe, čeprav bi jo po tožnikovem stališču moralo. Domnevne kršitve ZPP bi namreč moral tožnik uveljavljati v skladu z 286b. členom ZPP najkasneje v pripravljalni vlogi, ki jo je bil dolžan vložiti v roku 8 dni po prejemu odgovora na tožbo (3. odstavek 452. člena ZPP), vendar tega ni storil. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil odgovor na tožbo v smislu 1. odstavka 278. člena ZPP obrazložen, sodišče prve stopnje pa je ravnalo v skladu s 1. odstavkom 108. člena ZPP, ko je pozvalo toženo stranko, da dopolni odgovor na tožbo. Direktor tožene stranke je podpisal odgovor na tožbo in s tem v imenu tožbene stranke odobril že vloženi odgovor na tožbo s strani delavca tožene stranke oziroma osebe, ki je vložila nepopoln odgovor na tožbo.
Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (katerega določa materialno pravo). Tožena stranka je podala neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni navedla nobenih konkretnih trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Sodišče prve stopnje je pri obravnavi ugovora zastaranja odločalo mimo toženkine trditvene podlage, saj je v dejansko stanje v zvezi z ugovorom zastaranja vključilo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, in nanje oprlo sodbo. S tem je kršilo razpravno načelo, katerega kršitev sicer ni pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP). Vendar pa je pri obravnavi tega ugovora sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi če se šteje, da je bila zadnja odvetniška storitev opravljena 29.3.2004 (dan vložitve pritožbe), tega dne še ni začel teči 5-letni zastaralni rok. Odvetnik je dolžan izstaviti stranki račun za opravljeno storitev (1. odstavek 19. člena Odvetniške tarife), kar pomeni, da je pogoj za dospelost njegove terjatve izstavitev računa. Račun mora biti izstavljen v osmih dneh, potem ko je opravljena storitev (1. odstavek 19. člena OT), zato začne zastaranje teči naslednji dan po preteku tega roka. V obravnavanem primeru bi zastaralni rok tako začel teči najprej 7.4.2004 (račun ni bil izstavljen). Do vložitve tožbe 31.3.2009 tako še ni potekel 5-letni zastaralni rok, zato vtoževana terjatev ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker naj bi bil med toženo stranko in odvetnikom B. V. sklenjen dogovor v smislu 3. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), da je odvetnikov honorar v višini 15 % vezan na uspeh tožene stranke v pravdi IV Pg 313/2001 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zatrjevani dogovor je štelo za dokazan, ker tožnik ni pravočasno prerekal toženkine trditve o tem dogovoru. Tudi v tem pogledu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Stranka je dolžna popolno navesti vsa pravno pomembna dejstva, ki so ji v korist (7. člen ZPP), in zanje ponuditi dokaze. Katera dejstva mora stranka navesti, je povezano z njenim trditvenim in dokaznim bremenom (215. člen ZPP). Tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme za dejstva, ki utemeljujejo njene ugovore zoper tožbeni zahtevek. Trditveno in dokazno breme, ki je določeno z materialnim pravom, torej pove, katera dejstva morajo biti navedena v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (da sta sklepčna).
Tožena stranka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi zato, ker naj bi bil odvetnikov honorar odvisen od uspeha v pravdi (ker je v pravdi IV Pg 313/2001 propadla, po njenih trditvah glede na zatrjevani dogovor ni dolžna plačati vtoževanih stroškov zastopanja). Smiselno je tožena stranka zatrjevala sklenitev dogovora iz 3. odstavka 17. člena ZOdv. V tem primeru je bila predpostavka za nastanek (pogojne) pogodbene obveznosti tudi predpisana oblika, saj je moral biti zatrjevani dogovor sklenjen v pisni obliki (4. odstavek 17. člena ZOdv). Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, je nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega (1. odstavek 55. člena OZ oziroma 1. odstavek 70. člena ZOR). ZOdv določa, da mora biti pisni dogovor iz 3. odstavka 17. člena tega zakona ločen od pooblastila in drugih dogovorov (4. odstavek 17. člena tega zakona). Tudi pooblastilo mora biti pisno (1. odstavek 97. člena ZPP). Predpisana je torej stroga obličnost, zato iz namena 17. člena ZOdv ne izhaja nič drugega kot to, da je dogovor po 3. odstavku 17. člena tega zakona ničen, če ni pisno sklenjen.
Toženka bi tako morala zatrjevati tudi, da je bil dogovor sklenjen v pisni obliki, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme. Te trditve tožena stranka ni podala, zato gre v njeni trditveni podlagi za manjkajoče dejstvo. Izkaže se, da toženkine trditve o pravno pomembnih dejstvih niso popolne, zato njen ugovor v tej smeri (odgovor na tožbo) ni sklepčen. Čeprav tožnik ni pravočasno prerekal toženkinih trditev o sklenjeni pogodbi iz 3. odstavka 17. člena ZOdv je odločilno to, da toženka ni zmogla svojega trditvenega bremena. Tožnik namreč nosi breme izjave o navedbah tožene stranke le pod pogojem, da je tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. V obravnavani zadevi tega ni storila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi sklenjenega dogovora iz 3. odstavka 17. člena ZOdv, je zato materialnopravno napačna.
Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni razčistilo vseh relevantnih okoliščin za odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče je zato moralo ugoditi utemeljeni pritožbi in razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje (2. odstavek 458. člena ZPP). Pri tem ni ovir, da ne bi sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvalo toženke, da v zvezi z zatrjevanim dogovorom iz 3. odstavka 17. člena ZOdv dopolni nepopolne navedbe in predloži dokaze.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).