Jedro

Subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti pomenijo, da pravnomočnost sodne odločbe (sklepa o delni ustavitvi kazenskega postopka) veže te osebe, na katere se izrek odločbe nanaša, ne glede na to, ali iz istega historičnega dogodka oziroma enotnega izvršitvenega ravnanja obdolženca izhaja očitek kaznivega dejanja tudi zoper oškodovanca, ki ni umaknil predloga za pregon.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je, očitno na podlagi tretjega odstavka 293. člena v zvezi z 2. točko 357. člena in 429. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega A. A. delno ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (historični dogodek 5. 8. 2019; prva alineja sklepa in druga alineja obtožnega predloga) ter kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 (historični dogodek 17. 8. 2019; druga alineja sklepa in tretja alineja obtožnega predloga), vse v delih, kolikor se obtožbeni očitek nanaša na kaznivi dejanji zoper oškodovanko B. B., ki je (ne pa tudi drugi oškodovanec C. C.) umaknila predlog za pregon obdolženca. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka in potrebni izdatki obdolženca v tem delu bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se kazenski postopek ustavi le za dejanje iz prve alineje izreka sklepa (historični dogodek 5. 8. 2019), v ostalem delu pa naj izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvenstveno je treba poudariti, da je s kaznivim dejanjem po 135. členu KZ-1 kazenskopravno varovana dobrina pravica do osebne varnosti iz 34. člena Ustave in gre torej za t. i. osebno kaznivo dejanje. Pri osebnih kaznivih dejanjih 56. člen ZKP, ki med drugim določa, da se pregon začne oziroma nadaljuje na predlog kogar koli od (več) oškodovancev, ni relevanten. Vsak oškodovanec samostojno razpolaga s predlogom za pregon, ki je procesna predpostavka za uvedbo in tek kazenskega postopka zoper obdolženca, kolikor se nanaša na tega oškodovanca.

5. Pritožnica problematizira odločitev sodišča prve stopnje v drugi alineji izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na historični dogodek 17. 8. 2019. V tem (istem) dogodku naj bi, sledeč obtožbenemu očitku, obdolženec izvršil kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 na način, da je tako B. B. kot C. C., torej dvema osebama, resno zagrozil, da bo napadel njuno življenje in telo, hkrati pa je uporabil sredstvo (kuhinjski nož), s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Pritožba ocenjuje, da prvo sodišče ne bi smelo (delno) ustaviti kazenskega postopka, saj gre za eno dejanje in ustavitev postopka pomeni meritorno odločitev o kazenski zadevi, niti ne bi smelo poseči v opis dejanja iz obtožbe in iz opisa dejanja v izreku sklepa o delni ustavitvi kazenskega postopka izpustiti oškodovanca C. C. 6. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbena kritika ne upošteva subjektivnih in objektivnih meja pravnomočnosti. Pravnomočnost sodne odločbe (v konkretnem primeru sklepa o delni ustavitvi kazenskega postopka) veže izključno osebe, na katere se odločba nanaša, ne glede na to, ali iz istega historičnega dogodka izhaja očitek še enega kaznivega dejanja. Drugače rečeno – sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je kazenski postopek ustavilo le v delu, ki se nanaša na oškodovanko B. B.; v delu, ki se nanaša na oškodovanca C. C., pa se postopek nadaljuje (točka 3 obrazložitve). Istočasno je prvo sodišče tehtno poseglo v opis dejanja na način, da se abstraktni del izreka izpodbijanega sklepa nanaša zgolj na oškodovanko B. B., prav tako pa konkretni del izreka vsebuje zgolj opis posledic pri tej oškodovanki. Obstoj očitka kaznivega dejanja na škodo C. C. v historičnem dogodku 17. 8. 2019 ostaja intakten, ne glede na to, da se v opisu dejanja v drugi alineji izreka sklepa reproducira tudi ravnanje obdolženca, uperjeno zoper C. C. Ravnanja obdolženca, ki je povezana življenjska celota, ni mogoče secirati na način, da bi se iz opisa dejanja izpuščalo ravnanja na škodo C. C., je pa sodišče izpustilo opis posledic pri temu oškodovancu. Kazenski postopek, kolikor se ta nanaša na oškodovanko B. B., je sodišče torej pravilno in zakonito ustavilo ter gre le v tem delu za meritorno odločitev; kazenskega postopka v delu oškodovanca C. C. pa izpodbijana odločitev ne zadeva in procesnih ovir za vodenje postopka ni. V nadaljevanju postopka bo treba upoštevati le, da ne bo več podan eden od kvalifikatornih zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, in sicer očitek izvršitve kaznivega dejanja proti dvema osebama; ostaja pa kvalifikatorni očitek grožnje (le oškodovancu C. C.) z nožem kot nevarnim sredstvom.

7. Ker sodišče prve stopnje ni prekršilo predpisov kazenskega postopka o vprašanju obstoja predloga za pregon niti z odločitvijo ni izključilo kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj na škodo C. C. (historična dogodka 2. 8. 2019 in 17. 8. 2019), o uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ne more biti govora. Zato je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).