Jedro

Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka je lahko le ugotovitev (pravice ali pravnega razmerja), ne pa oblikovanje (npr. zahteva za razveljavitev pogodbe).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da spremembe tožbe z dne 4. 6. 2014 ne dovoli. Takšno odločitev je oprlo na presojo, da pri dodatnem tožbenem zahtevku ne gre za dopusten vmesni ugotovitveni zahtevek in je zato za spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke. Ta je spremembi nasprotovala, sodišče pa le-te zaradi razlogov smotrnosti ni dovolilo.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica je tožbo spremenila na podlagi 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tako, da je poleg obstoječega zahtevka uveljavljala še drug zahtevek. Za njegovo uveljavljanje so izpolnjene vse predpostavke po 182. členu ZPP (stvarna pristojnost sodišča in ista vrsta postopka). Zahtevek je tudi v zvezi s prvotno postavljenim denarnim zahtevkom. Odločitev sodišča, ki spremembe tožbe ni dovolilo, je zato nepravilna, odločitev pa brez razlogov. Meni, da bi sodišče ravno zaradi smotrnosti spremembo moralo dovoliti. Zahtevek bi tožnica lahko uveljavljala v samostojni tožbi, vendar pa bi moralo sodišče počakati z odločitvijo o denarnem zahtevku. Sodišče zato lahko o obeh zahtevkih odloči v istem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča zakonita in pravilna. Sprememba tožbe ni smotrna. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka je lahko le ugotovitev (pravice ali pravnega razmerja), ne pa oblikovanje (npr. zahteva za razveljavitev pogodbe). Zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev dogovora z dne 15. 2. 2013, zato ni mogoče presojati na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP. Pri tem je nepomembno, da je odločitev o dajatvenem zahtevku morda odvisna od odločitve o novo postavljenem (oblikovalnem) zahtevku, saj je prejudicialnost zgolj dodaten pogoj za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka.

6. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje dodatno postavljeni (oblikovalni) zahtevek zgolj zaradi njegove prejudicialnosti zmotno presojalo po 3. odstavku 181. člena ZPP, pa to na samo odločitev ni vplivalo. Ko je ugotovilo, da vmesni ugotovitveni zahtevek ne more biti oblikovalen, je namreč v nadaljevanju dopustnost spremembe tožbe presojalo tudi v smeri četrtega odstavka 184. in 185. člena ZPP. Pri tem pa je, na kar pritožnica utemeljeno opozarja, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ker je toženka spremembi tožbe nasprotovala, bi sodišče na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP spremembo lahko dovolilo, če bi presodilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pri takšni presoji bi moralo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in slediti načelu ekonomičnosti postopka. Ta po stališču pravne teorije(1) zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora v istem postopku, po drugi strani pa je treba v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim nima prave zveze.

8. Ali je sodišče prve stopnje presojo v tej smeri opravilo ali ne, iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno. Sklep namreč razen zaključka, da je sprememba nesmotrna, drugih razlogov ne vsebuje. Odločitve, da se sprememba tožbe ne dopusti, zato ni mogoče preizkusiti.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP). Gre namreč za kršitev, ki je glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov.

10. Sodišče prve stopnje bo ob ponovnem odločanju moralo ugotovljeno procesno kršitev odpraviti tako, da bo svojo presojo o (ne)smotrnosti spremembe tožbe ustrezno obrazložilo in s tem omogočilo pritožbeni preizkus sprejete odločitve. V kolikor bi ob ponovnem odločanju presodilo, da je sprememba smotrna, pa bo moralo preveriti (in ustrezno obrazložiti) tudi pogoje po 182. členu ZPP, saj gre pri uveljavljanju novega zahtevka za naknadno objektivno kumulacijo zahtevkov.

11. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, saj ne gre za končno odločitev. O njih bo, kot o delu pravdnih stroškov, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 205.