Jedro

Ugotovitev organa o tem, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, da ji pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo poglavitni vir za preživljanje, je pravilna, saj z višino doseženega osebnega dohodka v letu 2014 občutno presega zatrjevani iz kmetijske dejavnosti doseženi dohodek. To pa pomeni, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ v povezavi s tretjim odstavkom 23. člena tega zakona), ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče za osebo iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ zaključiti, da šteje za kmeta.

Za seznam prodanih proizvodov s samooceno doseženega dohodka organ ni presodil, da bi štel za verodostojen dokaz, na podlagi katerega bi dosegel prepričanje o takem pridobljenem dohodku iz kmetijske dejavnosti, kot je bil zatrjevan in izkazovan. Organ je štel, da gre za dokaz z izjavo stranke (188. člen ZUP), in v čemer mu sodišče pritrjuje, kar pomeni, da bi bil lahko uporabljen zgolj skupaj s še drugimi dokazi, kajti tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti, da za dokazovanje dohodka kmetijskega gospodarstva drugih dokazov ne bi bilo mogoče pridobiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se na zahtevo A.A. odobri pravni posel za pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih parcelna št. 547/0 in 548/1, obe k.o. …, na podlagi izjave o sprejemu ponudbe prodajalke B.B. (v 1. točki izreka) in da se zahteva tožnice za odobritev pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na navedenih kmetijskih zemljiščih zavrne (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta v postopku za odobritev pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih s parcelnima št. 547/0 in 548/1, obe k.o. …, A.A. in tožnica uveljavljala, da sta predkupna upravičenca na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) - kot kmeta, ki imata v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj. Za A.A. se je v postopku izkazalo, da je postal lastnik parcele št. 546/0, ki meji na parcelo 547/0, šele po podaji izjave o sprejemu ponudbe ter da glede na to šteje za predkupnega upravičenca le po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ - kot drug kmet. Za tožnico, ki je dokazovala, da šteje za kmeta po drugi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, pa je bilo najprej ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja, da opravlja kmetijsko dejavnost kot edino in glavno dejavnost, glede na doseženi osebni dohodek v letu 2014 preko 20.000 EUR. Ko je nato uveljavljala, da šteje za kmeta na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, pa je le z lastno izjavo, kar bi tudi po sodni praksi ne mogla, dokazovala, da iz kmetijske dejavnosti dosega najmanj 12.322 EUR dohodka, ni pa o tem predložila računov ali drugih dokazil. Ker tožnica ni izkazala, da šteje za kmeta, je organ ugodil zahtevi za odobritev pravnega posla A.A., ob sklicevanju na tretjo alinejo tretjega odstavka 19. člena ZKZ.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 30. 12. 2015 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi očita, da organ ni upošteval vrstnega reda predkupnih upravičencev, ki je določen v zakonu, da je kršil pravila postopka, ker ni izvedel vseh dokazov, da je zahteval dokaze, o katerih se ne vodijo uradne evidence, in da ni upošteval cilja, ki ga pri prometu s kmetijskimi zemljišči zasleduje ZKZ. Navaja, da v 24. členu ZKZ ni opredeljen po višini drug dohodek, ki ga doseže kmet izven kmetijske dejavnosti in zaradi katerega bi bil izločen iz vrstnega reda predkupnih upravičencev. Kmetija je tudi v Zakonu o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) opredeljena (le) kot oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Glede na to organ vprašanja statusa kmeta za tožnico ni reševal pravilno. Organ je v postopku kršil tudi določbe ZUP. Tožnice namreč ni pozval, naj doseženi dohodek na kmetijskem gospodarstvu v letu 2014 dokazuje z drugimi dokazi. Iz uradnih evidenc pa je razvidno, da je kmetijsko gospodarstvo obdavčeno po katastrskem dohodku, da davčni predpisi ne nalagajo vodenja evidenc o prodaji kmetijskih pridelkov. To pa pomeni, da je organ od nje zahteval uradne listine o prodaji kmetijskih pridelkov, ki jih ni mogoče pridobiti. Glede višine doseženega dohodka pa bi se morala uporabiti tudi metodologija FADN, ki je obvezujoča za vse članice EU in po kateri se kot dohodek kmetije upošteva tudi poraba na kmetiji, to je vrednost kmetijskih pridelkov, ki so porabljeni na kmetiji. Poleg tega ZKZ zasleduje cilj zaokroženosti kmetijskih gospodarstev. Če bi bila odobrena sklenitev pravnega posla tožnici, pa bi bil ravno ta cilj dosežen, saj je iz dostopnih aplikacij razvidno, da leži predmetno kmetijsko zemljišče neposredno ob sedežu kmetije tožnice, oddaljeno le slabih 60 m od zgradb kmetije. Tožnica še dodaja, da se ne strinja, da bi zakon postavljal pravila, kakšne dokaze je potrebno predložiti upravnemu organu. Meni, da zakon ne določa, da mora stranka predložiti cenitev, pa tudi to bi lahko bilo, glede na ravnanje upravnega organa v predmetnem postopku, negirano. Na splošno podaja navedbe, iz katerih izhaja, da se ne strinja, da se upošteva tudi dohodek, ki se dosega izven kmetijske dejavnosti, saj se tudi ta nato lahko vlaga v osnovno kmetijsko in gozdarsko dejavnost, kot so ravnali tudi na kmetijskem gospodarstvu tožnice. Tako bodo morali vložiti dohodek, dosežen izven kmetijske dejavnosti, tudi za obnovo obstoječega sadovnjaka. Tožnica meni, da je po vrstnem redu predkupnih upravičencev uvrščena pred A.A., zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravne takse in stroškov sodne takse.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo kot strankama z interesom poslalo v odgovor tudi A.A. in B.B. Odgovoril je A.A.; v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ pravilno zavrnil odobritev pravnega posla za pridobitev kmetijskih zemljišč s parc. št. 547/0 in 548/1, obe k.o. …, tožnici, ob razlogovanju, da ni predkupna upravičenka po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, kot je uveljavljala, ker ne šteje za kmeta, in odobril pravni posel za pridobitev teh kmetijskih zemljišč A.A. kot predkupnemu upravičencu po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ.

8. Iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da sta sprejemnika ponudbe za prodajo navedenih kmetijskih zemljišč A.A. in tožnica v postopku za odobritev pravnega posla oba uveljavljala, da sta predkupna upravičenca po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, in sicer kot kmeta, ki imata v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj. V postopku je bilo nato ugotovljeno, da A.A. za predkupnega upravičenca po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ ne šteje, ker lastnik parc. št. 546/0, ki meji na parcelo 547/0, ki se prodaja, v času podaje izjave o sprejemu ponudbe (torej v času (pogojne) sklenitve prodajne pogodbe) (še) ni bil. Za oba sprejemnika ponudbe pa je organ nato kot predhodno vprašanje reševal vprašanje, ali po ZKZ štejeta za kmeta. Za A.A. je ugotovil, da za kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, kot je izkazoval, šteje; glede na to je zaključil, da je predkupni upravičenec po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ (kot drug kmet); ta dejstva glede A.A. tudi niso sporna. Za tožnico pa je organ ugotovil, da ni fizična oseba, ki šteje za kmeta, ne po drugi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, kot je najprej uveljavljala, ne po prvi alineji prvega odstavka tega člena, kot je uveljavljala naknadno. Z ugotovitvijo organa, da za kmeta po 24. členu ZKZ ne šteje, se tožnica ne strinja.

9. Po drugi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je družinski član osebe iz prve alineje, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena; kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v 23. členu. V tretjem odstavku 23. člena ZKZ je določeno, da se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje. Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ pa je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po drugem odstavku 24. člena ZKZ se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti pa se šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.

10. Glede na navedene določbe 24. in 23. člena ZKZ bi tožnica, da bi organ ugotovil, da šteje za kmeta po drugi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, kot je najprej uveljavljala, morala izkazati, da je tožnica družinski član osebe, za katero bi moralo biti izkazano, da je lastnica kmetijskih zemljišč, da ta zemljišča obdeluje sama ali s pomočjo drugih in je za to obdelovanje ustrezno usposobljena ter da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, za (v tej zadevi relevantno) leto 2014 v višini najmanj 12.322,00 EUR, ter še, da je (tudi) tožnica za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljena ter da opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost, torej da ji pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo poglavitni vir za preživljanje. Od navedenih pogojev je organ za tožnico ugotovil, da ne izpolnjuje že pogoja, da ji pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo poglavitni vir za preživljanje, saj je sama izrecno navedla (sporočilo tožnice organu z dne 4. 8. 2015, ki je v spisu), da kmetijska dejavnost ni njena edina in glavna dejavnost, saj prejema osebni dohodek, ki je bil v letu 2014 večji od 20.000,00 EUR, hkrati pa je navajala in izkazovala, da so dohodki kmetije iz kmetijske dejavnosti v letu 2014 znašali 13.832,96 EUR. Glede na to je ugotovitev organa o tem, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, da ji pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo poglavitni vir za preživljanje, pravilna, saj z višino doseženega osebnega dohodka v letu 2014 občutno presega zatrjevani iz kmetijske dejavnosti doseženi dohodek. To pa pomeni, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ v povezavi s tretjim odstavkom 23. člena tega zakona), ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče za osebo iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ zaključiti, da šteje za kmeta. Tudi če v 24. členu ZKZ po višini ni opredeljen drug dohodek, ki ga doseže oseba izven kmetijske dejavnosti in glede na katerega po zakonu ne more šteti za kmeta, kot zatrjuje tožnica v tožbi, pa iz citiranih določb druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ in drugega odstavka 23. člena tega zakona jasno izhaja, da se za kmeta šteje (ob izpolnjenih še drugih predpisanih pogojih) oseba, ki iz kmetijske dejavnosti pridobiva sredstva, ki ji pomenijo poglavitni vir za preživljanje ter zanjo ne predstavljajo le dopolnilnega vira za preživljanje, in je glede na to kmetijska dejavnost zanjo glavna dejavnost. Za tožnico tudi po presoji sodišča to ne drži, kajti sama je navedla podatek o doseženem osebnem dohodku v letu 2014 preko 20.000,00 EUR, hkrati pa poskušala dokazati, da so bili dohodki iz kmetijske dejavnosti v tem letu zgolj okoli 13.000,00 EUR, torej občutno nižji. Morebitno vlaganje dohodka, doseženega izven kmetijske dejavnosti, v kmetijsko gospodarstvo, kot to za svoj primer zatrjuje tožnica, pa po določbah ZKZ ni okoliščina, pravno relevantna pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmeta fizični osebi (24. člen ZKZ).

11. Kolikor pa je tožnica v nadaljevanju uveljavljala, da šteje za kmeta, na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, je organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ugotovil, da ni dokazala, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Glede na drugi odstavek 24. člena ZKZ bi za leto 2014 morala dokazati, kot navaja organ, dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini najmanj 12.322,00 EUR. Tožnica je dohodek v najmanj taki višini izkazovala, to je v višini 13.832,96 EUR, in sicer z odločbama o sredstvih, pridobljenih iz naslova ukrepov kmetijske politike, v višini 469,51 EUR in 520,95 EUR ter z lastno izdelanim seznamom proizvodov po vrsti, količini in doseženi kupnini, ki so bili na kmetijskem gospodarstvu tožnice (KMG 100351579) v letu 2014 prodani. Seznam je vključeval tudi drva v vrednosti 1.170,00 EUR, česar tudi po presoji sodišča organ ni mogel upoštevati že zato, ker ne gre za dohodek iz kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Sicer pa za seznam prodanih proizvodov s samooceno doseženega dohodka organ tudi ni presodil, da bi štel za verodostojen dokaz, na podlagi katerega bi dosegel prepričanje o takem pridobljenem dohodku iz kmetijske dejavnosti, kot je bil zatrjevan in izkazovan. Organ je štel, da gre za dokaz z izjavo stranke (188. člen ZUP), in v čemer mu sodišče pritrjuje, kar pomeni, da bi bil lahko uporabljen zgolj skupaj s še drugimi dokazi, kajti tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti, da za dokazovanje dohodka kmetijskega gospodarstva drugih dokazov ne bi bilo mogoče pridobiti. Izkazovanje dohodka iz kmetijske dejavnosti tožnice z lastno izdelanim seznamom kmetijskih proizvodov s samooceno doseženega dohodka je postalo sporno (že) na ustni obravnavi 4. 8. 2015 (kot izhaja iz zapisnika), ko je A.A. nasprotoval ugotovitvi, da seznam dokazuje realno dosežene dohodke, ob zatrjevanju, da se na kmetijskih površinah, ki jih obsega kmetijsko gospodarstvo tožnice, in s kmetijskimi rabami, ki so navedene, tolikšnega dohodka v letu ne da doseči ter predlagal, naj tožnica predloži še druge dokaze, kot jih je o doseženem dohodku za svoje kmetijsko gospodarstvo predložil tudi sam. Ker tožnica dodatnih dokazov ni predložila, ob tem ko je bila v vabilu na ustno obravnavo (z dne 17. 7. 2015) izrecno pozvana, naj za zatrjevani status kmeta na ustni obravnavi predloži kot dokazila o ustvarjenem dohodku iz kmetijske dejavnosti račune, odkupne bloke, odločbe iz naslova ukrepov kmetijske politike, izračune strokovne organizacije oziroma izvedencev za kmetijsko področje ipd., pač pa je ostala pri navedbah, da po zakonu za produkte primarne kmetijske proizvodnje računov ni potrebno izdajati ter da je dovoljena prodaja na domu, je tudi po presoji sodišča organ, ki je v načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP) imel podlago za kritično in logično presojo dokazne vrednosti dokaza, mogel oceniti, da tožnica ni dokazala, da je iz kmetijske dejavnosti v letu 2014 dosegla zatrjevani dohodek. Glede na neizkazani dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini, kot je bilo za leto 2014 to predpisano, je organ mogel zaključiti, da tožnica ne šteje za kmeta niti po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ in tako tudi ne za predkupno upravičenko po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ (kmet mejaš).

12. Tudi če tožnica s prodajo kmetijskih proizvodov na domu končnemu potrošniku ne krši davčnih predpisov in predpisov s področja kmetijstva, kot zatrjuje v tožbi, pa to ne pomeni, da je glede na to v postopku, v katerem uveljavlja, da šteje za kmeta, odvezana dokazovanja dejstev, ki jih je za priznanje statusa kmeta potrebno dokazati in da je organ ne bi mogel pozvati (oziroma da je s pozivom celo kršil predpise), naj iz kmetijske dejavnosti doseženi dohodek (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ, drugi odstavek tega člena) dokaže z listinami, kot so računi, odkupni bloki ipd.. Tožnica ne more z uspehom zatrjevati, da je bila pozvana k predložitvi listin o prodaji kmetijskih pridelkov, ki jih ni mogoče pridobiti ali o katerih se ne vodi uradne evidence; v vabilu na ustno obravnavo je organ navedel, s kakšnimi dokazili se doseženi dohodek iz kmetijske dejavnosti lahko izkazuje, tako ne le z računi, pač pa tudi z odkupnimi bloki, odločbami iz naslova ukrepov kmetijske politike, izračuni strokovnih organizacij ali izvedencev za kmetijsko področje (iz svoje prakse je navedel dokazila, s katerimi tisti, ki dohodek iz kmetijske dejavnosti dosegajo, tega lahko izkažejo), dopustil pa še možnost drugih ustreznih dokazil, vendar je tožnica ostala pasivna ter predloženih dokazil, ki so se že na ustni obravnavi izkazala za nezadostna, ni dopolnila. Brez podlage tožnica tudi zatrjuje, da organ ni izvedel vseh dokazov oziroma ni ugotovil vseh dejstev, kajti na njej, ki je uveljavljala status kmeta, je bilo trditveno in dokazno breme, in torej breme, da zatrjuje po zakonu relevantna dejstva za priznanje statusa kmeta, in da predloži dokazila, s katerimi ta dejstva dokaže (140. člen ZUP) (pri čemer je bila glede dohodka iz kmetijske dejavnosti, kot že navedeno, s primeroma navedenimi dokazili kot ustreznimi s strani organa poučena, kako ga lahko izkaže). Tožnica prav tako ne more z uspehom očitati, da bi kot dohodek kmetije morala biti upoštevana tudi poraba na kmetiji, kajti dokaza, iz katerega bi izhajalo, da kot dohodek uveljavlja tudi porabo na kmetiji, niti ni predložila, da bi se organ do tega vprašanja lahko opredelil. Ne glede na to, da tožnica navedb v tožbi v zvezi s tem ne podaja, podala pa jih je v tej smeri na ustni obravnavi, sodišče dodaja, da tožnica pri uveljavljanju statusa kmeta na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ kot dohodka, doseženega iz naslova kmetijske dejavnosti, ne bi mogla izkazovati dohodka, doseženega na kmetiji, ki ni v njeni (so)lasti, pač pa je v lasti C.C. (KMG MID 100337658); da se upoštevajo dohodki, doseženi na kmetiji, jasno izhaja iz drugega odstavka 24. člena ZKZ. Ob tem ko pogoje za priznanje statusa kmeta določa ZKZ, pa se tožnica tudi ne more sklicevati na določbe ZKme-1, v katerih je opredeljena kmetija, v smislu, da tudi za (priznanje statusa) kmeta ne morejo veljati pogoji izven tistih, ki opredeljujejo pojem kmetije v ZKme-1. 13. Prav tako brez podlage tožnica ugovarja, da organ v postopku ni upošteval cilja ZKZ pri regulaciji prometa s kmetijskimi zemljišči in ki naj bi bil v zaokroževanju kmetijskih gospodarstev, kot ga razume tožnica, ki meni, da ima pri nakupu prednost, ker se kmetijska zemljišča, ki se prodajajo, nahajajo v neposredni bližini njenega kmetijskega gospodarstva. Iz določb ZKZ, v katerih je urejen promet s kmetijskimi zemljišči, po mnenju sodišča izhaja, da zakon zasleduje kot cilja predvsem, da pravico do nakupa lahko uveljavi predkupni upravičenec z najboljšim vrstnim redom (23. člena ZKZ) in da se zaščitene kmetije v prometu ne delijo (18. člen ZKZ). V obravnavanem primeru pa tožnica predkupna upravičenka iz prvega odstavka 23. člena ZKZ ni (saj ker je organ ugotovil, da ne šteje za kmeta, tudi nima statusa predkupnega upravičenca iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, kot ga je uveljavljala), medtem ko drugi sprejemnik ponudbe je predkupni upravičenec (po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ), zato je (ker tudi ne gre za primer nedovoljene delitve zaščitene kmetije) organ pravilno odobril pravni posel slednjemu. Tožnica tako neutemeljeno zatrjuje tudi, da organ pri odločitvi ni upošteval vrstnega reda predkupnih upravičencev, kot ga določa zakon.

14. Tožnica pa neutemeljeno ugovarja tudi, da naj bi organ pri odločanju brez podlage ugotavljal dejstva in okoliščine, kot so: ali tožnica kmetijsko dejavnost opravlja kot glavno dejavnost, ali ji sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, predstavljajo poglavitni vir za preživljanje, itd.. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in določb ZKZ, je organ te okoliščine ugotavljal, ker jih zakon določa kot pravno relevantne v postopku ugotavljanja, ali fizična oseba šteje za kmeta (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ, drugi odstavek 23. člena tega zakona).

15. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Na zahtevek tožnice, da naj se ji povrnejo stroški za plačano upravno takso, sodišče odgovarja, da se vračila upravne takse ne more zahtevati pri sodišču. Vračilo sodne takse pa gre po določbah Zakona o sodnih taksah tožniku le tedaj, če s tožbo uspe. Glede na to je sodišče njen stroškovni zahtevek, v okviru katerega je zahtevala povrnitev plačane takse (upravne, sodne), zavrnilo.