Jedro

Toženčeva gradnja je bila opravljena v času, ko je bilo sporno zemljišče družbena lastnina. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine, je bilo sprejeto tudi stališče, ki je izhajalo iz časovne omejenosti vsakega gradbenega objekta (in na drugi strani iz takrat pričakovane časovne neomejenosti družbene lastnine). To je stališče: da v primeru gradnje na zemljišču v družbeni lastnini graditelj sicer ne more izposlovati pravice uporabe takega stavbišča po pravilih o gradnji na tujem zem- ljišču; da ima zgradba do legalizacije pravni položaj začasnega objekta (in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine); in da ima zato graditelj temu ustrezno sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico - to varstvo pa ne obsega tudi pravice do vpisa lastninske pravice (glede zgradbe - saj je na zemljišču v družbeni lastnini bila mogoča le ustrezna pravica uporabe), kadar gre za gradnjo brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ni odveč opozoriti, da gre za stališča sodne prakse, ki so nastala še pred sprejemom Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SR Slovenije. Ta je pomembno posegel v ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (2. odstavek 6. točke amandmaja, Ur. l. SRS 32/89). Seveda tudi Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Pri takih ustavnih temeljih lastninskih razmerij pa je v primerih, ko gre za presojo varstva lastninske pravice, toliko bolj jasno, da varstva, ki bi v primeru njene kolizije z enako močno drugo lastninsko pravico subjektu šlo, ni mogoče vselej odreči preprosto zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine.

Izrek

1) Revizija se zavrže v delu, v katerem toženec izpodbija: a)odločitev o tožbenem zahtevku tožnikov za plačilo 135,00 SIT (točka A/II sodbe prve stopnje) in b)odločitev o njegovih zahtevkih iz nasprotne tožbe (točki B/I in II sodbe prve stopnje).

2) Reviziji se ugodi v delu, s katerim izpodbija odločitev o lastninskem zahtevku tožnikov (točka A/I sodbe prve stopnje) in se sodbi druge in prve stopnje v tem delu in glede odločitve o pravdnih stroških (točka A/III sodbe prve stopnje in drugi odstavek sodbe druge stopnje) razveljavita, zadeva pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3) Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Zaradi poenostavitve poimenovanja strank je že v uvodu te revizijske odločbe govor o tožnikih in tožencu po tožbi, v pravdni zadevi pod 1), ter o nasprotnem tožniku in nasprotnih tožencih po nasprotni tožbi, v pravdni zadevi pod 2) - čeprav tožba toženca iz prve navedene (starejše in zato po opravilni številki vodilne) pravde ni bila vložena kot nasprotna tožba v smislu 189. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku). Tako poimenovanje strank je upoštevano tudi v izreku odločbe in ga bo revizijsko sodišče uporabljalo tudi v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo v pravdah, ki sta bili združeni zaradi skupnega obravnavanja, in sicer: o treh zahtevkih tožnikov zoper toženca (enem lastninskem in primarnem ter podrejenem denarnem zahtevku); obenem pa tudi o dveh lastninskih zahtevkih (primarnem in podrejenem) toženca kot nasprotnega tožnika zoper tožnika-nasprotna toženca. Tako je (v točkah A/I-IV in B/I in II, kar je treba navesti zaradi preglednosti in navezave na izrek te revizijske odločbe) sodišče prve stopnje razsodilo - pod A/ o tožbenih zahtevkih tožnikov: A/I: da mora toženec opustiti posest in uživanje dela parc. št. 5/2 k.o. P., pripisane vl. štev. 413 iste k.o. v lasti tožnikov, in sicer tistega JZ dela parcele, ki ima stranice JZ 7,56 m - SV 8,27 m - SZ 24,54 m - JV 22,31 m s površino 183 m2, in na katerem je zgradil garažo - ter da mora toženec na tem delu vzpostaviti prejšnje stanje z odstranitvijo garaže in dela stopnišča, prav tako pa tudi škarpe (tj. opornega zidu), nato pa prepustiti posest tega zemljišča tožnikoma; A/II: da mora toženec tožnikoma plačati 135,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1993 do plačila; A/III: da mora toženec tožnikoma plačati za pravdne stroške 61.507,00 SIT; A/IV: da se zavrne zahtevek tožnikov za plačilo tolarske protivrednosti 500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila; A/V: da se zavrne podrejeni zahtevek tožnikov nad zneskom 135,00 SIT (iz točke A/II); - pod B/ o tožbenih zahtevkih nasprotnega tožnika: B/I: da se zavrne zahtevek za ugotovitev, da je nasprotni tožnik izključni lastnik v naravi znanega dela parc. št. 5/2 k.o. P. - ki je nato opisan s povsem enakimi znaki, kakor v zahtevku tožnikov iz točke A/I sodbe - s posledičnim dajatvenim zahtevkom, da morata nasprotna toženca izročiti nasprotnemu tožniku za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo ta del parc. št 5/2 k.o. P. odpisal od njunega vl. štev. 413 te k.o. in pripisal vl. štev. 411 te k.o. v lasti nasprotnega tožnika; B/II: da se zavrne podrejeni zahtevek za ugotovitev, da je nasprotni tožnik izključni lastnik istega zemljišča (opisanega enako kakor pod B/I) - s posledičnim dajatvenim zahtevkom, da morata nasprotna toženca izročiti tožniku enako listino kakor pod B/I, vendar s tem, da jima nasprotni tožnik plača po 390,00 SIT vsakemu za vsak kvadratni meter tega zemljišča. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženca-nasprotnega tožnika in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. tako glede delne ugoditve zahtevkom tožnikov (A/I in II sodbe prve stopnje) kakor glede zavrnitve zahtevkov nasprotnega tožnika (B/I in II sodbe prve stopnje).

Revizija:

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec in nasprotni tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija to sodbo v celoti in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bodo zahtevki tožnikov v celoti zavrnjeni, njegovemu primarnemu (ali podrejenemu) nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa bo ugodeno - ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje (ali podrejeno samo druge stopnje) ter novo sojenje na prvi (oz. na drugi) stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP sta tožnika in nasprotna toženca na vročeno revizijo odgovorila. Menita, da revizija ni utemeljena, in ocenjujeta, da so trditve o procesnih kršitvah zgolj pavšalne, razlogi, ki naj bi bili graja pravne presoje, pa se v resnici ukvarjajo le z dejanskimi vprašanji. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena, kolikor izpodbija odločitev o denarnem zahtevku tožnikov (točka A/II sodbe prve stopnje, s katero je revidentu naloženo plačilo 135,00 SIT) in zavrnitev tako primarnega (točka B/I) kot podrejenega (točka B/II sodbe prve stopnje) revidentovega nasprotnega tožbenega zahtevka. V preostalem delu (točka A/I sodbe prve stopnje) pa je revizija utemeljena.

1. O delnem zavrženju revizije:

1.1. glede denarnega zahtevka tožnikov (točka A/II sodbe prve stopnje) V pravdni zadevi po tožbi tožnikov gre v tistem delu, s katerim sta tožnika terjala plačilo odškodnine za uporabo spornega zemljišča (primarno z zahtevkom po A/IV, podrejeno z zahtevkom pod A/II v zvezi z A/V sodbe prve stopnje), za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP. V takih premoženjskopravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP Ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92). Spor v tej pravdni zadevi se je glede podrejenega zahtevka (v celoti za plačilo 38.500,00 SIT) začel tedaj, ko sta tožnika ta podrejeni denarni zahtevek postavila. To pa je bilo na glavni obravnavi dne 3.2.1994 (l. št. 70 spisa). Tedaj je bila v 2. odstavku 382. člena ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 80.000,00 SIT. Odločitev, ki jo toženec izpodbija z revizijo, pa je pravnomočna sodba, s katero mu je naloženo plačilo 135,00 SIT (točka A/II sodbe prve stopnje). Tako vrednost izpodbijanega dela sodbe o denarnem zahtevku tožnikov (plačilo 135,00 SIT) seveda ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije, ki jo je treba upoštevati (80.000,00 SIT). Torej revizija v tem delu ni dovoljena in jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP treba v tem delu zavreči. 1.2. glede primarnega in podrejenega revidentovega nasprotnega tožbenega zahtevka (točki B/I in II sodbe prve stopnje) V pravdni zadevi po revidentovi nasprotni tožbi je šlo za spor o lastninski pravici. Šlo je torej za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP (kar zadeva zahtevek za ugotovitev lastninske pravice nasprotnega tožnika) in iz 2. odstavka 382. člena ZPP (kar zadeva zahtevek za izročitev zemljiškoknjižne listine). V takih premoženjskopravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92).

Spor v pravdni zadevi po revidentovi nasprotni tožbi se je začel z vložitvijo tožbe (prvotna opr. štev. P 265/92) dne 14.12.1992. Tedaj je bila (na podlagi novele ZPP po Zakonu o valorizaciji ... denarnih zneskov, Ur. l. RS 55/92, ki je začel veljati 5.12.1992) v 2. odstavku 382. člena ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 80.000,00 SIT. Tožnik je v tožbi navedel vrednost spornega predmeta 15.000,00 SIT. Te ocene vrednosti spornega predmeta tožnik ni spremenil, ko je s pripravljalno vlogo z dne 18.11.1993 (l. št. 49-52 spisa) spremenil tožbo, tako da je poleg prvotnega, hkrati natančneje opredeljenega in odtlej primarnega, zahtevka postavil še podrejeni zahtevek. Tako je navedba vrednosti spornega predmeta iz tožbe ostala odločilna (1. odstavek 35. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP), ker sodišče ni na način in v roku iz 3. odstavka 40. člena ZPP ugotovilo drugačne vrednosti spornega predmeta.

Za presojo dovoljenosti revizije (2. in 3. odstavek 382. člena ZPP) upoštevna vrednost spornega predmeta po revidentovi nasprotni tožbi (15.000,00 SIT) ne presega upoštevne mejne vrednosti za dovoljenost revizije (80.000,00 SIT). Zato je bilo treba tudi v tem delu (točki B/I in II sodbe prve stopnje) revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči. 2. O delni ugoditvi reviziji: Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so (in kakor so) z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija formalno (po 1. odstavku 354. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP ali po kateri izmed točk 2. odstavka 354. člena ZPP) ne opredeljuje nobene procesne kršitve. Vsebinsko pa revizija uveljavlja dve konkretizirani procesni kršitvi, vendar obe neutemeljeno. Prvi je očitek na račun dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, ki da nista v skladu z določbami 7. in 8. člena ZPP - kajti že doslej navedeni dokazi so narekovali drugačne dejanske in pravne zaključke, katerih posledica bi bila zavrnitev zahtevkov tožnikov in ugoditev enemu izmed nasprotnih toženčevih zahtevkov. Ta revizijski razlog (po 1. odstavku 354. člena v zvezi s 7. in 8. členom ZPP?) pa ni nič drugega kot nedovoljena (3. odstavek 385. člena ZPP) graja dejanske podlage izpodbijane sodbe. Z njim se zato ni mogoče vsebinsko ukvarjati, prav tako pa ne s tistimi drugimi revizijskimi razlogi, ki se izrečno ukvarjajo zgolj z dejanskimi vprašanji (bodisi da ponavljajo dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe bodisi da ponavljajo toženčeve dejanske navedbe na nižjih stopnjah sojenja) - teh razlogov pa je večina.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek protislovnosti (v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), ki je dvojno utemeljen. Po mnenju revidenta naj bi bilo podano nasprotje med ugotovitvijo obeh sodišč, da "A." B. v arondacijskem postopku ni mogla veljavno prenesti lastninske pravice (Đ) na M. P. (zaradi česar da ta ni mogel veljavno prodati spornega zemljišča tožencu) - in ugotovitvijo, da je sporni del parc. št. 5/2 k.o. P. "A." B. v arondacijskem postopku prenesla v posest (Đ) M. P.. Revident nedvomno dobro razlikuje stvarnopravni kategoriji "lastninska pravica" in "posest". Zato zadošča kratek odgovor, da protislovnosti teh razlogov izpodbijane sodbe pač ni. Iz tega očitka izpeljani drugi očitek, češ da gre zatorej za očitno nasprotje med razlogi in izrekom izpodbijane sodbe, prav tako ne terja podrobnejše utemeljitve, zakaj ni utemeljen. Ko ni procesne hibe v ugotovitvi (in presoji), da "A." B. ni mogla veljavno prenesti lastninske pravice na spornem zemljišču na M. P. (kot toženčevega lastninskega prednika) - in je torej ni prenesla - seveda ni nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo. Revizijsko sodišče se je tako prepričalo, da uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ni bilo. V pravdni zadevi po tožbi tožnikov je v doslej neobravnavanem delu (točka A/I sodbe prve stopnje) šlo za spor o izročitvi nepremičnine, torej za lastninski zahtevek (rei vindicatio), kateremu bi se toženec lahko uspešno uprl le, če bi dokazal stvarnopravno ali obligacijsko podlago, ki mu daje pravico do posesti in zaradi katere lahko tožnikoma posest odreče. Toženec je ves čas pravde zatrjeval lastninsko pravico na spornem zemljišču. To naj bi pridobil tako, da je sporno zemljišče skupaj z drugimi zemljišči kupil od M. P., ki je pred njim pridobil na spornem zemljišču lastninsko pravico na podlagi menjave v arondacijskem postopku, v katerem je torej sporno zemljišče pridobil iz družbene lastnine. Podrejeno se je toženec skliceval tudi na priposestvovanje. Pri tem vztraja tudi še v reviziji.

2.1.O dejanski podlagi Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, na katera je oprlo svojo sodbo, sodišče druge stopnje pa je to dejansko podlago sprejelo kot pravilno ugotovljeno. Med ugotovljenimi dejstvi so tudi naslednja, ki jih je po presoji revizijskega sodišča treba šteti kot odločilna za izhodišče dodatne pravne presoje, ki je sodišči prve in druge stopnje sicer nista opravili, a so jo prav ta dejstva terjala: 1) sporno zemljišče je kot del parc. št. 5/2 k.o. P. postalo splošno ljudsko premoženje in nato družbena lastnina zaradi agrarne reforme - in sicer 11.2.1951; 2) sporno zemljišče je toženec dobil v posest in začel uživati, ko mu ga je M. P. pokazal kot del kompleksa zemljišč, katerega mu je prodal (po toženčevi navedbi, ki je tožnika nista nikoli zanikala, je do te prodaje prišlo leta 1970); 3) na spornem zemljišču stoji toženčeva garaža (izmere 3,25 krat 5,50 m), betonska škarpa (oporni zid) dolžine 2,20 m in višine 2 m, nato pa v podaljšku od stopnišča še 1,88 m - ter končno stopnišče, široko 1,85 m, ki povezuje sporno zemljišče s sosednjo parc. št. 2/2, na kateri stoji toženčeva hiša; 4) toženec se je (ob ogledu) skliceval na projekt Projektivnega biroja Z., ki ga je dal na vpogled, sodišče pa je tako ugotovilo, da je projekt opremljen s pečatom Občine B. in zapisom, da je bil odobren ob pogojih dovoljenja za graditev (z navedbo številke dovoljenja oz. odločbe); 5) sporno zemljišče je (kot del parc. št. 5/2) prenehalo biti družbena lastnina, ko je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno razlaščencu dr. J.D., očetu tožnikov in sicer z odločbo z dne 5.8.1992. Po presoji revizijskega sodišča je pravilna pravna ocena pravkar navedenih in drugih ugotovljenih dejstev, kar zadeva presojo, ali je toženec postal lastnik spornega zemljišča na podlagi nakupa od M.P.in ali je sporno zemljišče priposestvoval. Nikalni odgovor na ti dve vprašanji, ki sta ga dali sodišči prve in druge stopnje, je pravilen. Opozoriti je treba, da sta enak odgovor dali sodišči prve in druge stopnje na enaki vprašanji tudi v pravdi po revidentovi nasprotni tožbi, saj je bil tako primarni kot podrejeni revidentov lastninski zahtevek - zasnovan na enaki trditveni dejanski in pravni podlagi - pravnomočno zavrnjen.

2.2. O zanemarjenem pravnem pristopu Vendar pa tista ugotovljena dejstva, na katera je revizijsko sodišče pravkar opozorilo, narekujejo še presojo, ki je sodišči prve in druge stopnje nista opravili. Gre namreč za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnikov - ki je predvsem tudi zahtevek za odstranitev garaže, stopnišča in škarpe (opornega zidu) na spornem zemljišču - s stališča pravnega pravila iz določbe 1. odstavka 26. člena ZTLR (Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), na eni strani - in s stališča posebne situacije gradnje na zemljišču v družbeni lastnini brez pravice do gradnje, na drugi strani.

Omenjeno pravno pravilo sodi v sklop pravnih pravil o gradnji na tujem zemljišču, ki jo opravi kdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice (1.odstavek 24. člena ZTLR), in katera pravila so vsebovana v določbah 24. do 26. člena ZTLR. Določba omenjenega 1. odstavka 26. člena ZTLR se glasi: "Če je graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa za gradnjo sicer ni vedel, pripade v primeru, ko je gradbeni objekt vreden precej več kot zemljišče, objekt skupaj z zemljiščem graditelju, ta pa dolguje lastniku za zemljišče nadomestilo po njegovi prometni ceni." Maloprej (od 1 do 5) nanizane ugotovitve iz dejanske podlage izpodbijane sodbe nujno terjajo presojo utemeljenosti tukaj obravnavanega tožbenega zahtevka tožnikov tudi s stališča pravkar citiranega pravnega pravila. Dve posebnosti dejanske (in delno pravne) situacije, že vsebovane v navedenih dejstvih, terjata posebno utemeljitev takega stališča revizijskega sodišča. 2.3. O posebnostih situacije tega pristopa Prva je okoliščina, da je ZTLR (na katerega se revizijsko sodišče sklicuje) začel veljati 1.9.1980 - medtem ko je toženec po lastni navedbi (v tožbi pod P 265/92, tu poimenovani kot nasprotna tožba) zgradil garažo (kot glavni objekt izmed vseh ugotovljenih) na spornem zemljišču že leta 1971. Po presoji revizijskega sodišča je namreč vsebina in smisel določbe 1.odstavka 26. člena ZTLR tudi ta, da lastnik zemljišča (v situaciji iz tega pravnega pravila) ne more zahtevati odstranitve objekta. Upoštevaje, da so pravna pravila o gradnji na tujem iz določb 24. do 26. člena ZTLR zaključek razvoja pravne misli in pravne prakse, ki se je do uveljavitve ZTLR razvijala na podlagi pravnih pravil staroavstrijskega ODZ (Občega državljanskega zakonika) - ni mogoče zagovarjati stališča, da tu konkretno obravnavanega pravila iz 1. odstavka 26. člena ZTLR ne bi bilo mogoče uporabiti za primere gradnje na tujem, ki je bila opravljena pred uveljavitvijo ZTLR.

Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti pravnega razmisleka s stališča tega pravnega pravila zlasti zato, ker gre v tej zadevi za situacijo, ko naj bi bila garaža (kot nedvomno najpomebnejši izmed ugotovljenih gradbenih objektov) po toženčevih navedbah zgrajena leta 1971, tožencu pa je bila postavljena zahteva za odstranitev objektov leta 1992, torej 12 let po uveljavitvi ZTLR. Sklicevanja na ureditev po besedilu staroavstrijskega ODZ (v tem delu, tj. par. 417 do 419 še v prvotnem besedilu iz leta 1811Đ), ki ni imel pravnega pravila, enakovrednega 1. odstavku 26. člena ZTLR - kot na podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka za odstranitev gradbenih objektov na spornem zemljišču - ni mogoče zagovarjati. Pripomniti velja seveda, da neaktivnost imetnika tega zemljišča v času, ko je bilo družbena lastnina, ne more biti brez pomena za tožnika, ki sta njegova lastnika po ponovni vzpostavitvi lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca. Predvsem pa tožnika ne moreta biti v boljšem položaju, kakor bi bil subjekt, ki bi v imenu družbene lastnine (pred denacionalizacijo) uveljavljal enak zahtevek proti tožencu.

Druga posebna okoliščina je dejstvo, da je bila toženčeva gradnja opravljena v času, ko je bilo sporno zemljišče (po ugotovitvah izpodbijane sodbe) družbena lastnina. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine, je bilo uveljavljeno stališče, da določbe 1. odstavka 26. člena ZTLR ni mogoče neposredno in v polnem obsegu uporabiti v primerih, ko je dobroverni graditelj zgradil gradbeni objekt na zemljišču v družbeni lastnini. Na del te problematike se nanaša tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS (Poročilo o sodni praksi VS RS II/87), ki se glasi: "Pri presoji, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice z graditvijo na tujem zemljišču, so odločilne okoliščine ob gradnji in ne ob sojenju. Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina." Vendar pa to stališče ne rešuje vseh vprašanj, ki jih je pri presoji utemeljenosti revizije potrebno upoštevati.

Sodna praksa je glede situacij gradnje na zemljišču v družbeni lastnini, ko graditelj ni imel pravice, zaradi katere bi smel graditi, namreč sprejela tudi stališče, ki je izhajalo iz časovne omejenosti vsakega gradbenega objekta (in na drugi strani iz takrat pričakovane časovne neomejenosti družbene lastnine). To je stališče: da v primeru gradnje na zemljišču v družbeni lastnini graditelj sicer ne more izposlovati pravice uporabe takega stavbišča po pravilih o gradnji na tujem zemljišču; da ima zgradba do legalizacije pravni položaj začasnega objekta (in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine); in da ima zato graditelj temu ustrezno sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico - to varstvo pa ne obsega tudi pravice do vpisa lastninske pravice (glede zgradbe - saj je na zemljišču v družbeni lastnini bila mogoča le ustrezna pravica uporabe), kadar gre za gradnjo brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja (prim. sodne odločbe in stališča sodne prakse, navedena ter teoretično razčlenjena in ocenjena v članku mag. Marije Krisper Kramberger: Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene stavbe, Pravnik št. 1-2/1987, str. 27-40).

Ni odveč opozoriti, da gre za stališča sodne prakse, ki so nastala še pred sprejemom Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SR Slovenije. Ta je pomembno posegel v ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (2. odstavek 6. točke amandmaja, Ur. l. SRS 32/89). Seveda tudi Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Pri takih ustavnih temeljih lastninskih razmerij pa je v primerih, ko gre za presojo varstva lastninske pravice, toliko bolj jasno, da varstva, ki bi v primeru njene kolizije z enako močno drugo lastninsko pravico subjektu šlo, ni mogoče vselej odreči preprosto zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine. Tretja posebna okoliščina, ki sicer ne sledi iz prej povzetih dejanskih ugotovitev, je ta, da se toženec na določbe o gradnji na tujem ni skliceval (čeprav je ves čas opozarjal na svojo dobrovernost v času gradnje, tj. na prepričanje, da gradi na svojem zemljišču, v pritožbi pa se je skliceval tudi na to, da je tisto, kar je na zemljišču zgrajeno, nesorazmerno več vredno, kot je vredno sporno zemljišče). Vendar je treba upoštevati, da se je toženec upiral zahtevku tožnikov, sklicujoč se na lastninska, torej stvarnopravna upravičenja (prav na takih upravičenjih pa je zgrajeno pravno pravilo 1.odstavka 26. člena ZTLR) - in da pravno ovrednotenje zatrjevanih dejstev ni nujna sestavina tožbe, medtem ko je pravno ovredotenje vseh ugotovljenih dejstev nujna sestavina sodbe, sodišče pa pri njem ni vezano na zatrjevano pravno podlago.

2.4. O neugotovljenih odločilnih dejstvih Pri doslej obrazloženih izhodiščih pravne presoje, ki je bila v izpodbijani sodbi zanemarjena, potrebno pa jo je upoštevati, če naj bo o lastninskem zahtevku tožnikov pravilno odločeno, se izkaže: 1) ugotovljene objekte - točka 3) pod 2.1. - je treba šteti za gradbene objekte v smislu določbe 1. odstavka 26. člena ZTLR; 2) toženec je te objekte zgradil na zemljišču, ki je bilo v času gradnje družbena lastnina - točki 1) in 5) pod 2.1. - kar narekuje presojo, da je gradil na tujem zemljišču; 3) v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva - točka 2) in 4) pod 2.1. - nujno terjajo presojo, ali je bil toženec pri gradnji dobroveren (pošteno prepričan, da gradi na lastnem zemljišču), za to presojo pa se utegne izkazati, da lahko nanjo vplivajo dejanske ugotovitve, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava (zlasti v zvezi z naslednjo točko), sodišče še ni ugotovilo; 4) v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejstvo, da je sodišče videlo projekt za gradnjo stanovanjske hiše in (sporne) garaže, in tako ugotovilo, da je projekt, na katerega se je toženec ob ogledu skliceval, bil predložen v postopku za pridobitev dovoljenja za gradnjo pri organu Občine B. in odobren pod pogoji dovoljenja - točka 4) pod 2.1. - nujno terja ugotovitev, ali je toženec sporno garažo (in druge sporne gradbene objekte) postavil v skladu z (upravnim) dovoljenjem za gradnjo.

Pravkar povedano pomeni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno - kar po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP narekuje ugoditev reviziji v celotnem delu, v katerem je dovoljena, in sicer z razveljavitvijo sodb druge in prve stopnje v ustreznem delu - tj. glede pravnomočne odločitve o lastninskem zahtevku tožnikov (točka A/I sodbe prve stopnje) - ter vrnitvijo zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako usodo je morala doživeti tudi odločitev o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji.

Posebni napotki sodišču prve stopnje za nadaljnje sojenje niso potrebni, ker je v obrazložitvi delne razveljavitve izpodbijane sodbe zadosti neposrednih napotkov - točki 3) in 4) prejšnjega odstavka - in tudi pravnih izhodišč za nadaljnjo oceno sodišča prve stopnje, katera dejstva se bodo (zlasti ob morebitnih novih navedbah in dokaznih predlogih pravdnih strank) še izkazala kot pravno pomembna - seveda poleg tistega, na katero je bilo izrečno opozorjeno: vrednosti spornega zemljišča na eni strani, vrednosti gradbenih objektov na njem na drugi strani, ter primerjave teh vrednosti kot enega izmed nujnih izhodišč za popolno presojo utemeljenosti zahtevka.

Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.