Jedro

Ugotovitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja je mogoče doseči le tako, da se v pravdi zajame vse (so)lastnike nepremičnine, ugotovitev stvarnopravne služnosti pa tako, da se v pravdi zajame vse solastnike služeče nepremičnine.

Glede stvarnih pravic na nepremičnini se za učinkovito varstvo pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, tožnik ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa na institut zaznambe spora. Ta ima za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da se zahtevek tožene stranke na povračilo pravdnih stroškov s strani tožeče stranke, skupaj z zamudnimi obrestmi, zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 26. 4. 2012 odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da je lastnik dela nepremičnine s parc. št. 45/0 k.o. X, ki predstavlja gospodarski objekt z zemljiščem ter, da se ugotovi, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 47/0 k.o. X obstoji brezplačna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili ter parkiranja vozil na skrajnem severnem delu parc. št. 45/0 k.o. X, oboje tako, kot natančneje izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevka na izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin, tako v zvezi z vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke, kot vknjižbo brezplačne služnostne pravice hoje in vožnje ter parkiranja vozil pri parc. št. 45/0 k.o. X v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 47/0 k.o. X, ter stroškovni zahtevek tožeče stranke. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 3.861,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugodilo tudi ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 12. 2005, sklep o začasni odredbi je v I. točki izreka razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku in predlogu za začasno odredbo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uvodoma povzema potek postopka pred sodiščem prve stopnje, nato pa kot bistveno navaja in sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o združitvi pravd opr. št. I P 790/2005 in I P 321/2007. V tej zadevi je tožeča stranka predlog za združitev s priporočeno pošto poslala 23. 9. 2008, pri čemer v ta spis predlog ni bil vložen in gre za očitno napako oziroma nezakonito ravnanje sodišča. Ponovni predlog za združitev je bil v spis vložen šele z obvestilom z dne 21. 5. 2009. Sodišče je o predlogu za združitev prvič odločalo in odločilo šele na naroku dne 26. 4. 2011 in predlogu ni ugodilo. V tem delu je sodba nezadostno obrazložena, sodišče je kršilo določila ZPP in tudi dejansko stanje v zvezi s tem sploh ni bilo ugotovljeno. Ne drži, da niso utemeljeni razlogi za združitev pravd in sodišče ne obrazloži, kdaj je štelo, da je bil predlog za združitev postopkov sploh podan. Nelogična in neresnična je navedba sodišča, da bi moralo v primeru združitve pravd obravnavati oba tožbena zahtevka kot ločena zahtevka, sodišče ne navede pravne podlage za ta svoj zaključek. Nepravilen in arbitraren je zaključek sodišča, da bi sklep o združitvi postopka nadomestil že sprejeti sklep o zavrnitvi subjektivne spremembe tožbe, sodišče za svoj zaključek ponovno ne navede pravne podlage. V času predloga za subjektivno spremembo tožbe posebna tožba zoper O. K. še ni bila vložena in je bilo stanje povsem drugačno. Sodba sodišča prve stopnje tožeči stranki očita, da zahtevek, ki meri na fizično spremembo nepremičnin v solasti tretjih, sodi v skupino primerov, ko je treba zahtevek postaviti le hkrati v razmerju do vseh solastnikov, ker je možna le sodba z enako vsebino in istočasno za vse solastnike nepremičnin in zaključuje, da v konkretnem primeru ni tako in ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Pri tem pa sodišče neutemeljeno spregleda, da je tožeča stranka tožbo pravočasno razširila na O. K. in večkrat predlagala združitev pravd. Če bi tožnica z novo, že tretjo tožbo v času teka pravd I P 790/2005 in I P 321/2007 tožila oba toženca hkrati, bi sodišče zaključilo, da zaradi litispendence to ni mogoče. Do odtujitve spornega dela parcele št. 45/0 je prišlo že po vložitvi in vročitvi tožbe prvotnemu tožencu, česar sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. Opozarja na 190. člen ZPP, določilo tega člena je jasno in nedvoumno in sodišče je kršilo določilo postopka, kot tudi ustavno načelo delitve oblasti, ker se je postavilo v vlogo zakonodajalca. Sodišče je odprlo neka teoretična vprašanja in se postavilo na stran relevančne teorije. Sodišče s svojo odločitvijo spreminja zakonsko določilo in ne zgolj sodne prakse, do vprašanja, katero teorijo je uporabiti, ob tako jasni zakonski določbi sploh ne bi smelo priti. Sodišče je kršilo načelo pravne varnosti in predvidljivosti, ustavno določbo o enakem varstvu pravic pred sodiščem ter pravico strank do poštenega sojenja. Sodišče se tudi neutemeljeno in nepravilno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, spregledalo je določilo SPZ, ki določa, da je mogoče dobro vero pridobitelja tudi ovreči, kar je tožeča stranka v tem postopku nedvomno uspela storiti. Sodišče ne pojasni, zakaj se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in do izvedenih dokazov, ki potrjujejo, da pridobitelj O. K. ni bil v dobri veri in da zato zanj načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more veljati. V tem delu je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, podani so tudi pritožbeni razlogi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče neutemeljeno navaja, da tožeča stranka na solastnem deležu do 37/100, ki je bil odtujen tretji osebi, ni izposlovala zavarovanja z začasno odredbo, spregleda, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložila skupaj s tožbo, predlog za vpis lastninske pravice v korist tretjega je bil na zemljiško knjigo posredovan sedemnajst dni kasneje. V kolikor bi bilo sodišče bolj aktivno in postopalo tako, kot bi moralo, tega očitka tožeči stranki ne bi bilo. Sodišče je izvedlo šest narokov za glavno obravnavo, glede na to, kako se je odločilo, bi zadostoval že eden, največ dva, tožeči stranki je neutemeljeno povzročilo precejšnje stroške in sodba je za vse stranke sodba presenečenja. Posledično se tožeča stranka pritožuje tudi zoper odločitev sodišča o začasni odredbi, iz vseh navedenih razlogov. Glede stroškov postopka navaja, da tožena stranka ni pravilno oziroma pravočasno priglasila stroškov postopka. Na naroku dne 26. 4. 2012 ni priglasila stroškov postopka, niti ni vložila stroškovnika. Zapis v zapisniku, da priglaša stroške postopka po temelju in bo višino sporočila v roku 8 dni, tožene stranke ne opravičuje, da je stroškovnik v spis vložila kasneje, izven naroka, na to kršitev je pooblaščenec tožeče stranke sodišče tudi opozoril. S tem, ko je sodišče prve stopnje stroškovnik tožene stranke upoštevalo za pravočasnega, je kršilo ZPP, v posledici česar toženi stranki ne more priznati stroškov postopka. Odločitev sodišča o stroških postopka tudi ni obrazložena in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, sodišče je v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede naroka 20. 5. 2009 je tožeča stranka priglasila separatne stroške in je bila glede tega naroka tožeča stranka oškodovana dvakrat. V tem delu je sodišče prve stopnje kršilo tudi 156. člen ZPP, zagrešilo je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, katere pripravljalne vloge tožene stranke je sodišče štelo za potrebne in za katere vloge ji je priznalo stroške, velika večina pripravljalnih vlog tožene stranke je bila nedostojnih, žaljivih in povsem nepotrebnih. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je toženi stranki priznalo pravico do povračila stroškov porabe časa in odsotnosti iz pisarne ter kilometrine za vožnjo njenega pooblaščenca iz I. v K. in nazaj.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena in sicer glede odločitve o stroških (2. točka izreka), v ostalem delu pa ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je odločilno materialnopravno stališče, ki ga je kot temeljni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pravilno zavzelo sodišče prve stopnje, in sicer, da je ugotovitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja mogoče doseči le tako, da se v pravdi zajame vse (so)lastnike nepremičnine, ugotovitev stvarnopravne služnosti pa tako, da se v pravdi zajame vse solastnike služeče nepremičnine. Ni sporno, da v tej pravdi nista zajeta oba solastnika sporne nepremičnine, glede katere tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice oziroma služnosti, pri čemer razlog, kako je do takšne situacije prišlo, ni odločilen. Ugotovitev lastninske pravice ob odsotnosti zaznambe spora, namreč zoper tretjega, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ne more učinkovati, če ta ni stranka pravdnega postopka. Zaradi zgrešene pasivne legitimacije zato tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, tako na ugotovitev lastninske pravice, kot stvarnopravne služnosti ne more uspeti.

6. Tožeča stranka obsežno graja ravnanje sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z njenim predlogom za združitev te pravde s pravdo I P 321/2007, vendar so vsi tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni. Tudi če bi sodišče prve stopnje takoj ob vložitvi predloga za združitev ali kadarkoli kasneje, pravdi združilo v skupno obravnavanje, bi pravdi obdržali svojo samostojnost. Procesnih razmerij je z materialnopravnega vidika toliko, kolikor je procesnih parov. Tako se materialni ugovori tožene stranke nanašajo le na razmerje med njo in tožnikom in samostojnost se kaže tudi v dokazovanju. V okviru združenega pravdnega postopka so možne tudi različice njegovega zaključka. V konkretnem primeru bi torej še vedno obstajali dve pravdi, v katerih bi nastopala enkrat toženec iz ene, drugič iz druge pravde in združitev pravd ne bi nikoli sanirala nepravilnosti, ki izhaja iz zgrešene pasivne legitimacije. V tej zadevi je namreč sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja soglasja O. K., to je pridobitelja 37/100 sporne nepremičnine) odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe, vsebovana v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2006 ne dopusti in sklep je postal pravnomočen 9. 9. 2006. Z združitvijo pravd zato nujno sosporništvo ne bi nastalo. Nastalo bi lahko le, če bi bile sicer podane predpostavke za nastanek naknadnega sosporništva iz drugega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, glede česar pa je bilo v postopku že predhodno ugotovljeno, da privolitve O. K. ni in torej do nujnega sosporništva nikakor ne bi moglo priti zgolj z združitvijo pravd. Pravdi bi bili združeni le po tehnični plati zaradi ekonomičnosti. Neutemeljen je zato očitek, da je neresnična navedba sodišča, da bi moralo v primeru združitve pravd obravnavati oba tožbena zahtevka kot ločena zahtevka, kot tudi navedba v zvezi z zaključkom sodišča, da s sklepom o združitvi pravdnih postopkov ne more nadomestiti svojega sprejetega sklepa o zavrnitvi subjektivne spremembe tožbe, saj je ta zaključek povsem pravilen. Odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za združitev pravd (šele na naroku 26. 4. 2012) zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s 190. členom ZPP, po katerem odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med strankama ne konča. Ta določba namreč tožeče stranke v sporu glede stvarnih pravic na nepremičninah ne varuje in se mora za učinkovitost sodne odločbe proti tretjim tožeča stranka poslužiti instituta zaznambe spora. Če bi tožeča stranka le-to predlagala že ob vložitvi tožbe v tej zadevi, bi bila tožeča stranka varovana. Druga možnost, ki jo je imela tožeča stranka, je bil umik tožbe v tej pravdni zadevi v trenutku, ko je sodišče subjektivno spremembo tožbe zavrnilo in vložitev nove tožbe, s katero bi bil zajet tudi toženec iz te pravde (ne pa le pridobitelj O. K.). Uporaba relevančne ali irelevančne teorije in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem pravzaprav niso odločilni, glede na to, da, nasprotno pritožbenim navedbam, 190. člen ZPP, na podlagi katerega se širijo subjektivne meje pravnomočnosti, tako, da se sodba razteza tudi na singularnega pravnega naslednika že v primeru, ko je do nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu in ne šele po pravnomočnosti, ne pride vedno v poštev. Uporaba 190. člena ZPP tako tožnikovega položaja ne zavaruje v primeru stvarnih pravic na nepremičninah, glede katerih velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Pritožba sicer v zvezi s tem navaja, da je mogoče dobro vero pridobitelja ovreči, kar drži. Navaja, da je tožeča stranka s tem uspela, sodišče pa se do navedb in izvedenih dokazov, glede tega ni opredelilo, vendar so očitki neutemeljeni. Takšna dolžnost sodišča bi bila podana, če bi bila tožba pravilno vložena zoper oba solastnika sporne nepremičnine. Kot že navedeno, pa se glede stvarnih pravic na nepremičnini za učinkovito varstvo pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, tožnik ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa na institut zaznambe spora. Ta ima v skladu z drugim odstavkom 80. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga – 1. odstavek 6. člena ZZK-1). Z začasno odredbo, ki jo je sicer tožeča stranka v tem pravdnem postopku predlagala, takšnega učinka ni mogoče doseči, saj ne gre za zemljiškoknjižno vlogo, tako da učinki nastopijo šele po izdaji začasne odredbe oziroma po prejemu le-te v zemljiško knjigo (naslednji dan). Vse pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kršilo določbe Ustave tako niso utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo in že verjetnost terjatve ni bila podana, zato je pravilno odločilo tudi, ko je ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep o začasni odredbi v ugodilnem delu razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (kumulativna podanost pogojev za začasno odredbo).

9. Utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tožene stranke, ki jih je naložilo v plačilo tožeči stranki. Tožeča stranka pravilno opozarja, da tožena stranka do zaključka naroka za glavno obravnavo stroškov ni priglasila, niti pisno na zapisnik, niti ni v spis vložila stroškovnika. V skladu s 3. odstavkom 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških in sicer tako, da v zahtevi opredeljeno navede stroške, za katere zahteva povračilo. Priglašanje stroškov po temelju in naknadna predložitev stroškovnika ne pride v poštev. Ravnanje sodišča, ki stranki na naroku za glavno obravnavo odobri podaljšanje roka za vložitev stroškovnika, je zato v nasprotju z zakonom. V konkretnem primeru je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo, potem ko je tožena stranka navajala, da priglaša stroške postopka po temelju, višino pa bo sporočila sodišču v roku 8 dni, izrecno navajala, da protestira temu, da se toženi stranki dovoli rok 8 dni za stroškovnik, iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi ji bil takšen rok določen. Sicer pa takšen zahtevek, tudi če je podan v sporazumu s sodiščem, ni pravočasen. Ker torej tožena stranka stroškov ni priglasila pravočasno, je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zato v stroškovnem delu sodbe (2. točka izreka) odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se zahtevek tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne. Glede na zavrnitev stroškovnega zahtevka pa na ostale pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s pravdnimi stroški tožene stranke ni potrebno odgovarjati. Glede separatnih stroškov tožeče stranke pa pritožbena navedba ni utemeljena, saj teh na naroku dne 20. 5. 2009 ni priglasila.

10. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je, glede na že obrazloženo, v stroškovnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, uspela je le glede stranske terjatve, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in je bil kot takšen nepotreben, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP).