Up-164/97

24. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in B. A. iz Ž. pri Z. U., ki ju zastopata C. C. in Č. Č. - D., odvetnika v V. na seji senata dne 24. marca 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 157/96 z dne 27. 2. 1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 388/95 z dne 15. 11. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijanim sklepom je pritožbeno sodišče zavrglo tožbo, v kateri sta ustavna pritožnika zahtevala plačilo odškodnine za negmotno škodo, nastalo zaradi prometne nesreče na H. Zavzelo je stališče, da slovenska sodišča niso pristojna, ker se za kraj nastanka duševnih in telesnih bolečin šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa, ne pa kraj, kjer je stranka nato bolečine trpela. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo in takemu razumevanju določbe 53. člena Zakona o urejanju kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 9/79 in 20/90 - v nadaljevanju: ZUKZ) pritrdilo.

2.Pritožnika očitata sklepoma, temelječima na taki uporabi procesnega prava, kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), 1. točke 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71) in 1. točke 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP).

3.Ko utemeljujeta te očitke, pritožnika po eni strani ponavljata svoje drugačne poglede na pravno ureditev pristojnosti naših sodišč v takih primerih. Po drugi strani pa opozarjata na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča, objavljeno v Sodnikovem informatorju 5. 3. 1996, in to odločitev tudi citirata.

4.Pritožnika predlagata razveljavitev izpodbijanih sklepov.

5.Po določbi 23. člena Ustave, ki zajema tudi obe citirani določbi iz mednarodnih pogodb, ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Taki sodišči sta oba izpodbijana sklepa izdali. Zaradi procesnih ovir, ki so vsebina sklepov, pa domače sodišče ni moglo odločati o samem odškodninskem zahtevku. Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je bilo v obravnavanem primeru procesno (kolizijsko) pravo prav uporabljeno, ker ni instanca v pravdi.

Očitane kršitve človekove pravice iz 23. člena Ustave pa očitno ni bilo.

6.Drugačna presoja Vrhovnega sodišča v zadevi, na katero pobudnika opozarjata in je starejša od obravnavane, bi lahko kazala na to, da je sodišče v primeru pritožnikov v njuno škodo drugače uporabilo procesno pravo, kot je sicer sodna praksa; to bi lahko kazalo na kršitev človekove pravice prvega pobudnika iz 22. člena Ustave, saj bi ne bil deležen enakega varstva pravic, kot jih sodišča dajejo drugim.

7.Odločitev senata Vrhovnega sodišča v zadevi obeh ustavnih pritožnikov je obravnavalo Vrhovno sodišče na občni seji in jo sprejelo kot načelno mnenje. Strokovna in druga zainteresirana javnost je bila s tem seznanjena med drugim v publikaciji Pravna mnenja Vrhovnega sodišča, št. I/97. Zaradi narave pravnih mnenj Vrhovnega sodišča o vprašanjih sodne prakse in vloge Vrhovnega sodišča v zagotavljanju enotnosti sodne prakse (109. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 in 38/99) ni dvoma, da je zdaj stališče sodne prakse do vprašanja pristojnosti sodišč v primerih iz 53. člena ZUKZ v celoti tako, kot je uporabljeno v izpodbijanih sklepih. Zato tudi kršitve človekove pravice do enakega varstva pravic, kakor jo zatrjujeta pritožnika, ni bilo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude