Jedro

Odgovornost delovne organizacije za ravnanje delavca je objektivna, vendar pa mora škodno dejanje pomeniti kršitev kakšne skrbnosti. Tako delovna organizacija ni odgovorna, če delavec opravi delo s skrbnostjo, ki jo mora organizacija nuditi kot profesionalec - to je skrbnost iz svoje poklicne dejavnosti, večja skrbnost, po pravilih stroke in po običajih - skrbnost dobrega strokovnjaka, po čl. 18/II ZOR, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Zato je za odgovornost zavarovanca tožene stranke treba ugotoviti, kaj je dejavnost zavoda (poslovni predmet), ker bo šele nato mogoče odgovoriti na vprašanje, za kakšnega strokovnjaka gre. Iz dejavnosti zavarovanca tožene stranke namreč izhaja presoja, ali je ta ravnala profesionalno oz. tako, kot je bilo treba.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in mld. tožnici od zahtevane odškodnine za negmotno škodo v višini 4,902.000,00 SIT priznalo znesek 2,002.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,000.000,00 SIT od 18. marca 2004 dalje, od zneska 2.000,00 SIT od 17.12.1998 dalje in toženi stranki naložilo tudi v povrnitev stroškov pravdnega postopka z različnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za znesek 2,900.000,00 SIT in za zakonske zamudne obresti od 29.01.1999 dalje pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je mld. tožnica 08.05.1998, v času, ko je bila v varstvu na dislociranem oddelku Zavoda za usposabljanje in varstvo D., ki je prostorih vzgojnovarstvene organizacije A. Č. v C., utrpela spiralni zlom desne stegnenice. Sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kako je prišlo do poškodbe, na podlagi mnenja izvedenca pa je ugotovilo, da je imela tožnica zaradi hude oblike cerebralne paralize z ohromelostjo vseh štirih udov, izredno krhke kosti, da gre pri njej za manj vrednost čvrstost kosti, tako da se lahko hitro katera kost prelomi, že ne pri pretirani veliki mehanski sili. Izvedenec pa ni mogel povedeti, kakšna je bila ta sila. Iz mnenja izvedene priče, ortopeda dr. D. A. pa je še ugotovilo,da nastane torzijski prelom pri sukanju in ker je kost krhka (osteoporotična) je zato potrebna zelo majhna sila. Navedel pa je še, da je moral biti gib, da je lahko prišlo do takšnega zloma, močnejši kot običajno. Ob zlomu je bila bolečina hipna in huda, zato je deklica takoj reagirala z jokom. Ker je na podlagi izvedenih dokazov sodišče ugotovilo, da se je deklica začela jokati nekaj prej, preden je prišel po njo oče, je zaključilo, da je bila poškodovana v času, ko je bila v varstvu v tem zavodu. Sodišče ni dvomilo, da sta bili obe varuhinji kvalificirani in dobri delavki, ki z otroki, kot je bila mld. A., znata ravnati, ter je v razlogih sodbe še navedlo, da pri njunem ravnanju ni šlo za kršitev kakšnih določenih normativov. Štelo pa je, da se tožena stranka ni ekskulpirala svoje odgovornosti, ki se po I. odst. 170. čl. ZOR domneva. V razlogih sodbe je še navedlo, da do nezgode ni prišlo po naključju. Ko se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je za varuhinje vrtca ta dogodek prepričljiv oz. tudi predvidljiv je to presojalo s stališča meril in skrbnosti, ki veljajo za dobrega strokovnjaka. Na podlagi tega je zaključilo, da zlom noge ob drugačnem gibu od normalnega, torej ob zasuku ob dejstvu, da je deklica na več mestih fiksirana, ni naključje. Zato je zaključilo, da pri ravnanju varuhinj z mladoletno tožnico ni šlo za neko kršitev predpisov, ampak za ravnanje, ki je bilo nasprotno z znanimi izkušnjami iz tega področja. Zato je zaključilo, da sta tožena stranka oz. njen zavarovanec krivdno odgovorna za nastalo škodo. Višino odškodnine pa je določilo na podlagi čl. 200 in 203 ZOR. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, tožena stranka pa izpodbija odločitev že glede temelja odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi najprej izpodbija zaključke sodišče o tem, da je do zloma noge prišlo v času, ko je bila tožnica v varstvu v vzgojnovarstveni organizaciji in zaključke sodišče, da to izhaja zato, ker je tožnika takrat začela jokati. Meni, da je tak zaključek prehud in da ni z ničemer dokazno podprt. Na podlagi joka po mnenju pritožnice ni mogoče ugotoviti, da je do zloma prišlo že pri zavarovancu tožene stranke. Jok tožnice je lahko pomenil tudi kaj drugega na primer to, da tožnica noče z očetom. Prav gotovo pa ni dokazano, da bi osebje njihovega zavarovanca tožnici zlomilo nogo pri dvigu iz vozička, kot zaključuje sodišče, saj je celo oče mld. tožnice povedal, da je varuhinja M. H. tožnico v vozičku odpela in jo vzela iz vozička ter jo dala očetu. Ob takšnem ravnanju pa ni moglo priti do zloma. Zato delavki ni mogoče očitati nikakršne odgovornosti za zlom in je po mnenju pritožnice šlo za patološki, to je bolezenski zlom. Zato bi sodišče moralo zaključiti, da delavci tožene stranke niso v ničemer odgovorni za zatrjevani škodni dogodek. Če bi do zloma prišlo že 08.05.1998, bi bil ta zlom že prej ugotovljen ne pa šele po treh dneh. V treh dneh pa se je lahko z mld. tožnico marsikaj dogajalo. Oče jo je sam naložil v avto, čeprav je bil v spornem času v bolniškem staležu, kar izhaja iz druge pravdne zadeve. Ni pa prezreti tudi dejstva, ki je bilo ugotovljeno z izvedeniškim mnenjem dr. A. z dne 20.10.1996, da je bila tožnica po poškodbi v prometni nesreči dne 01.03.1996 ob vožnji nemirna in da je bilo potrebno, da od takrat dalje pri njej sedi še ena oseba, ali pa da jo vozijo na sprednjem sedežu. Tako je lahko tega dne prav zaradi takšne tožničine nemirnosti prišlo do zatrjevanega zloma. Sodišče izvedeniškega mnenja, ki ga je tožena stranka predlagala iz nerazumljivih in neobrazloženih razlogov ni dokazno ocenilo. Sodišče je dokazno ocenilo in sledilo le navedbam zakonitega zastopnica in očeta mld. tožnice, medtem ko je njihove dokazne predloge v pretežnem delu ni izvedlo ali pa jih je ocenilo zmotno. Predlagali so tudi izvedenca s področja pedagoške stroke in s področja nege, saj bi le-ta izvedenec lahko ugotovil dejansko stanje glede ustreznosti ali neustreznosti nege in pojasnil standarde za nego takšnih otrok. Vendar sodišče tega ni storilo in samo dela zaključke brez prave dejanske podlage. Sodišče tudi ni obrazložilo, v čem in kaj je zavarovanec tožene stranke storil narobe v konkretnem primeru. Na podlagi vseh dokazov bi sodišče moralo zaključiti, da ni bilo nobenih nepravilnosti pri varstvu mladoletne tožnice. Zato tudi ni z ničemer izkazano, da naj bi do zloma noge prišlo v času nege in varstva in da bi bil odgovoren zavarovanec tožene stranke. Sodišče očita delavcem zavarovanca odgovornost, pri tem pa sploh ne obrazloži, na podlagi katerega predpisa ali katerega strokovnega standarda ugotavlja takšno odgovornost. Sodišče bi moralo navesti pravno podlago za tak očitek. Ker tega ni storilo sodbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o bistvenih okoliščinah. Sodišče pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožujejo pa se tudi zoper višino prisojene odškodnine, saj je po njihovem mnenju sodišče prisodilo previsoko odškodnino. Napačna je tudi odločitev o stroških, napačno pa je sodišče priznalo stroške za izvedenca v celoti in tudi napačno prisodilo zamudne obresti od pravdnih stroškov, zato predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in da se zahtevek mld. tožnice v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka pa s pravočasno pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in v obširni pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. tč. I. odst. 338. čl. ZPP. Meni, da je sodišče tožnici prisodilo prenizko odškodnino, da je nepravilno zavrnilo njen obrestni zahtevek in da je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da se tožnici prisodi še nadaljnja odškodnina z zakonskimi zamudnimi obrestmi od negmotne škode od 29.01.1999 dalje, da se ji povrnejo vsi stroški postopka in tudi stroški pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke v delu, ko izpodbija temelj odškodninske odgovornosti je utemeljena in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje. Glede na takšno razveljavitev pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbo tožeče stranke, s katero izpodbija le višino odškodnine niti s pritožbo tožene stranke v delu, v katerem prav tako izpodbija višino odškodnine. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Pravna podlaga za odločanje o zahtevku tožeče stranke je v 170. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka in se zato uporablja za to sporno razmerje (1060. čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Ta čl. določa odškodninsko odgovornost organizacij in predpisuje, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Odgovornost delovne organizacije za ravnanje delavca je objektivna, vendar pa mora škodno dejanje pomeniti prekršitev kakšne skrbnosti. Tako delovna organizacija ni odgovorna, če delavec opravi delo s skrbnostjo, ki jo mora organizacija nuditi kot profesionalec - to je skrbnost iz svoje poklice dejavnosti, večja skrbnost, po pravilih stroke in po običajih - skrbnost dobrega strokovnjaka, po čl. 18/II, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Zato se organizacija reši odgovornosti, če dokaže, da je njen delavec ravnal kot je treba, oz. kot bi organizacija ravnala kot oseba, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo (ravnanje v skladu s pravili stroke). Zato je za odgovornost zavarovanca tožene stranke treba ugotoviti, kaj je dejavnost zavoda (poslovni predmet) ker da šele ta odgovor na vprašanje, za kakšnega strokovnjaka gre. Iz dejavnosti zavarovanca tožene stranke namreč izhaja presoja ali je ta ravnala profesionalno, oz. tako kot je bilo treba.

Splošne predpostavke za odgovornost za drugega, to je za objektivno odgovornost za ravnanje svojega delavca, so podane, če je dejanje delavca nezakonito in če je podana vzročna zveza med takim dejanjem in nastalo škodo. Odgovornost delovne organizacije ni odvisna od tega, ali je kriva kakšna okoliščina v zvezi z njenim delavcem, ker zadostuje, da ta ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Delavec namreč predstavlja njeno podaljšano roko. Kot merilo, ali je ravnanje delavca pravilno, ustrezno ali ne, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je organizacija dolžna opravljati svojo dejavnost, ne pa po stopnji, ki se v danem primeru zahteva od delavca. Zato je škodno dejanje zakrivljeno, kadar se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva za konkretno delovno organizacijo. Čeprav je odgovornost za ravnanje delavca objektivna, pa mora škodo dejanje pomeniti prekršitev kakšne skrbnosti. Ravno iz tega razloga pa je za odgovornost nujno treba ugotoviti kaj je dejavnost zavoda, saj šele to da odgovor na vprašanje za kakšnega strokovnjaka gre. Odgovornost različnih zavodov s podobno dejavnostjo je lahko različna ter je zato potrebna v vsakem konkretnem primeru ugotoviti specifičnost okoliščin, med drugim tudi v zvezi s poslovno dejavnostjo. To je tista pravna podlaga, v okviru katere je dolžno sodišče ugotavljati dejansko stanje.

Pritožnica pa utemeljeno očita sodišču, da ni obrazložilo krivdnega ravnanja tožene stranke, oz. da je enostransko, ne da bi izvedlo vse dokaze, zaključilo o njihovi odgovornosti. Sodba v tem delu nima razlogov, saj sodišče ni povedalo v čem je podana krivda obeh delavk, ki sta bili tistega dne zadolženi za varstvo mld. tožnice. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe celo navedlo, da pri ravnanju varuhinj ni šlo za kršitev kakšnih določenih normativov (sodba na strani 7), oz. da ni šlo za neko kršitev predpisov, ampak za ravnanje, ki je bilo v nasprotju z znanimi izkušnjami iz tega področja (sodba na strani 8). Nato pa je zaključilo, da sta toženi stranki oz. njen zavarovanec krivdno odgovorni in da ni šlo za naključni dogodek. Takšni zaključki pa so sami s seboj v nasprotju in tudi pavšalni. Sodišče ne more obrazlagati, da je šlo za krivdno ravnanje, če ne pove, v čem je podana krivda. Da pa lahko to pove, pa mora najprej ugotoviti, kako bi morala tožena stranka ravnati po pravilih stroke, s profesionalno skrbnostjo. Skratka - mora ugotoviti, da sta delavki ravnali v nasprotju s pravili stroke, zato je prišlo do poškodbe. Sodišče je dolžno natančno ugotoviti delovni proces v zavodu, ki se ukvarja s prizadetimi otroki, zaradi takšnih ugotovitev pa je tožena stranka tudi predlagala zaslišanje izvedenca. Sodišče ni povedalo, zakaj je štelo, da ta dokaz ni potreben.

Res je sodišče v razlogih sodbe povzelo prepričljivo izpovedbo izvedene priče dr. Demšarja o načinu nastanka poškodbe in o tem, da je bila potrebna nekoliko močnejša sila, vendar pa to še ne zadošča za avtomatične zaključke o tem, da sta delavki ravnali krivdno. Iz dosedanjega poteka postopka izhaja, da je bilo treba deklico tekom dneva vzdigovati iz vozička, jo previti, imeti na rokah, ... . Ugotovljena je bila tudi izredna krhkost kosti. Zato je treba ugotoviti, ali bi lahko tudi ob pravilnem delu, takšnem, ki se opravlja po pravilih stroke, prišlo do te poškodbe, oz. v čem sodišče vidi nepravilno ravnanje delavk. Treba je ugotoviti kakšna je dejavnost zavoda, v katerem je bila deklica zaradi varstva, to je kaj je poslovni namen, saj da šele ta odgovor na vprašanje, za kakšnega strokovnjaka gre. Ugotoviti je namreč treba, ali sta delavki ravnali v okvirih tiste skrbnosti, ki se zahteva za organizacijo pri opravljanju poslov, katerega je opravljal delavec. Ravnanje kot je treba pa pomeni ne le po normah organizacije, marveč po splošnih normah, ki so na teoretični podlagi, izkušenj in drugih normativih.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava (170. čl. ZOR) pravilno zaključilo, da mora tožena stranka dokazati, da sta obe delavki ravnali tako, kot je bilo treba, vendar pa je preuranjeno štelo, da tega ni dokazala. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da sta delavki ravnali po vseh normativih in da ni bilo nobenih nepravilnosti, kot dokaz svojim trditvam pa je predlagala dokaz z zaslišanjem izvedenca s področja pedagoške stroke in nege, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, niti ni povedalo, zakaj je kljub tem trditvam štelo, da ni bil potreben. Ob ponovnem sojenju bi moralo sodišče ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega ugotoviti, v čem je podana krivda tožene stranke, v čem je bilo njeno ravnanje protipravno, nezakonito in ali obstaja vzročna zveza med takšnim ravnanjem in posledico.

Ker je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti že po temelju odškodninske odgovornosti, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbama obeh pravdnih strank, v katerih izpodbijata višino prisojene odškodnine. Zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.