Jedro

Res je bilo tožniku sojeno v nenavzočnosti, vendar pa okoliščine, da država prosilka v dopolnitvi zahteve za izročitev ni izkazala, ali je bil osebno vabljen in ali je imel zagovornika, upoštevaje določbo 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, na pravilnost in zakonitost odločitve v izpodbijanem sklepu nimajo nikakršnega vpliva. Na glavni obravnavi pa je bil navzoč tožnikov zagovornik. Prav tako je sodišče druge stopnje ocenilo, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da opisane razmere v zaporih v Albaniji ne izkazujejo verjetnosti, da bi bil tožnik v državi prosilki mučen, da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev tožnika, državljana Severne Makedonije, pristojnim organom Republike Albanije zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje kršitve predpisov iz varstva pri delu iz drugega ostavka 289. člena Kazenskega zakonika Republike Albanije. Izročitev je dovolila pod pogoji iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer: da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, da se zoper njega ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, in da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev. Odločila je še, da bo predajo tožnika pristojnim organom Republike Albanije izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je zoper tožnika dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem s sklepom I Kpd 3726/2020 z dne 15. 2. 2020 odredila ukrep javljanja na policijski postaji. Tožena stranka je 12. 3. 2020 prejela prošnjo Ministrstva za pravosodje Republike Albanije za izročitev tožnika pristojnim organom Republike Albanije zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje kršitev predpisov iz varstva pri delu iz drugega odstavka 289. člena Kazenskega zakonika Republike Albanije. Pristojni organ prosilke je priložil vso zahtevano dokumentacijo. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom I Ks 9726/2020 z dne 20. 8. 2020 sklenilo, da so pogoji za izročitev tožnika Republiki Albaniji izpolnjeni. Zoper sklep se je tožnik pritožil, a je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 9726/2020 z dne 17. 9. 2020 pritožbo zavrnilo. Za tem je bil po končani sodni fazi izročitvenega postopka spis predložen toženi stranki zaradi sprejema odločitve v zvezi z dovolitvijo zaprošene izročitve. Tožena stranka je dala tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožnik je podal izjavo, kjer je navedel, da je zoper odločitev pristojnih sodišč vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in bi bilo treba počakati na odločitev glede vložene zahteve. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 9726/2020 z dne 14. 1. 2021 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo. Iz pisne izjave tožnika tudi izhaja, da nasprotuje izročitvi, ker ima Republika Albanija neučinkovito pravosodje z veliko stopnjo korupcije, zaradi česar ne bo deležen poštenega postopka.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 530. člena ZKP, ki določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Izročitve ne dovoli, če je tujcu priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Tožena stranka je na podlagi poizvedb pri Ministrstvu za notranje zadeve ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito in mu le-ta ni bila priznana. Po ugotovitvah Okrožnega sodišča v Krškem v sklepu I Ks 3726/2020 z dne 20. 8. 2020 gre za kaznivo dejanje, ki je uvrščeno med kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Ni drugih indicov, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno zoper politični sistem v državi oziroma kakorkoli povezano s tožnikovo politično dejavnostjo oziroma njegovo kršitvijo vojaških dolžnosti. Tožnik je navedel, da je ima Republika Albanija še vedno veliko stopnjo korupcije v pravosodnem sistemu. To naj bi se kazalo tudi v njegovem primeru. Obstaja utemeljen sum, ali mu bodo pravosodni organi korektno in nepristransko sodili, saj je tožilec od njega zahteval 60.000 EUR, da bi zoper njega ustavil kazenski postopek. Tožena stranka pri tem ugotavlja, da gre za ugovor izročitve iz naslova verjetnosti kršitve pravice do poštenega postopka v državi prosilki na podlagi 6. člena Konvencije sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vendar pa iz ugotovitev Okrožnega sodišča v Krškem oziroma Višjega sodišča v Ljubljani med drugim izhaja, da je pravosodna reforma ena najpomembnejših zahtev albanskih državljanov in osnovni pogoj za vzpostavitev zaupanja v pravno državo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da splošne usmeritve Evropskega parlamenta Republiki Albaniji v pridružitvenem procesu Evropski uniji očitku o visoki korupciji ne potrjujejo. Neutemeljeni so očitki, da naj bi visoko stopnjo korupcije in neučinkovitosti pravosodnih organov države prosilke potrjevala višina kazni 4 let in 8 mesecev zapora. Tožnikove navedbe, da je državni tožilec od njega zahteval 60.000 EUR za ustavitev postopka, so po presoji sodišča v zapisnikih o zaslišanju tožnika brez vsebinske podlage in neutemeljene. Posledično tožena stranka tega očitka ne more ponovno presojati, ker gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata) in gre za odločitev sodišča, na katero je tožena stranka vezana in prav tako ni pristojna ocenjevati dokazov, ki jih je obrazloženo ocenilo Višje sodišče v Ljubljani. Do navedb zagovornika tožnika glede morebitne potrebnosti zagotovil države prosilke v primeru sojenja v nenavzočnosti se je pravnomočno opredelilo že Okrožno sodišče v Krškem. Pravilnost zaključkov je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Višje sodišče v Ljubljani je ob odločanju o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča zaključilo, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da opisane razmere v zaporih ne izkazujejo verjetnosti kršitve 3. člena EKČP. Do očitka glede verjetnosti kršitev 3. člena EKČP v zvezi z 18. členom Ustave RS sta se po stališču tožene stranke pravnomočno opredelili že pristojni sodišči in se tožena stranka do tega ne more ponovno opredeljevati. Tožena stranka je na odločitve pristojnih sodišč vezana. Glede na to, da tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je tožena stranka prošnji Republike Albanije za izročitev tožnika ugodila in dovolila izročitev.

4. Tožnik v tožbi navaja, da ima Republika Albanija še vedno veliko stopnjo korupcije v pravosodnem sistemu. Pravosodni organi Republike Albanije niso zagotovili in izkazali, kdaj je bila privedena oseba osebno vabljena na narok za glavno obravnavo v kazenskem postopku, prav tako niso zagotovili, ali je imela zagovornika, in iz sodb sodnih organov Republike Albanije je mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je bilo privedeni osebi sojeno na nenavzočnosti. Država prosilka tudi ni podala odgovora na poziv Okrožnega sodišča v Krškem na podlagi 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Pravosodni organi Republike Albanije niso izkazali, kdaj je bila privedena oseba osebno vabljena na narok na glavno obravnavo v kazenskem postopku, prav tako niso zagotovili, ali je imela privedena oseba zagovornika in ali bodo privedeni osebi ponovno sodili v njeni prisotnosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo dejansko stanje v zvezi z razlogi, ki jih je bila pristojna ugotavljati tožena stranka, popolno ugotovljeno in je v celoti upoštevala pravila postopka. Odločba je bila izdana na podlagi dejstev in dokazov, ki izvirajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Krškem in upravnega spisa tožene stranke. Tožnik navaja iste razloge, zaradi katerih nasprotuje izročitvi, kot jih je navajal že v izročitvenem postopku pred kazenskimi sodišči, pri čemer so se ti postopki že pravnomočno zaključili. Iste navedbe uveljavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče RS zavrglo. V tožbi pa ponavlja iste navedbe, za presojo katerih so pristojna kazenska sodišča in so se le ta tudi pravnomočno opredelila. V postopku pred toženo stranko ni predložil nobenih novih dokazov. Iz tožbenih navedb izhaja, da izročitvi nasprotuje zaradi verjetnosti kršitve pravice do poštenega postopka, do katerega pa sta se pravnomočno opredelili že pristojni sodišči. Tudi do tožnikovih očitkov, ki se nanaša na sojenje v nenavzočnosti, sta se opredelili kazenski sodišči. Do tega sta se pravnomočno opredelili, pri čemer je Okrožno sodišče v Krškem zaključilo, da se v predmetni zadevi zahteva izročitev zaradi izvedbe kazenskega postopka in ne zaradi izvršitve kazenske sankcije. Navedeno je relevantno z vidika ugovora tožeče stranke glede dolžine izrečene kazni, izročitev se namreč zahteva zaradi kazenskega pregona in ne zaradi izvršitve kazenske sankcije. Glede verjetnosti kršitve iz 3. člena EKČP v zvezi z 18. členom Ustave RS sta se pravnomočno opredelili že kazenski sodišči. Senat Okrožnega sodišča je sprejel zaključek, da razmere v zaporu Fier, kamor naj bi bil imenovani nameščen v primeru izročitve, ne izkazujejo konkretne nevarnosti kršitev 3. člena EKČP, čemur je pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani. Ker sta se do identičnih navedb tožeče stranke, ki so bile predložene v upravnem delu izročitvenega postopka, v okviru svoje pristojnosti pravnomočno opredelili že kazenski sodišči, istih navedb tožena stranka ni ponovno presojala, ker gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata) in je na odločitev sodišč tožena stranka vezana. V upravnem sporu tožnik navaja iste navedbe, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s strani pristojnih kazenskih sodišč. Tožena stranka je upoštevala okoliščine, da tožniku ni priznana mednarodna zaščita in da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, ostalih okoliščin pa ni bila pristojna presojati, sicer bi posegla v odločitev sodne veje oblasti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZKP v 528. členu določa, da če senat okrožnega sodišča spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev oziroma odložitev izročitve, ugotovi to s sklepom. Ti pogoji so določeni v 522. členu ZKP. Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper ta sklep spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca, se zadeva pošlje ministru za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi (drugi odstavek 528. člena ZKP). Nadalje 530. člen ZKP določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Tretji odstavek 530. člena ZKP določa, da minister za pravosodje ne dovoli izročitev tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

8. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani razlogi za dovolitev izročitve tožnika, pri čemer sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

9. Tožnik v tožbi obsežno pojasnjuje, da je v Republiki Albaniji pravosodje neučinkovito in da je velika stopnja korupcije in da pravosodni organi Republike Albanije niso zagotovili in izkazali, kdaj je bila privedena oseba osebno vabljena na narok za glavno obravnavo v kazenskem postopku. Med drugim se sklicuje tudi na 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP, ki določa, da je eden od pogojev za izročitev, da ne obstaja nevarnost, da bi bila oseba v državi prosilki mučena ali da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo. V zvezi z vsem navedenim sodišče pojasnjuje, da je te okoliščine presojalo že kazensko sodišče, ki je za to tudi pristojno in ki presoja pogoje za izročitev pred upravnim odločanjem, za katerega je pristojna tožena stranka. Odločitev Okrožnega sodišča v Krškem je pravnomočna, saj je bila potrjena z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani. Tožena stranka v to presojo ne more posegati. Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu ZKP in senat prvostopenjskega sodišča je ugotovil, da so ti pogoji za izročitev tožnika Republiki Albaniji izpolnjeni. Tudi pritožbeno sodišče je v svoji sodbi ugotovilo, da usmeritve Evropskega parlamenta Republiki Albaniji v pridružitvenem procesu Evropski uniji ne potrjujejo tožnikovih očitkov glede ocene o počasnem in neučinkovitem delu pravosodnih organov, presodilo je, da so neutemeljeni očitki, da naj bi visoko stopnjo korupcije in neučinkovitosti pravosodnih organov države prosilke potrjevala višina kazni 4 leta in 8 mesecev zapora. Ugotovilo je, da tožnikov zagovornik netočno navaja, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da v predmetnem postopku država prosilka zahteva izročitev tujca zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj sodba, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, še ni pravnomočna. Res mu je bilo sojeno v nenavzočnosti, vendar pa okoliščine, da država prosilka v dopolnitvi zahteve za izročitev ni izkazala, ali je bil osebno vabljen in ali je imel zagovornika, upoštevaje določbo 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, na pravilnost in zakonitost odločitve v izpodbijanem sklepu nimajo nikakršnega vpliva. Na glavni obravnavi pa je bil navzoč tožnikov zagovornik. Prav tako je sodišče druge stopnje ocenilo, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da opisane razmere v zaporih v Albaniji ne izkazujejo verjetnosti, da bi bil tožnik v državi prosilki mučen, da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo. Vse te okoliščine je torej ugotavljalo kazensko sodišče, katerega odločitve so pravnomočne in v njih ne more posegati tožena stranka, ker za to ni pristojna, prav tako pa ne upravno sodišče v tem upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. V obravnavanem upravnem sporu namreč sodišče ocenjuje zgolj pravilnost odločitve tožene stranke. Tožena stranka pa je po 530. členu ZKP pristojna, da ugotovi, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita, ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč. Vse te okoliščine pa so bile izpolnjene, zato je odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, saj se nanašajo na pravilnost odločitev pravnomočno zaključenega postopka kazenskih sodišč.

10. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, čeprav jo je tožnik predlagal. V obravnavani zadevi ima namreč sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave, saj so dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba med strankama nesporna. Med strankama ni sporno, da tožniku ni bila priznana mednarodna zaščita, prav tako ni sporno, da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, saj tožnik v tožbi tem okoliščinam v ničemer ne oporeka. Prav tako je nesporno, da je odločitev kazenskega sodišča o izpolnjevanju pogojev za izročitev pravnomočna, saj tožnik pravnomočnosti te sodne odločitve ne oporeka, ampak izraža nestrinjanje s pravnomočno sodno odločitvijo kazenskega sodišča. Vse to pa so odločilna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, in ker ta dejstva niso sporna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka:

11. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.