Jedro

Po sklenitvi sodne poravnave upnik ne more več doseči izdaje začasne odredbe, saj lahko namen zavarovanja doseže s predhodno odredbo.

Določbe zakona o zavarovanju z začasno odredbo ne predvidevajo obligatorne oprave naroka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da je upnik dolžan povrniti dolžniku stroške zavarovanja v višini 258,46 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od preteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v točkah I, II in III izreka.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo: - da je utemeljen ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo z dne 13. 5. 2016 (in mu smiselno ugodilo) (točka I izreka), - sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo z dne 3. 5. 2016 je razveljavilo v še neustavljenem delu in razveljavilo tudi vsa opravljena dejanja (točka II izreka), - odločilo, da se tožeči stranki vrne varščina v višini 3.000,00 EUR, ki je bila plačana dne 19. 4. 2016 na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (točka III izreka), - tožeči stranki (upniku) je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki (dolžniku) stroške v višini 865,00 EUR, v primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in predlagal, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter dolžniku naloži še plačilo upnikovih pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je stroške za pritožbo.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena glede stroškov postopka, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na določbo 269. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. V skladu z 257. členom ZIZ izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, pod pogoji iz prvega odstavka tega člena. Po drugem odstavku tega člena se navedena določba uporablja tudi za poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem, iz katere terjatev še ni zapadla. Po vpogledu v spis opr. št. X Pg 3953/2015 je sodišče ugotovilo, da sta stranki glede terjatve, ki je predmet zavarovanja, sklenili sodno poravnavo. Zavarovanje terjatve z začasno odredbo zato ni dopustno, saj so podani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. Pritožbeno sodišče pritrjuje gornjim zaključkom prvostopenjskega sodišča, saj pritožnik tudi ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je bila o isti terjatvi že sklenjena sodna poravnava med strankama postopka. Po sklenitvi sodne poravnave pa upnik ne more več doseči izdaje začasne odredbe, saj lahko namen zavarovanja doseže s predhodno odredbo.

6. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določilo 4. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj svoje odločitve ni sprejelo na podlagi ustne, neposredne in javne obravnave, za katero je sprva očitno tudi samo menilo, da bi jo bilo pred sprejemom dokončne odločitve potrebno opraviti, saj je razpisalo narok za dne 5. 7. 2016 in ga hkrati pogojno zaključilo - pod pogojem, da bo naknadno izkazano pravilno vabljenje upnika, kar pa se ni zgodilo. Upnikov pooblaščenec namreč vabila na narok ni pravočasno sprejel. Kljub temu se sodišče ni odločilo, da že izvedeni narok ponovno razpiše, ampak je svojo odločitev v nadaljevanju sprejelo brez oprave naroka. S tem naj bi bilo po mnenju pritožnika kršeno načelo razpravnosti.

7. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v skladu s 15. členom ZIZ v postopku zavarovanja smiselno uporablja subsidiarno, je podana, če je sodišče izdalo odločbo brez naroka, pa bi bilo moralo opraviti narok. V skladu z 29.a členom v zvezi z 239. členom ZIZ sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Določbe zakona o zavarovanju z začasno odredbo ne predvidevajo obligatorne oprave naroka. Glede na to, da predlog za izdajo začasne odredbe potem, ko sta stranki sklenili sodno poravnavo, ni (več) dopusten, kar je obrazloženo že zgoraj, je logično, da oprava naroka tudi ni več smotrna. Pravica do neposrednega izjavljanja upnika ni bila kršena niti po sami vsebini, saj iz zapisnika naroka z dne 5. 7. 2016 izhaja, da dolžnik ni navajal ničesar novega niti bistvenega za odločitev v tej zadevi, prav tako se ni izvajalo nobenih dokazov, zato iz tega ni izhajala nobena obveznost sodišča do seznanitve z navedbami nasprotne stranke ali do opredelitve do teh navedb. Obe stranki sta že pred samim narokom s svojimi vlogami več kot izčrpali trditveno podlago in se opredelili do stališč nasprotne stranke, in sicer dolžnik z ugovorom in njegovo dopolnitvijo ter z vlogami z dne 7. 6. 2016 in 16. 6. 2016, upnik pa s predlogom za izdajo začasne odredbe in z odgovori na vloge dolžnika z dne 31. 5. 2016 in ponovno dne 31. 5. 2016. Končno je iz prvostopenjskega sklepa razvidno, da je bil narok opravljen pogojno, da bo naknadno izkazano pravočasno vabilo za upnika. Ker pa se to ni zgodilo, je opravljeni narok izničen, saj je sodišče prve stopnje naknadno odločilo o zadevi brez razpisa naroka, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča, kot že rečeno, ni potreben.

8. Utemeljena pa je pritožba upnika v stroškovnem delu. Ne drži sicer pritožbeni očitek, da sklep sodišča v tem delu ni ustrezno obrazložen, saj po ustaljeni sodni praksi zadošča, da se sodišče sklicuje na specificiran stroškovnik, ki je v spisu, kjer ga stranka lahko pregleda. Prav pa ima pritožnik, da stroški odgovora na ugovor upnika (pravilno odgovora dolžnika na odgovor upnika na ugovor) niso predvideni v tarifni številki 27 Odvetniške tarife (OT), na katero se je dolžnik skliceval ob priglasitvi teh stroškov. Prav tako sodišče ne bi smelo priznati stroškov za pregled zadeve in posvet s stranko po tar. št. 39, saj odvetniku nadomestilo po tej tarifni številki pripada le v primeru, kadar gre za samostojno storitev, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano, saj je posvet s stranko in pregled zadeve nedvomno zajet že v okviru sestave ugovora in tako vključen v nadomestilo za ugovor po tar. št. 27 OT (tako tudi VSL sodba II Cp 3234/2013). Poleg stroškov za sestavo ugovora gredo dolžniku le še stroški za izdatke za stranko po 11. členu OT v višini 2 %, DDV in stroški za sodno takso. Tako odmerjeni stroški dolžnika znašajo 258,46 EUR. V primeru plačilne zamude je dolžnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

9. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi upnika delno ugoditi in izpodbijani sklep v IV. točki izreka spremeniti, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo v preostalem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. In III. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 165. člena, tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik je uspel s sorazmerno majhnim delom, s katerim posebni stroški niso nastali, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžnik pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k odločitvi, zato tudi on nosi svoje stroške za sestavo odgovora na pritožbo.