Jedro

V postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je sodišče prve stopnje pri odločanju o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi upničine izjave o umiku predloga očitno napačno izhajalo le iz 43. člena ZIZ, ne da bi hkrati upoštevalo tudi določbe ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi upničinega umika predloga za izvršbo izvršilni postopek ustavi.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik po svoji pooblaščenki, pri čemer je nasprotoval ustavitvi postopka in predlagal, da sodišče najprej odloča o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbi je še navedel, da je sodišče prve stopnje ugodilo njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in odpravilo sklep o pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Upnica je torej prišla do poplačila izterjevane terjatve nezakonito.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

Po odločbi Ustavnega sodišča Up-1273/07 z dne 22.5.2008 določba 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni nujno edina pravna podlaga za odločanje o ustavitvi izvršilnega postopka. V postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je sodišče prve stopnje pri odločanju o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi upničine izjave o umiku predloga očitno napačno izhajalo le iz 43. člena ZIZ, ne da bi hkrati upoštevalo tudi določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi sprejelo stališče, da pri umiku ni mogoče izhajati le iz določbe 43. člena ZIZ, pač pa je treba v skladu s 15. členom ZIZ upoštevati tudi določbe ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga, konkretno določilo prvega odstavka 441. člena ZPP. Po tej določbi sme tožeča stranka umakniti tožbo brez privolitve tožene stranke samo do vložitve ugovora. Iz tega izhaja, da odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka dolžniku ni vedno le v korist, upoštevajoč ob tem, da sodišče prve stopnje v konkretni zadevi še ni odločilo o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sprejem takšne odločitve po ustaljeni ustavno sodni presoji pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče je namreč dolžno o vloženih (rednih in izrednih) pravnih sredstvih dolžnika (kljub upnikovi izjavi o umiku predloga za izvršbo) sprejeti odločitev v obliki sodne odločbe ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru je dolžniku odvzeta možnost, da se seznani z razlogi za stališče sodišča, da v takšnem primeru o pravnih sredstvih ne more več odločati, kot tudi možnost izpodbijanja takšne odločitve s pritožbo. Vse navedeno pomeni kršitev ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 25. člen Ustave. Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje najprej odloči o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, seveda kolikor dolžnik ne bi soglašal z umikom predloga za izvršbo, pri čemer naj se v tej zvezi upošteva, da lahko dolžnik predlaga nasprotno izvršbo in zahteva, da mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil le, če so izpolnjeni pogoji po 67. čl. ZIZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.