Jedro

Pri presoji, ali je v zvezi z načrtovano gradnjo potreben predhodni postopek oziroma presoja vpliva na okolje, so bili upoštevani zgolj vplivi načrtovanega posega, ne pa tudi s slednjim prostorsko in funkcionalno povezani že izvedeni posegi - obstoječe odlagališče oziroma že zgrajeni objekti. Enako izhaja tudi iz izpodbijane in drugostopne odločbe, ki sledita navedeni strokovni oceni ter izhajata iz napačne ugotovitve o tem, da načrtovana gradnja ni funkcionalno in prostorsko povezana z obstoječim odlagališčem, pri tem pa spregledata, da so del slednjega tudi obstoječi objekti, zgrajeni za namen odlagališča, ki bodo glede na PGD vključeni (tudi) v zbirni center (in tudi umeščeni znotraj ograje zbirnega centra), iz česar vsekakor izhaja povezanost načrtovanega in obstoječih posegov v smislu citiranih določil Uredbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Logatec, št. 351-69/2018-38 z dne 5. 6. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo (gradbenim dovoljenjem) investitorju Občini Logatec (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju prizadeta stranka) dovolil gradnjo zbirnega centra A., na delu zemljišč parc. št. 378/3 in 378/2, obe k. o. ..., ki se bo uporabljal za zbiranje nevarnih in nenevarnih odpadkov. Pri objektu gre za zahteven objekt s klasifikacijo 24203 – objekti za ravnanje z odpadki. V postopku je kot stranski udeleženec sodeloval tudi tožnik. Ta je v postopku podal več pripomb, ki jih upravni organ ni upošteval. Navedbe v zvezi z negativnimi vplivi na nepremičnine v (so)lasti tožnika niso bile upoštevane, ker ta ni predložil strokovne ocene, ki jo je upravni organ zahteval na ustni obravnavi, ki bi potrdila in dokazala takšne vplive. Lokacija posega je ob obstoječem odlagališču nenevarnih odpadkov, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje UE Logatec z dne 30. 11. 1999. Obstoječi objekti, ki bodo del zbirnega centra (uvoz z vratarnico, povozna tehtnica, sanitarije, garderoba, pisarna, ploščad za razvrščanje in skladiščenje odpadkov), niso predmet izpodbijane odločbe temveč so bili predmet gradbenega dovoljenja z dne 30. 11. 1999, kot priprava platoja za spremljajoče objekte. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja se nanaša na novogradnjo objekta in ne na legalizacijo. Iz predložene dokumentacije in evidence PISO ni razvidno, da bi predvideni objekti že bili zgrajeni, razen v delu obstoječega vhoda, ki pa niso predmet gradbenega dovoljenja. Za že zgrajene objekte glede na evidenco PIS tudi ni bila izdana odločba gradbene inšpekcije, ki bi ugotovila nelegalno gradnjo. Navedb glede zmanjšanja tržne vrednosti tožnikovih zemljišč upravni organ ni mogel upoštevati, ker ekonomskega interesa stranski udeleženci v tem upravnem postopku ne morejo uveljavljati.

2. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnik vlaga tožbo in navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj niti upravni organ niti prizadeta stranka nista upoštevala njegovih argumentov, prav tako bodo z morebitno izgradnjo projekta kršene tožnikove pravice glede razvrednotenja nepremičnin ter svobodne gospodarske pobude. Zatrjuje, da so bila bistveno kršena pravila postopka, ker upravni organ ni izvedel dokaznih predlogov z zaslišanjem prič niti ni utemeljil, zakaj teh dokazov ni izvedel. 4. Kršeno je bilo tudi materialno pravo. Tožnik je že leta 1983 zgradil objekte, namenjene kmetijski dejavnosti, ob začetku pridelave jajc je bila okolica čista in brez emisij. S pojavom odlagališča odpadkov se je začelo razvrednotenje okolja. Tožnik je naročil oceno vrednosti svojih nepremičnin, iz katere izhaja tudi višina potencialne škode v primeru izgradnje zbirnega centra. Neupravičen je očitek upravnega organa, da tožnik ni predložil strokovne ocene o negativnih vplivih. Projekt bo nezakonito posegel v tožnikove pravice, ki jih ima na podlagi 37. člena in 75. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Akt o ugotavljanju skladnosti z okoljskimi predpisi, ki ugotovi, da predpisi in standardi ne zahtevajo ugotavljanja prepovedanih emisij, ni dokaz, da prepovedanih emisij ni – te je tožnik izkazal s predloženim izvedenskim mnenjem. S slednjim tožnik ne izkazuje zgolj ekonomskega interesa. Upravni organ glede na izkazane škodljive vplive brez izkazane ureditve razmerij med tožnikom in prizadeto stranko ne bi smel ugoditi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Navedbe v tehnološkem načrtu glede izhodišč za varstvo okolja so pavšalne in ne odražajo dejanskega stanja. Območje predvidene gradnje je od zemljišča tožnika ločeno zgolj s cesto, iz tega območja pa že sedaj priteka oporečna meteorna voda, ki onesnažuje in znižuje vrednost tožnikovih zemljišč. Glede na kapaciteto zbirnega centra se bo zaradi povečanja frekvence vozil močno povečal hrup in obremenjevanje okolja z izpušnimi plini in dvigovanjem prahu. Zaradi obratovanja zbirnega centra bodo nastajale tudi različne odpadne vode, ki že sedaj tečejo na nižje ležeče nepremičnine tožnika.

5. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje v zadevi. Pojasnila in podatki v dokumentih so navedeni glede na potrebe posameznega dokumenta, da se zadosti pogojem, določenim s predpisi, pri čemer se navedbe ne skladajo z dejanskim stanjem. Dejstvo je, da sta odlagališče in obstoječi objekti, ki bodo del zbirnega centra, znotraj iste ograje in bodo uporabljeni za oba dela, torej za odlagališče, kot že doslej, ter za bodoči zbirni center. To izhaja tudi iz fotografij, ki jih je tožnik predložil upravnemu organu. Na lokaciji predvidenega zbirnega centra že obstajajo objekti, ki se že sedaj uporabljajo za namen zbirnega centra. Na lokaciji se že sedaj izvaja dejavnost zbirnega centra, s smetarskimi tovornjaki se že sedaj dovažajo odpadki, ki se tam tudi sortirajo. Za obstoječe objekte prizadeti stranki še ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, prav tako slednja nima urejene dokumentacije za izvajanje dejavnosti zbirnega centra. Tožnik je upravnemu organu predlagal, da podatke o tem pridobi iz uradnih evidenc. Napačna je ocena upravnih organov, da se obstoj nelegalne gradnje ugotavlja zgolj v inšpekcijskem postopku, saj bi lahko to ugotovil tudi upravni organ. Slednji ni ustrezno upošteval fotografij, ki jih je s tem v zvezi predložil tožnik.

6. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

8. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Ugovori tožnika glede škodljivih emisij in vplivov na njegovo zemljišče so pavšalni in nekonkretizirani. Navedbe o razvrednotenju zemljišč so kontradiktorne navedbam, da je zemljišče zaradi odlagališča razvrednoteno že sedaj. Vse nadaljnje navedbe tožnika glede prepovedanih emisij se vežejo na obratovanje odlagališča in ne na izgradnjo zbirnega centra, ki bo na zemljišče tožnika vplival kvečjemu bolje, saj bodo zabojniki za zbiranje odpadkov pokriti, s čemer se bo preprečilo izlivanje onesnaženih tekočin proti tožnikovemu zemljišču. Ne drži navedba, da so objekti na območju predvidene gradnje nelegalna gradnja. Navedbe glede stanja odlagališča in tožnikove farme so za upravni spor irelevantne. Na parceli, kjer se predvideva gradnja, je že pred vzpostavitvijo kokošje farme obstajalo in obratovalo odlagališče. Ne držijo navedbe, da je bila v času pričetka pridelave jajc okolica čista in brez emisij, saj je tožnik sam priznal, da so se že tedaj na območju odlagališča odlagali odpadki. Tožnikove navedbe o kršitvi pravic iz 37. člena SZ so pavšalne in neutemeljene.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe prizadete stranke in vztraja pri svojih stališčih. Izpostavlja, da prizadeta stranka v izogib predpisanim obveznostim ni upoštevala kumulativnih vplivov obstoječega odlagališča komunalnih odpadkov ter obstoječega (neskladno z dejanskim stanjem poimenovanega kot novega) zbirnega centra. Objekte, ki so bili del odlagališča, namerava prizadeta stranka vključiti v zbirni center in bodo skupaj z novimi objekti tvorili Zbirni center A. Po vsebini gre dejansko za rekonstrukcijo obstoječega stanja. Odlagališče in načrtovano zbirališče odpadkov sta lokacijsko in funkcionalno povezana, kar bi bilo treba upoštevati tudi pri presoji vplivov na okolje. Navedbe prizadete stranke glede tega, da je odlagališče obstajalo že pred vzpostavitvijo kokošje farme, so neresnične. Neskladna z dejanskim stanjem je tudi dokumentacija v delu, kjer iz strokovne ocene obremenitve okolja izhaja oddaljenost zbirnega centra od objektov – tožnikovi gospodarski objekti so od zbirališča odpadkov oddaljeni le okoli 100 metrov, pot do zbirališča pa meji na tožnikove parcele. Odlagališče kljub temu, da bi moralo biti zaprto, še vedno obratuje. Tožnik je šele s pridobitvijo celotne dokumentacije ugotovil, da investitor ni predložil sklepa ministrstva o izvedbi predhodnega postopka. Upravni organ tožniku ni omogočil dostopa do vse zahtevane dokumentacije. Celotno vlogo prizadete stranke je tožnik prejel šele 20. 11. 2020. Po pregledu celotne dokumentacije tožnik ugotavlja dodatne kršitve in vidike zadeve, ki jih prej ni mogel. 10. Prizadeta stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe tožnika in vztraja pri svojih stališčih. Izpostavlja, da se tožnikove nepremičnine ne nahajajo v območju posega, ne stikajo se niti z vplivnim območjem posega. Tožnik ne uspe izkazati prepovedanih emisij, v zadevi nima niti pravnega interesa. Prizadeta stranka ima pravnomočno in dokončno okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave Zbirni center A. ter vodno soglasje. O vprašanju presoje vplivov na okolje je bilo tako že pravnomočno in dokončno odločeno.

11. Na naroku za glavno obravnavo sta tožnik in prizadeta stranka vztrajala pri svojih tožbenih navedbah ter dodatno pojasnila svoja stališča v zadevi.

12. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo predložil dodatno pripravljalno vlogo, ki je sodišče ni upoštevalo. V njej je tožnik namreč navajal dejstva, ki jih je navajal že v svojih predhodnih vlogah (glede izvajanja njegove dejavnosti, glede obstoja in obratovanja zbirnega centra Ostri vrh, glede neupoštevanja obstoječih gradenj pri izdaji izpodbijane odločbe, glede obstoja emisij), pri čemer gre pretežno za dejstva, ki za odločitev v zadevi niso relevantna. V zadevi je namreč primarno sporno materialno-pravno vprašanje, ali bi bilo pri presoji vplivov načrtovanega posega treba upoštevati tudi vplive že izvedenih posegov, za presojo tega vprašanja pa dejstva in okoliščine v zvezi z načinom izvajanja tožnikove dejavnosti in dejavnostmi, ki naj bi se trenutno izvajale na območju obstoječega odlagališča (oz. načrtovane gradnje), niso relevantne (da se na območju načrtovane gradnje že izvaja razvrščanje in skladiščenje različnih frakcij odpadkov, sicer izhaja že iz PGD (stran 2 Tehničnega poročila), zato so drugi dokazi v smeri dokazovanja tega dejstva tudi nepotrebni). Tožnik je v vlogi, predloženi na naroku, predlagal zgolj dokaze, ki so (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) bodisi nedopustni (v skladu z omejitvami iz 52. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) bodisi nerelevantni. Do navedb prizadete stranke v njeni vlogi z dne 5. 10. 2021 se je tožnik imel možnost opredeliti na naroku za glavno obravnavo, kar je tudi storil, zato načelo enakopravnosti strank v postopku oziroma tožnikova pravica do izjavljanja z zavrnitvijo tožnikove vloge po presoji sodišča ni bila kršena.

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in pripravljalne vloge tožnika, in sicer na listovnih številkah A2-A9 in A14, ter v listine, ki so priloga pripravljalne vloge prizadete stranke na list. št. C3-C5. Sodišče je vpogledalo tudi v upravni spis zadeve.

14. Dokazni predlog tožnika po njegovem in zaslišanju priče B. B. je sodišče zavrnilo kot nerelevaten. Kot že pojasnjeno, je v zadevi sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z vidika zatrjevane napačne presoje emisij, ki naj bi izvirale iz načrtovane gradnje in obstoječega odlagališča ter vplivale na tožnikove nepremičnine. V tej zvezi gre primarno za materialno-pravno vprašanje, ali bi bilo pri presoji vplivov načrtovanega posega treba upoštevati tudi vplive že izvedenih posegov. Za odločitev o tem vprašanju je nerelevantno, kdaj je tožnik pričel z opravljanjem svoje dejavnosti in ali je bilo to pred pričetkom delovanja odlagališča, kako izvaja svojo dejavnost in kako bi jo želel izvajati v prihodnje ter izkušnje, ki jih ima tožnik s prizadeto stranko v zadnjih 30 letih. Nerelevantno za odločitev o tem vprašanju pa je tudi zatrjevanje, da se v obstoječih objektih na območju načrtovane gradnje že izvajajo dejavnosti, vezane na zbiranje odpadkov (kot že navedeno v točki 12, dejstvo, da se na območju načrtovane gradnje izvaja razvrščanje ter skladiščenje različnih frakcij odpadkov, izhaja že iz PGD, zato so dokazi, predlagani v dokazovanje tega dejstva, tudi nepotrebni). Posledično je nerelevanten (glede sedanjih dejavnosti na območju načrtovane gradnje pa obenem nepotreben) tudi dokazni predlog zaslišanja tožnika in priče T.T., predlagan v dokazovanje navedenih dejstev.

15. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika po vpogledu v posnetek novinarskega prispevka RTV Slovenija z dne 18. 12. 2020, v članek v Notranjsko primorskih novicah z dne 25. 4. 2020, v članek RTV Slovenija z dne 9. 1. 2020, v fotografiji reje kokoši z dne 14. 10. 2021, v obvestilo o rezultatu analize uradnega vzorca na rezidua z dne 24. 9. 2021, v tehtalni list z dne 13. 10. 2021 ter v časopisni članek časopisa Dnevnik z dne 5. 10. 2021. Noben od navedenih dokazov namreč ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in pri tem odločanju ni mogel biti upoštevan, zato ti dokazi v skladu z 52. členom ZUS-1 niso dovoljeni.

16. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog prizadete stranke po ogledu na kraju samem. Prizadeta stranka je s tem dokaznim predlogom prekludirana (smiselno 52. člen ZUS-1), saj ga ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta in tega ni opravičila, ta dokazni predlog pa ni bil podan niti v odgovoru na tožbo (tako kot tožniku - brez da bi to opravičil - ni dovoljeno, da predlaga nove dokaze šele po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, tudi prizadeti stranki ne more biti dovoljeno, da nove dokaze – brez da bi to opravičila - predlaga po izteku roka, ki ji ga sodišče določi za odgovor na tožbo). Dokazni predlog je sicer tudi nerelevanten, saj je usmerjen v dokazovanje dejstva, da objekti, ki so predmet načrtovane gradnje, še niso bili zgrajeni, kar je dejstvo, ki za odločitev v zadevi (glede na predhodno opredeljeno (primarno) materialno-pravno vprašanje) ni relevantno.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba je utemeljena.

18. Sodišče vezano na navedbe prizadete stranke glede pravnega interesa tožnika uvodoma pojasnjuje, da je pravni interes posameznika, ki ga lahko varuje v upravnem postopku kot stranski udeleženec, mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-741/12 z dne 2. 7. 2015). Tožnik je solastnik nepremičnin parc. št. 515/1, 516/1, 516/2 in 516/6, k. o. ..., ki ležijo v neposredni bližini območja načrtovane gradnje in obstoječega odlagališča ter mejijo na dovozno pot do teh območij, zato je v postopku izdaje izpodbijane odločbe (posledično pa tudi v predmetnem upravnem sporu) upravičen ščititi svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot solastnik navedenih nepremičnin. Tožnik v tožbi med drugim zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da je načrtovana gradnja povezana z obstoječim odlagališčem in da se bodo v okviru zbirnega centra uporabljali že obstoječi objekti, kar bi bilo treba upoštevati pri presoji vplivov na okolje (in na njegove nepremičnine) ter pri izdaji gradbenega dovoljenja. S tožbenimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja (hkrati z že obstoječimi posegi) zaradi predvidenih emisij posega v njegov pravno zavarovani položaj lastnika nepremičnin, tožnik tako izkazuje pravni interes v predmetni zadevi.

19. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je predmet te gradnja zbirnega centra, pri čemer bodo del tega tudi obstoječi objekti (uvoz z vratarnico, povozna tehtnica, sanitarije, garderoba, pisarna, meterorna kanalizacija z lovilcem olj ter ploščad za razvrščanje in skladiščenje odpadkov, obstoječi platoji), ki pa niso del izpodbijane odločbe in so bili predmet gradbenega dovoljenja z dne 30. 11. 1999 (priprava platoja za spremljajoče objekte). Iz PGD dokumenta 3/2 (Načrt gradbenih konstrukcij in drugi gradbeni načrti – zunanja ureditev) ob tem izhaja, da so navedeni objekti urejeni „_za potrebe odlagališča nenevarnih odpadkov“ ter da „obstoječe odlagališče in predvideni zbirni center ohranita skupni uvoz preko tehtnice ob vratarnici, ki je zaprta z avtomatsko zapornico_“ (stran 1 in 2 navedenega dokumenta). Iz izpodbijane odločbe ob navedenem izhaja še, da se bo v okviru predvidene gradnje poseglo tudi v navedene objekte, tako npr. s podaljšanjem oziroma novo ureditvijo (obstoječega) zgornjega platoja, ureditvijo novih izpustov v obstoječo meteorno kanalizacijo ter postavitvijo novih objektov pod obstoječo nadstrešnico. Iz PGD je razvidno tudi, da bo zbirni center z ograjo ločen od območja, kjer so se v preteklosti odlagali odpadki, ne pa tudi od obstoječih objektov, urejenih „_za potrebe odlagališča nenevarnih odpadkov_“ (navedeno izhaja npr. iz dokumentov (načrtov) Zazidalna situacija, Zunanja in prometna ureditev ter prikaz intervencijskih površin, Ureditvena situacija in Gradbena situacija, ki so del PGD). Slednji objekti, ki jih gre ravno tako šteti za del odlagališča (in bodo glede na PGD – npr. 3. točka na str. 1 in 2 Tehničnega poročila – še naprej vsaj delno ostali tudi v funkciji slednjega), bodo glede na PGD umeščeni znotraj (novega) zbirnega centra in v okviru ograje, ki bo zamejevala območje slednjega, ravno tako bo prek (novega) zbirnega centra zagotovljen prehod na območje, kjer so se v preteklosti odlagali odpadki.

20. Sodišče pritrjuje tožniku v njegovem očitku, da iz navedenih dejstev izhaja funkcionalna in prostorska povezanost načrtovane gradnje (načrtovanega posega) in obstoječega odlagališča oziroma objektov, (primarno) zgrajenih za potrebe odlagališča (tj. že izvedenih posegov). Slednji bodo (s prilagoditvami, predvidenimi z izpodbijano odločbo) namreč vključeni v nov zbirni center in tako z njim prostorsko povezani, ob tem pa bodo (vsaj delno) ohranili tudi sedanjo namembnost, vezano na odlagališče („_skupni uvoz preko tehtnice ob vratarnici, ki je zaprta z avtomatsko zapornico_“), kar predstavlja tudi funkcionalno povezanost. 21. Navedeno je treba upoštevati tudi pri ugotavljanju, ali je v zvezi s načrtovano gradnjo treba izvesti predhodni postopek oziroma presojo vplivov na okolje v skladu z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1).

22. V postopku presoje vplivov na okolje se ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja (prvi odstavek 51. člena ZVO-1). Za določene vrste posegov v okolje je zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna (drugi odstavek 51. člena ZVO-1), za določene vrste posegov v okolje, pri katerih se zaradi značilnosti nameravanega posega ali njegove lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje, pa ministrstvo izvede predhodni postopek iz 51.a člena tega zakona, v katerem ugotovi, ali je presoja vplivov obvezna tudi za te posege (tretji odstavek 51. člena ZVO-1). Vrste posegov iz drugega in tretjega odstavka 51. člena ZVO-1 so predpisane z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba). Vrste posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, ter posegov v okolje, za katere se izvede predhodni postopek, so navedene v prilogi 1 Uredbe. Iz četrtega odstavka 2. člena Uredbe ob tem izhaja, da je presoja vplivov na okolje obvezna tudi za poseg v okolje iz 3. člena te uredbe, ki sam ne dosega praga, ki je za to vrsto posega določen pri opisu vrste posega, označenega z oznako X v stolpcu z naslovom PVO v prilogi 1 Uredbe, če je funkcionalno in prostorsko povezan z drugimi nameravanimi ali že izvedenimi posegi v okolje in skupaj z njimi ta prag dosega ali presega. Iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe pa izhaja, da se predhodni postopek izvede tudi za poseg v okolje, ki sam ne dosega praga, ki je za to vrsto določen pri opisu vrste posega in označen z oznako X v stolpcu z naslovom PP v prilogi 1 te uredbe, če je funkcionalno in prostorsko povezan z drugimi že izvedenimi ali nameravanimi posegi v okolje in skupaj z njimi ta prag dosega ali presega.

23. Iz Strokovne ocene obremenitve okolja št. 153/1-2016 (ki je del PGD) izhaja, da določila četrtega odstavka 2. člena Uredbe ter četrtega odstavka 3. člena Uredbe pri presoji, ali je v zvezi z načrtovano gradnjo potreben predhodni postopek oziroma presoja vplivov na okolje, niso bila upoštevana. Pri presoji so bili namreč upoštevani zgolj vplivi načrtovanega posega, ne pa tudi s slednjim prostorsko in funkcionalno povezani že izvedeni posegi - obstoječe odlagališče oziroma že zgrajeni objekti. Navedeno izhaja npr. iz zapisa „nobena nadstrešnica, ki se bo postavila v sklopu posega, ne presega pragu posebej niti ga ne presegajo skupaj...“, kar jasno kaže na to, da so bile v okviru presoje npr. upoštevane zgolj načrtovane, ne pa tudi obstoječa nadstrešnica. Enako izhaja tudi iz izpodbijane in drugostopne odločbe, ki sledita navedeni strokovni oceni ter izhajata iz napačne ugotovitve o tem, da načrtovana gradnja ni funkcionalno in prostorsko povezana z obstoječim odlagališčem, pri tem pa spregledata, da so (kot že navedeno) del slednjega tudi obstoječi objekti, zgrajeni za namen odlagališča, ki bodo glede na PGD vključeni (tudi) v zbirni center (in tudi umeščeni znotraj ograje zbirnega centra), iz česar po presoji sodišča vsekakor izhaja povezanost načrtovanega in obstoječih posegov v smislu citiranih določil Uredbe. Pri izdaji izpodbijane odločbe je bilo tako napačno uporabljeno materialno pravo, s tem povezane tožbene navedbe pa so utemeljene.

24. Na navedeno ugotovitev v ničemer ne vpliva s strani prizadete stranke izpostavljeno dejstvo, da razpolaga s pravnomočnim okoljevarstvenim dovoljenjem. Slednje (dokument št. 35441-23/2015-4 z dne 5. 5. 2016) je bilo na podlagi 82. člena ZVO-1 namreč izdano zgolj za obratovanje naprave „Zbirni center A.“ in to zgolj z vidika emisij v vode, takšno dovoljenje pa tako ne more nadomestiti morebiti potrebne izvedbe predhodnega postopka oziroma presoje vplivov na okolje, v okviru katere se ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja (51. člen ZVO-1). Tega dejstva se je očitno zavedala tudi prizadeta stranka, ki je kljub razpolaganju z omenjenim dovoljenjem v okviru PGD predložila tudi že omenjeno Strokovno oceno obremenitve okolja (št. 153/1-2016), v okviru katere se je (kot predhodno že pojasnjeno sicer ob napačni uporabi materialnega prava) opredeljevala tudi do izpolnjevanja z Uredbo določenih pogojev za izvedbo predhodnega postopka oziroma presoje vplivov na okolje. Smiselno enako velja tudi za sklicevanje prizadete stranke na pridobljeno vodno soglasje – tudi slednje morebiti potrebne izvedbe predhodnega postopka oziroma presoje vplivov na okolje ne more nadomestiti.

25. V posledici napačne uporabe materialnega prava je bilo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje v zadevi, saj upravni organ ni ugotavljal, kakšni so kumulativni vplivi že izvedenih in nameravanega posega. Šele ob tako popolno ugotovljenem dejanskem stanju bi upravni organ lahko pravilno presodil, ali je potrebno pred nameravanim posegom izvesti predhodni postopek oziroma presojo vplivov na okolje. Šele na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa bi lahko upravni organ opravil tudi ustrezno presojo vplivov nameravane gradnje na tožnikove nepremičnine, tožniku pa tako omogočil da (kot stranski udeleženec) učinkovito zavaruje svoje pravice oziroma pravne koristi v postopku. Ni namreč dopustno od stranskega udeleženca zahtevati, da se izjavi o nameravani gradnji in predloži dokaze za morebitno nasprotovanje tej (prvi odstavek 65. člena ZGO-1), v kolikor upravni organ zaradi kršitev materialnega prava ne ugotovi vseh relevantnih dejstev in okoliščin v zvezi slednjo in teh posledično tudi ne predstavi stranskemu udeležencu (prvi odstavek 63. člena ZGO-1).

26. Ker je bilo v zadevi tako napačno uporabljeno materialno pravo, v posledici tega pa je bilo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, ki mora biti ugotovljeno v upravnem postopku, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, dopolniti ugotovitveni postopek in o zadevi ponovno odločiti.

27. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz predstavljenih razlogov, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

28. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Višji stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njegovo priznanje podlage ni najti. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.

**K III. točki izreka:**

29. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka.

30. Iz določil 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. 31. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Prizadeta stranka objektivno gledano s svojim predlogom, da se tožba kot neutemeljena zavrne, ni uspela - sodišče je tožbi namreč ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče zavrnilo tudi zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015