Jedro

Če obrazložitev odločbe nima predpisane vsebine, stranke nimajo možnosti, da razloge za odločitev izpodbijajo, sodišče pa ne more preizkusiti zakonitosti takšne odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33110-1179/2010/20 dne 19. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) delno ugodila tožnikovi zahtevi za plačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33110-1179/2010-12 z dne 30. 3. 2011, in sicer v višini 331,00 EUR, del zahtevka v višini 23.760,00 EUR pa je zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Agencija z odločbo z dne 30. 3. 2011 tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 157.125,10 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 121: Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za nalože na področju živinoreje in medu, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe na področju živinoreje in medu (Ur. list RS, št. 49/2010, v nadaljevanju: Javni razpis). Tožnik je dne 27. 7. 2011 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 24.091,00 EUR. Zahtevku je priložil obrazec PRP-09, račune in dokazila o plačilu. Pri pregledu zahtevka je bilo ugotovljeno, da je med zaprošenimi sredstvi in odobrenimi sredstvi razlika 23.760,00 EUR. Do razlike je prišlo zaradi ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika DURS št. DT 061-982/2011-02-08-230-07 z dne 28. 3. 2012 in obrazložitve, ki jo je podal tožnik. Agencija je ugotovila, da je račun A. d.o.o. z dne 19. 4. 2011 tožnik plačal dne 8. 4. 2011 preko DBS in ne dne 20. 4. 2011 z gotovino. Račun v višini 19.800,00 EUR je torej neupravičen strošek. Ker višina zahtevka za izplačilo sredstev za več kot 3 % presega upravičeno višino zahtevka po izračunu Agencije, se za razliko uporabi znižanje zneska glede na 30. člen Uredbe 65/2011/EU. Tako je tožnik upravičen do sredstev v višini 331,00 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 27. 7. 2011 vložil zahtevek za izplačilo sredstev v višini 24.091,00 EUR. K zahtevku je priložil tudi račun A. d.o.o. z dne 19. 4. 2011 v višini 23.760,00 EUR. Dne 14. 10. 2012 ga je tožena stranka pozvala k obrazložitvi stvarnega stanja, ker je bilo pri administrativnem pregledu ugotovljeno, da tožnik na podlagi računa A. d.o.o. uveljavlja stroške za nakup cisterne Lister 5000 L v znesku 23.760,00 EUR, ki je bil poravnan z gotovino dne 20. 4. 2011. Zaradi suma fiktivnosti izvedenih poslov je Agencija na davčno upravo poslala prošnjo za preveritev verodostojnosti računa in izvedbe plačil. Davčni urad je v svojem poročilu navedel, da je na računu A. d.o.o. napačno navedena cisterna Lister 5000 L namesto Lister 6000 L. Prav tako je ugotovil, da je bila obveznost po računu poravnana z vplačilom na poslovni račun izdajatelja računa dne 11. 4. 2011. Blagajniški prejemek z dne 20. 4. 2011 je bil izdan namesto potrdila o plačilu in ni vključen v knjigovodskih in davčnih evidenca podjetja A. d.o.o. Tožnik je v svojem odgovoru Agencijo obvestil, da je pri litraži cisterne prišlo do tiskarske napake, ker proizvajalec v predvidenem dobavnem roku ni uspel dostaviti cisterne 5000 litrov in je zato ponudil cisterno 6000 litrov za isto ceno. Navedeno cisterno je tožnik plačal dne 8. 4. 2011 iz svojega transakcijskega računa pri banki B. na transakcijski račun podjetja A. d.o.o. pri banki C. Blagajniški prejemek, ki ga je priložil svoji zahtevi za izplačilo sredstev, pa je bil izdan le kot potrdilo o vplačilu. Očitek Agencije o sumu fiktivno izvedenih poslov in kršitve davčnih predpisov je neutemeljen, kar je ugotovila tudi davčna uprava. Tako je obrazložitev tožene stranke v nasprotju z izrekom, prav tako odločbe ni moč preizkusiti, zato se tožnik o izračunu ne more izjasniti. Ob izdaji odločbe Agencija tožniku tudi ni predložila zapisnika DURS, zato gre za absolutno bistveno kršitev postopka, saj gre za dokaz, na katerega se tožena stranka sklicuje v svoji odločbi. Pri tem pa tožniku ni dala možnost, da se do navedenega dokaza opredeli. Na osnovi predračuna je tožnik poravnal znesek za cisterno za mleko 6000 litrov dne 8. 4. 2011. Po opravljenem plačilu je družba A. d.o.o. dne 19. 4. 2011 izstavila račun, na katerem je navedla, da je že plačan. Navedeno okoliščino pa je tožena stranka spregledala. Dne 20. 4. 2011 je družba A. d.o.o. izdala blagajniški prejemek, vendar zgolj kot potrdilo o plačilu izstavljene fakture, ne pa kot potrdilo o gotovinskem plačilu. Tako je v zadevi nesporno, da je tožnik opravil nakup cisterne Lister 6000 L ter da je vrednost 23.760,00 EUR poravnal dobavitelju dne 8. 4. 2012 preko C. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglasil pa je tudi stroške postopka po odvetniški tarifi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je zaradi suma fiktivnosti izvedenih poslov davčna uprava opravila preveritev verodostojnosti računa in plačila le-tega. Pri tem je davčni organ ugotovil, da je bil sporni račun pravilno zaveden in vključen v knjigovodskih evidencah in davčnem obračunu zavezanca za DDV. Pri opisu blaga je bila ugotovljena napačna navedba cisterne Lister 5000 L, namesto cisterne Lister 6000 L. Plačilo cisterne je bilo izvedeno dne 11. 4. 2011 in sicer iz računa tožnika pri DBS na račun zavezanca za davek pri C. Blagajniški prejemek z dne 20. 4. 2011 je bil izdan namesto potrdila o plačilu in ni vključen v knjigovodskih in evidencah za davek. V zvezi z navedenimi ugotovitvami je tožnik odgovoril, da je pri računu prišlo do tiskarske napake podjetja A. d.o.o., kupnino za cisterno pa je plačal dne 8. 4. 2011 ter naknadno zaprosil podjetje A. d.o.o. za izdajo blagajniškega prejemka, ki ga je priložil k zahtevku za izplačilo. Na podlagi navedenega je Agencija ugotovila, da je bil sporni račun plačan dne 8. 4. 2011 in ne 20. 4. 2011 z gotovino, kot je razvidno iz blagajniškega prejemka. Znesek v višini 19.800,00 EUR brez DDV tako predstavlja neupravičen strošek, zato se tožniku prizna upravičen zahtevek v višini 12.211,00 EUR. Zaradi odstopanja več kot 3 % se uporabi znižanje zneska, tako da se tožniku prizna razlika med višino upravičenega zahtevka (12.2011,00 EUR) in neupravičenim zneskom v višini 11.880,00 EUR, kar znese 331,00 EUR. Navedeni znesek predstavlja končni izračun upravičenega izplačila sredstev. V zvezi s tožbenimi ugovori tožena stranka odgovarja, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, saj je za razjasnitev zadeve zaprosila za pomoč tudi davčni organ, ki je pri tožniku opravil davčni nadzor. Prav tako se je za razjasnitev zadeve obrnila na tožnika. Agencija je nato proučila navedbe strank in pridobljene podatke iz davčnega inšpekcijskega nadzora ter na podlagi predloženih dokazil o plačilu s strani tožnika ugotovila, da je bil sporni račun z dne 19. 4. 2011 plačan 8. 4. 2011 in ne dne 20. 4. 2011 z gotovino, kot to izhaja iz blagajniškega prejemka. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je tožnik vložil dne 27. 7. 2011 v zvezi z odločbo o pravici do sredstev št. 33110-1179/2010-12 z dne 30. 3. 2011, izpolnjeval vse pogoje predpisane z Uredbo o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 do 2013 v letih 2010 do 2013 (v nadaljevanju: Uredba) in Javnim razpisom.

V skladu z določbo 56. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) stranke pri Agenciji vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Če zahtevek izpolnjuje pogoje iz javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin račun. Pri tem nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno. V primeru, da zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

Sodišče se strinja z ugovorom tožnika, da izpodbijan odločba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Odločba je v skladu s pravno teorijo konkretni, individualni, posamični upravni akt, ki se nanaša na določeno upravno zadevo ter je z njo meritorno odločeno o zahtevku stranke. Odločba je torej akt organa, iz katerega se da sklepati na njegovo odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni zadevi. Odločba mora zato obsegati obvezne sestavine kot jih določa 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Med drugim mora biti odločba tudi obrazložena, kot je predpisano v 214. členu ZUP (razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev). V skladu z navedeno določbo mora obrazložitev odločbe vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov. Iz navedenega mora biti razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari. Organ je tudi dolžan razložiti, zakaj ni upošteval navedb in predlogov, ki jih je dala stranka. Nadalje mora obrazložitev vsebovati navedbo in tolmačenje materialnih predpisov oz. posameznih določb teh predpisov, ki so bili podlaga za odločitev, ter pravno presojo in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitivu odločbe. Če obrazložitev odločbe take vsebina nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, pa tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.

V konkretnem primeru iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izplačilo zahtevanega zneska v celotni višini, prav tako ni razviden izračun upravičene višine zahtevka. Navedeno je sicer tožena stranka podrobneje pojasnila v odgovoru na tožbo, vendar po ustaljeni upravno sodni praksi pomanjkljive obrazložitve odločbe ni mogoče nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo, saj je s tem stranki odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, namreč morajo biti navedeni v odločbi. Ker izpodbijana odločba takšne obrazložitve ne vsebuje, ni mogoče preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, niti zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo take odločbe.

Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da si tožena stranka očitno napačno razlaga zapisnik davčnega organa v zvezi z opravljenim postopkom preveritve glede verodostojnosti izvedenih poslov, plačila računa in kršitve davčnih predpisov, ki je bil opravljen na zahtevo tožene stranke zaradi suma fiktivnosti izvedenih poslov. Iz navedenega poročila davčnega organa namreč izhaja, da je tožnik dobavljeno cisterno prodajalcu A. d.o.o. (ki je bil zavezanec za davek) plačal dne 11. 4. 2011 na transakcijski račun prodajalca. Izstavljeni račun je bil tudi pravilno zaveden v knjigovodstvu zavezanca za davek. Blagajniški prejemek z dne 20. 4. 2011 je bil izdan namesto potrdila o plačilu in ni bil vključen v knjigovodskih in davčnih evidencah zavezanca za davek. Navedene ugotovitve davčnega organa torej ne potrjujejo suma fiktivnosti izvedenega posla, zato tudi ni podlage za zaključek tožene stranke, da zahtevek za izplačilo sredstev po računu A. d.o.o. št. 30115-2011 z dne 19. 4. 2011 predstavlja neupravičen strošek zgolj zato, ker je tožnik v svoji vlogi kot dokaz o plačilu predložil blagajniški prejemek z dne 20. 4. 2011, ne pa potrdila banke o izvršenem plačilu iz sredstev tožnikovega transakcijskega računa na transakcijski račun prodajalca. Končno je tudi v odločbi o pravici do sredstev kot dokazilo o plačilih navedeno, da je to lahko overjena kopija položnice oziroma blagajniškega prejemka ali originalno potrdilo banke o izvršenem plačilu.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru kršila pravila postopka ter je to vplivalo na zakonitost odločitve, je tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev obrazložiti v skladu z določbami ZUP ter obrazložiti, zakaj tožnik kljub ugotovitvam davčnega organa v poročilu z dne 28. 3. 2012, da je plačal cisterno, ne izpolnjuje pogojev za izplačilo sredstev v celotnem znesku.

Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka za tožbo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila obravnavana zadeva rešena na seji, tožnika pa zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR z 20 % DDV, kar znese skupaj 420,00 EUR.