Jedro

Namen določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, kot ga razlaga pravna teorija, je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Dispozitivna ravnanja v postopku, ki nasprotujejo kakšni dispozitivni določbi OZ, mora sodišče dopustiti, le dispozitivnih ravnanj, ki nasprotujejo kogentnim določbam OZ, sodišče ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.024,07 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki A. d.o.o., naložilo, da je dolžna tožeči stranki A. d.o.o. plačati 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 4. 2019 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 7. 2019 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 10. 2019 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 1. 2020 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 4. 2020 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 7. 2020 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 10. 2020 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 1. 2021 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 4. 2021 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 7. 2021 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 10. 2021 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 1. 1. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti vse stroška postopka v višini 2.641,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). S popravnim sklepom pa je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka popravilo tako, da je tožena stranka A. d.o.o. v tej točki navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžna plačati tožeči stranki B. B. 2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni bil izpolnjen najmanj pogoj glede zahtevka, s katerim stranke lahko razpolagajo. Vročitev drugopisa tožbe je bila izvedena v času veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19. Ker so pri opravljanju in poslovanju tožene stranke udeležene tuje fizične in pravne osebe, sta poslovanje in delo potekala večinoma na daljavo in z bistveno zmanjšano fizično prisotnostjo na poslovnem naslovu, kamor je bila toženi stranki vročena tožba. Do vročitve tožbe je prišlo v času epidemije, ki predstavlja izredni dogodek in ki je povzročil občasne motnje v poteku delovnega procesa tožene stranke. Zaradi tega se je tožena stranka z vsebino tožbe lahko seznanila šele, ko ji je bila vročena izpodbijana sodba. Glede nedovoljenega razpolaganja tožene stranke (pravilno: tožeče stranke) pa tožena stranka tožeči stranki očita, da z vložitvijo tožbe z zahtevkom na plačilo vtoževanega zneska ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelom pacta sunt servanda (9. člen OZ), ker ne spoštuje medsebojnega dogovora pravdnih strank o neizplačevanju zneska za poslovno uspešnost. Vtoževani znesek namreč ne predstavlja plačila za delo, ampak plačilo za morebitno poslovno uspešnost. Zaradi medsebojnega dogovora o neizplačevanju zneska za poslovno uspešnost bi sodno uveljavljanje takšnega zahtevka predstavljajo nedovoljeno razpolaganje tožeče stranke. Predlagal je spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila dne 2. 1. 2019 imenovana za prokurista tožene stranke, istega dne je s tožečo stranko sklenila pogodbo, s katero se je zavezala, da bo tožeči stranki izplačevala mesečni znesek 2.500,00 EUR tako, da bodo posamezna mesečna plačila zapadala v plačilo ob koncu vsakega četrtletja. Kljub zahtevi tožeče stranke z dne 17. 12. 2021 za plačilo dolgovanih zneskov, ki jo je tožena stranka prejela dne 22. 12. 2021, tožena stranka zahtevka ni izpolnila. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila tožba s pozivom sodišča z dne 15. 3. 2022, naj odgovori nanjo, pravilno vročena toženi stranki, kar izhaja iz vročilnice, pripete pri list. št. 26 in da tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Nadalje je ugotovilo, da zahtevek za plačilo ni zahtevek, s katerim tožeča stranka ne bi smela razpolagati, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev navedenih v tožbi in da ima materialnopravno podlago v sklenjeni pogodbi s toženo stranko in torej v prvem odstavku 9. člena OZ ter da v tožbi navedena dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Navedena relevantna dejstva utemeljujejo izdajo zamudne sodbe skladno s prvim odstavkom 318. člena ZPP.

6. Pritožnik v pritožbi niti ne izpodbija pravilnosti vročitve tožbe v odgovor. Navaja pa splošno znane okoliščine epidemije COVID-19 zaradi katerih je delo organiziral tako, da je poslovanje potekalo večinoma na daljavo in da so se zato občasno pojavljale motnje v poteku delovnega procesa tožene stranke (tudi vročanje pošiljk in nadaljnja obdelava prejete pošte), zato se je tožena stranka dejansko lahko seznanila z vsebino vložene tožbe šele, ko ji je bila vročena izpodbijana sodba. Pri tem se neutemeljeno sklicuje tudi na Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, ki z notranjo organizacijo tekočega poslovanja družb nima nobene zveze. Notranja korespondenca (pretok informacij in dokumentacije) je bila v celoti prepuščena posamezni družbi. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da epidemija COVID-19 v marcu 2022, ko je bila toženi stranki vročena tožba v odgovor, ni bila noben izredni dogodek, saj je trajala že od marca 2020. Z navedenimi okoliščinami zato tožena stranka v opravičilo neodziva na vročeno tožbo ne more uspeti. Sicer pa vrnitve v prejšnje stanje kot procesnega instituta, ki je namenjen omilitvi strogih sankcij za zamudo pri opravi procesnih dejanj v izjemnih opravičljivih situacijah, pritožnik niti ne uveljavlja.

7. Neutemeljeno pa pritožnik tožeči stranki očita nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom. Po 2. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne sme iti za tako razpolaganje, ki je v nasprotju s kogentnimi predpisi in moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP). Namen določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, kot ga razlaga pravna teorija (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, A. Galič, prva knjiga, stran 44, 45) je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Dispozitivna ravnanja v postopku, ki nasprotujejo kakšni dispozitivni določbi OZ, mora sodišče dopustiti, le dispozitivnih ravnanj, ki nasprotujejo kogentnim določbam OZ, sodišče ne sme upoštevati. Zahtevek, temelječ na sklenjeni pogodbi z zgoraj povzeto vsebino namreč ni omejen s kogentnimi določbami OZ. Pritožnik se sicer sklicuje na ravnanje oziroma uveljavljanje zahtevka tožeče stranke v nasprotju z moralo, sklicujoč se na načelo vestnosti in poštenja po 5. členu OZ in načelu pacta sunt servanda po 9. členu OZ. Pri tem zatrjuje med pravdnima strankama drugačen dogovor, kot pa ta izhaja iz sklenjene tožbi priložene pisne pogodbe (A3) in sicer, da vtoževani znesek ne predstavlja plačila za delo, pač pa plačilo za morebitno poslovno uspešnost tožene stranke, za katero pa sta se pravdni stranki dogovorili, da se ne izplačuje, tega dogovora pa se tožeča stranka ne drži. S tem pa pritožnik že posega v ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo tudi podlaga tožbenemu zahtevku in za katero, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče, velja zakonska domneva, da tožena stranka priznava dejstveno trditveno podlago tožbe. Zato se skladno z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tega pritožbenega razloga pa se poslužuje pritožnik v utemeljitev tožnikovega ravnanja v nasprotju z moralo. S pritožbo zato ne more uspeti.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo izpolnitev vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP, ni zagrešilo izrecno uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene postopkovne kršitve po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je izpodbijana sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT 1375 točk, za materialne stroške po členu 11/3 OT pa 24 točk, upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR in 22 % DDV pa skupno 1.024,07 EUR. V primeru zamude s plačilom je tožena stranka dolžna plačati za čas zamude še zakonske zamudne obresti.