Jedro

Tožena stranka se je z Dogovorom zavezala, da delavcem, ki so bili v spornem obdobju pri njej v delovnem razmerju, izplača pavšalni poračun iz naslova stroška prehrane. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji navajala, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje temu ni nasprotovalo, je pa zaradi tega njeni zavezi iz Dogovora upravičeno pripisalo še večji pomen. Za odločitev v tem sporu ni relevantno, na kakšen način je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato pritožbeno sklicevanje na zakonito prenehanje delovnega razmerja ni pomembno. Za izplačilo poračuna po Dogovoru je ključno le dejstvo, da je v času od 1. 8. 2008 dalje med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje, četudi je trajalo le do 31. 5. 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko stroškov za prehrano med delom 230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na napačne razloge. Napačno je menilo, da so do poračuna stroškov iz naslova prehrane na podlagi posebnega Dogovora z dne 6. 10. 2015 upravičeni vsi delavci, ki so bili pri toženi stranki zaposleni od 1. 8. 2008 dalje. Do poračuna so lahko upravičeni le tisti delavci, ki so bili v delovnem razmerju ob izplačilu plače za september 2015. Glede ugovora zastaranja je napačno menilo, da ni bistveno obdobje, na katerega se nanaša terjatev, ampak zapadlost terjatve (ob izplačilu septembrske plače). Napačno ni sledilo navedbam tožene stranke, da so do poračuna upravičeni le delavci, ki so opravljali delo v posebnih razmerah (žled). Zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče je zahtevku ugodilo, čeprav za to ni pravne podlage. Ni se opredelilo do navedb tožene stranke, zato je iz razloga neobrazloženosti sodbe toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka poudarja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2015. S tem datumom je izpolnila vse obveznosti do tožnice. Šele osem mesecev po tem pa je bil sklenjen Dogovor, ki za tožnico ne more veljati. Zato je treba zahtevek zavrniti. S prenehanjem pogodbenega razmerja prenehajo vse pravice in obveznosti iz tega razmerja, razen če bi bilo prenehanje nezakonito, kar pa v tožničinem primeru ni bilo. Glede na 9. člen OZ tožnica po 31. 5. 2015 ne more več učinkovito uveljavljati pravic iz delovnega razmerja. Dogovor ima naravo kolektivne pogodbe. Treba ga je razumeti široko, z možnimi omejitvami za določene skupine delavcev, tako je dopustna omejitev na tiste, ki so prejeli plačo za november 2015. Poračun ne pomeni obveznosti po zakonu ali kolektivni pogodbi, poračun je le vir za dogovorjeno izplačilo. To je razvidno iz drugega odstavka 2. člena Dogovora, po katerem se znesek 230,00 EUR izplača tudi delavcu, pri katerem poračun ne doseže 230,00 EUR. Upravičeni so le delavci, ki so delali v posebnih razmerah zaradi naravne nesreče - žledu. To je razvidno iz naslova Dogovora, iz zadnje alineje 1. člena in zadnjega odstavka 2. člena Dogovora. Prepoved neenake obravnave se lahko nanaša le na zaposlene, tožnici pa je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že pred sklenitvijo Dogovora. Ker ni bila več zaposlena pri toženi stranki, v primerjavi z zaposlenimi ni bila v enaki ali podobni situaciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje (katerih pritožba po vsebini niti ne izpodbija), predvsem pa soglaša s pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Bistveno za odločitev v tem sporu je namreč predvsem pravno vprašanje, in sicer, ali Dogovor o izplačilu razlike povračila za prehrano zaradi dela v posebnih razmerah z dne 6. 10. 2015 (Dogovor) velja tudi za tožnico, čeprav ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 5. 2015. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da Dogovor velja tudi za tožnico, kar je tudi natančno in jasno obrazložilo. Pri tem se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke (kot bo razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve), tako da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost sodbe (v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter s tem povezan neutemeljeni očitek kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

8. Dogovor je bil sklenjen med poslovodstvom družb v koncernu družb A. ter reprezentativnimi sindikati in svetom delavcev kapitalsko povezanih družb. V 1. členu Dogovora je bilo ugotovljeno: - da po Tarifni prilogi Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.) znaša povračilo stroškov za prehrano za september 6,03 EUR na dan, - da po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.) pa od 1. 8. 2008 znesek povračila stroškov za prehrano, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, za vsak dan, ko je delavec na delu prisoten štiri ure ali več, znaša do višine 6,12 EUR, - da so družbe v A. v letu 2014 in 2015 uspešno izvrševale sklep Vlade RS o ugotovitvi posebnih razmer na področju opravljanja železniškega prometa z dne 6. 2. 2014, sprejet zaradi naravne nesreče - žled. V 2. členu je bilo določeno, da se pri izplačilu plač za september 2015 izvede poračun v višini 230,00 EUR neto iz naslova razlike med višino povračila stroškov za prehrano po tarifni prilogi KPDŽP in višino povračila za prehrano, ki se po Uredbi ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da iz teh določb Dogovora izhaja, da gre za pavšalni poračun stroškov za prehrano po KPDŽP in Uredbi (razlika med 6,03 EUR in 6,12 EUR), ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Nenazadnje tega tožena stranka niti ni zanikala, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da tožnice ni mogoče izvzeti iz kroga upravičencev zgolj zato, ker ji je delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2015. Glede tega je ključno, da so do poračuna stroškov za prehrano upravičeni vsi delavci, ki so bili v obdobju od 1. 8. 2008 dalje zaposleni pri toženi stranki, saj Dogovor ne izključuje tistih, ki v času sklenitve Dogovora niso več bili delavci tožene stranke. Ni podlage za različno obravnavo tistih, ki so sicer bili v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 8. 2008 dalje, pa jim je pred sklenitvijo Dogovora delovno razmerje prenehalo.

10. Nerelevantno je sklicevanje pritožbe na 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek), ter da obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (drugi odstavek). Ne drži namreč, da delodajalec do delavca po prenehanju delovnega razmerja ne more imeti več nikakršnih obveznosti iz naslova prej obstoječega delovnega razmerja. Tožena stranka se je z Dogovorom sama zavezala ravno k temu, da delavcem, ki so bili v spornem obdobju pri njej v delovnem razmerju, izplača pavšalni poračun iz naslova stroška prehrane. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji navajala, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje temu ni nasprotovalo, je pa zaradi tega njeni zavezi iz Dogovora upravičeno pripisalo še večji pomen. Za odločitev v tem sporu ni relevantno, na kakšen način je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato pritožbeno sklicevanje na zakonito prenehanje delovnega razmerja ni pomembno. Za izplačilo poračuna po Dogovoru je ključno le dejstvo, da je v času od 1. 8. 2008 dalje med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje, četudi je trajalo le do 31. 5. 2015. 11. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da iz Dogovora kot pogoj za izplačilo izhaja izplačilo plače za september 2015 oziroma celo za november 2015. Četudi je bil Dogovor sklenjen v oktobru 2015 in je določil, da se poračun izvede pri izplačilu plač za september 2015, to ne daje podlage za izključitev tožnice iz kroga upravičencev poračuna. Sodišče prve stopnje je sklicevanje Dogovora na september 2015 pravilno vezalo zgolj na zapadlost izplačila (15. 10. 2015), ne na krog upravičencev.

12. S tem v zvezi je pravilno zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da naj bi, upoštevaje datum vložitve tožbe (3. 12. 2015) in 5-letni zastaralni rok, del terjatve, ki se nanaša na čas od 1. 8. 2008, zastaral. Po 202. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na dogovorjeno zapadlost vtoževane terjatve (šele s 15. 10. 2015) niti ni moglo priti do zastaranja. A tudi, če bi držala logika tožene stranke o delnem zastaranju terjatve (tj. za čas pred 3. 10. 2010), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri poračunu za pavšalni znesek, glede katerega tudi sama tožena stranka navaja, da se izplača tudi tistemu delavcu, pri katerem strošek prehrane dejansko ne doseže 230,00 EUR.

13. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožene stranke o tem, da Dogovor niti ne ureja poračuna stroškov, ampak da naj bi šlo le za nekakšen poseben vir za dogovorjeno izplačilo. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je v naslovu Dogovora in v prvem odstavku njegovega 2. člena izrecno zapisano, da gre za izplačilo razlike povračila stroškov za prehrano, to pa izhaja tudi iz zgoraj povzetih uvodnih ugotovitev 1. člena Dogovora.

14. Prav tako tožena stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz Dogovora ne izhaja, da bi bili do poračuna stroškov prehrane upravičeni zgolj delavci, ki so opravljali delo v posebnih razmerah (žled). V pritožbi napačno navaja, da to izhaja že iz naslova Dogovora, iz zadnje alineje 1. člena in iz zadnjega odstavka 2. člena Dogovora. Kot že omenjeno, naslov Dogovora žleda ne omenja, zadnja alineja 1. člena Dogovora pa se nanaša le na ugotovitev, da je bil izvrševan sklep vlade z dne 6. 2. 2014, sprejet zaradi naravne nesreče-žleda. Tudi zadnji odstavek 2. člena Dogovora ne daje podlage za zaključek, da se sporni znesek 230,00 EUR nanaša na žled. Po tej določbi namreč podpisniki Dogovora soglašajo, da so pod pogojem plačila 230,00 EUR izpolnjene vse obveznosti delodajalca za leto 2015, in sicer iz naslova regresa za letni dopust, morebitnih nagrad in obveznosti, povezanih z izvrševanjem sklepa vlade z dne 6. 2. 2014. Iz slednjega določila bi resda utegnilo izhajati, da je bil pavšalno dogovorjeni znesek, del nekega širšega konteksta Dogovora (kot vira za plačilo), vendar tudi to ne daje podlage za zaključek, da tožnica do vtoževanega zneska 230,00 EUR na podlagi določil Dogovora ne bi mogla biti upravičena.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa zato, ker odgovor na pritožbo za odločitev o pritožbi ni bil potreben (154., 155. in 165. člen ZPP).