Up-78/99

10. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik iz Z. na seji senata dne 10. oktobra 2000

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 378/97 z dne 19. 11. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 719/96 z dne 8. 4. 1997 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 876/94 z dne 15. 4. 1996 se ne sprejme.

2.Pritožnika nosita svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

1.Ustavna pritožnika izpodbijata v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s predhodnima sodnima odločbama in zatrjujeta kršitev pravice do poštenega sojenja, ki naj bi bila zajeta v 23. členu Ustave. Navajata, da so vsa tri sodišča pritožnikoma odklonila sodno varstvo zoper zahtevek iz izpodbojne pogodbe, češ da bi ga bila morala uveljavljati z nasprotno tožbo, ne pa z materialnim ugovorom zoper tožbeni zahtevek na izselitev iz stanovanja. Po oceni pritožnikov odločitev sicer ne odstopa od novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča (ob tem citirata sodbe št. II Ips 765/93, II Ips 358/95 in II Ips 627/96), kljub temu pa naj bi bila v nasprotju s teoretičnimi razlagami o uveljavljanju pravovarstvenih zahtevkov in o materialnih ugovorih v pravdnem postopku, posebej še v zvezi s pogodbami, ki naj bi bile, kot v njunem primeru, sklenjene z napakami volje. Sodišča naj bi se bila do tega, da je izpodbojnost pogodbe mogoče uveljavljati le s tožbo, dokopala šele z razlago 112. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), ki je po oceni pritožnikov neprepričljiva.

2.Ustavna pritožba tudi navaja, da sprememba stališča Vrhovnega sodišča ni bila širše publicirana v strokovni in splošni javnosti. V tem vidi ustavna pritožba kršitev načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ki vsebuje tudi načelo predvidljivosti ravnanja državnih organov. Navaja, da ustavna pritožnika pravde nista vodila tako, kot bi jo, če bi jima bilo razumevanje materialnega in procesnega prava sodišča vnaprej znano. Tudi zato menita, da sojenje ni bilo pošteno, kar naj bi pomenilo kršitev 23. člena Ustave. Ob tem navajata, da sta na nepošteno sojenje smiselno opozarjala že v postopku pred rednimi sodišči, saj sta ravnanje, ko se sodba sodišča prve stopnje ni ukvarjala z ugovorom o napakah volje, že v pritožbi opredelila kot škandalozno.

3.Pritožnika ocenjujeta, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje. Istočasno tudi navajata, da bi jima z izvršitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe, ki jima v njuni visoki starosti nalaga izselitev iz stanovanja, v katerem sta živela desetletja, povzročila nepopravljivo škodo. Predloga v smislu 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) nista postavila. Odložitev izvršbe do odločitve Ustavnega sodišča pa sta medtem dosegla pred izvršilnim sodiščem, kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, št. III Cp 465/2000 z dne 26. 4. 2000, ki ga je Ustavnemu sodišču dostavil upnik ter hkrati prosil za prednostno obravnavo te zadeve.

4.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zato tudi vsako pomembno pravno vprašanje ni hkrati tudi pomembno ustavnopravno vprašanje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Pritožnikoma, ki uveljavljata kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), se pojasnjuje, da Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, za kar pa pri navedeni ustavni določbi ne gre. Zato tudi preizkus v tem delu ne pride v poštev. Pritožnika uveljavljata kršitev 23. člena Ustave, smiselno pa tudi kršitev 22. člena Ustave. Pravica do poštenega sojenja je namreč zajeta z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

6.Za kršitev teh dveh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Vprašanje, ali je pravno varstvo zoper tožbeni zahtevek iz domnevo izpodbojne pogodbe dopustno uveljavljati tudi z materialnim ugovorom zoper tožbeni zahtevek ali pa zgolj z ustreznim tožbenim zahtevkom, kar je stališče izpodbijanih sodnih odločb, je sicer lahko pomembno pravno vprašanje, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa to stališče ni ustavno sporno. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave namreč ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavljata pritožnika. Pritožnikoma je bilo sodno varstvo, seveda ob postavitvi ustreznega tožbenega zahtevka, zagotovljeno tudi skladno s stališčem izpodbijanih sodnih odločb. Več od tega pa 23. člen Ustave ne zagotavlja.

Zato je očitek kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) očitno neutemeljen.

7.Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo, če bi Višje sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo napak in drugače, kot sicer v podobnih ali enakih zadevah, ali če bi se pravno stališče, ki ga je redno sodstvo zavzelo v danem primeru, dalo oceniti za očitno napačno (samovoljno). Pritožnika sama navajata, da izpodbijane sodne odločbe ne odstopajo od novejše sodne prakse (ki jo tudi citirata). V danem primeru torej očitno ni šlo za nenadno spremembo sodne prakse prav v njunem primeru, sicer pa sta bila pritožnika v pravdi zastopana po odvetniku. Tudi za očitno napačno pravno stališče v danem primeru ne gre, saj zakonska razlaga, na kateri temelji za pritožnika sporno stališče, ni nemogoča.

8.Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo, če v sodnem postopku ne bi bile spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave. Sodišče res ni vsebinsko odgovarjalo na ugovore glede napak volje pri sklenitvi najemne pogodbe, na podlagi katere sta bila pritožnika tožena, vendar pa ti ugovori - glede na zavzeto stališče o načinu uveljavljanja napak volje in izpodbojnosti pogodbe - niso bili bistveni. Ker je sodišče po 22. členu Ustave dolžno odgovoriti le na vsa po njegovi razumni oceni za zadevo bistvena vprašanja, tudi ta vidik 22. člena Ustave očitno ni bil kršen. Sicer pa je že Višje sodišče pritožbenim navedbam o škandaloznosti takšnega ravnanja odgovorilo in pojasnilo, da v pravdnem postopku odloča sodišče le v mejah postavljenih zahtevkov. Ker tožena stranka v tem postopku ni postavila ustreznega zahtevka, se po oceni Višjega sodišča tudi sodišče prve stopnje ni moglo ukvarjati z ugovori glede napak volje. To stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v revizijski sodbi.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi praviloma vsak udeleženec v postopku pred Ustavnim sodiščem svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ker za drugačno odločitev ni utemeljenih razlogov, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo kot v izreku.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena, prvega odstavka 34. v zvezi z 49. členom ZUstS in šeste alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude