Jedro

Ker je bilo obravnavano premoženje izvzeto iz podržavljenja po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS in puščeno prejšnjemu lastniku oz. njegovi vdovi, v ZDen ni podlage za denacionalizacijo tega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L. z dne 17.2.2003. S prvostopno odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo, da se tožnikom vrnejo podržavljena zemljišča in tri hiše ter gospodarska poslopja s pripadajočim stavbiščem v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Zahtevek je bil zavrnjen zato, ker gre za vračanje premoženja, ki ni bilo podržavljeno, saj je bilo iz podržavljenja premoženja AA izvzeto in je ostalo v njegovi lasti oziroma, kot navaja že prva odločba o podržavljenju v posesti njegove žene BB, ki se je na podlagi tega vpisala tudi kot lastnica v zemljiško knjigo, ne da bi bil pred tem izveden zapuščinski postopek po pokojnem AA.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in tudi samo pojasnilo, da za premoženje, ki je ob podržavljenju drugega premoženja AA ostalo njemu oziroma BB, ni podan temelj za vračanje, saj to premoženje ni bilo podržavljeno niti na podlagi predpisa iz 3. člena niti predpisa iz 4. člena ZDen in niti ne način iz 5. člena ZDen. Pri tem posebej opozarja na dejstvo, ki izhaja iz odločb upravnih organov, da je J.G. umrl 7.4.1945 ter je torej po njegovi smrti postala glede na pravila dednega prava BB njegova dedinja. Ker z odločbami o podržavljenju ni prišlo do premika premoženja iz zasebne v državno sfero, tudi ni podan temelj za denacionalizacijo. BB na podlagi odločb o podržavljenju premoženje AA ni bilo dodeljeno, temveč ji je ostalo. Za odločanje v denacionalizaciji ni relevantno, da se je BB na spornem premoženju vpisala v zemljiški knjigi kot lastnica, saj za denacionalizacijo ni pravno relevantna podlaga vpis v zemljiško knjigo, temveč akt o podržavljenju. Ne gre torej niti za dejansko stanje, ki bi ga obravnavala določba 4. člena ZDen. Strinjalo se je s stališčem tožene stranke, da upravni organ v postopku denacionalizacije ni pristojen ugotavljati zakonitosti oziroma nezakonitosti odločb o podržavljenju in nezakonitosti ali nezakonitosti vpisov lastninske pravice v zemljiško knjigo. Bistveni pogoj za denacionalizacijo je torej podržavljenje, ki pa ga v obravnavanem primeru ni bilo.

Zoper prvostopno sodbo vlagajo tožniki pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Lastnik premoženja ob podržavljenju je bil pokojni AA, ki je umrl brez potomcev, zato so njegovi zakoniti dediči vdova in njegovi bratje in sestre, kar je bilo že ugotovljeno v upravnem in sodnem postopku in povzeto v prvi delni odločbi. Menijo, da upravni organ nima pravice interpretirati odločbe o podržavljenju na način kot niso bile izdane. Nobena odločba o agrarni reformi ni obravnavala BB kot dedinje in zato ne more zdaj sodišče odločiti, da bi ji kaj pripadalo na podlagi dedovanja. Zemlja ji je bila dodeljena kot agrarnemu interesentu, to pa je bilo možno le tako, da je bila najprej podržavljena, torej da je prešla v državno last, nato pa je bila dodeljena fizični osebi v njeno last. Odločbe o agrarni reformi torej niso napačno uporabljale pravil dednega prava, saj sploh niso izvajale dedovanja, temveč le podržavljanje. Nasprotujejo stališču, da ne gre za podržavljenje, če ni premoženje prešlo v državno last, ker za to ni zakonske podlage. Ne glede na to, da je bila BB vdova in torej tudi eden od dedičev, je premoženje dobila v last zgolj kot agrarni interesent, torej je državni organ s to zemljo razpolagal in jo odvzel enemu lastniku ter dodelil drugemu. ZDen pa nima določbe, ki bi zahtevala kot pogoj za to, da se šteje premoženje za podržavljeno, da preide v državno last, zato je tak pogoj nezakonit. Glede na navedeno je izpodbijana sodba brez pravne podlage zavrnila tožbo. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je bilo v tem sporu obravnavano premoženje podržavljeno pokojnemu AA in kot agrarni interesentki dodeljeno njegovi vdovi BB, ter posledično, ali je to premoženje lahko predmet vračanja v postopku denacionalizacije pravnim naslednikom AA, to je njegovim bratom in sestram oziroma njihovim potomcem.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da v obravnavanem primeru to premoženje ni bilo podržavljeno in da zato tudi ni moglo biti dodeljeno agrarni interesentki ter zato tudi ne more biti predmet vračanja po ZDen.

V zadevi ni sporno, da je bil zemljiškoknjižni lastnik obravnavanega premoženja AA, ki je umrl 7.4.1945, in da bi, kolikor bi bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, bili glede na 11. člen ZDen denacionalizacijski upravičenci njegovi pravni nasledniki. To so dediči drugega dednega reda, in sicer njegova pokojna vdova ter bratje in sestre oziroma njihovi potomci. Ni tudi sporno, da se je na obravnavanem premoženju kot lastnica v letu 1962 vpisala BB, kot tudi ne, da so to premoženje po njej dedovali njeni pravni nasledniki. Ni tudi sporno, na podlagi katerih aktov je bilo sicer podržavljeno drugo premoženje AA. Iz teh aktov pa je mogoče ugotoviti: iz uvoda, na katerih pravnih podlagah so bili izdani, iz izrekov pa, kateri del premoženja je bil podržavljen in kateri del je bil iz podržavljenja izvzet, kot tudi, da izvzeti del ni bil dodeljen agrarnemu interesentu.

Iz teh aktov pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi bilo obravnavano premoženje AA podržavljeno in dodeljeno njegovi vdovi kot agrarni interesentki. Odločba z dne 15.7.1946 je bila izdana na podlagi točke e 6. člena in 12. člena v zvezi s 3. in 4. in 13. ter 14. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS (ZAR). V uvodu te odločbe ni naveden 2. člen ZAR, ki je določal, da zemlja postane last tistega, komur je dodeljeno, in se prepiše v zemljiški knjigi na njegovo ime, pa tudi katerikoli drug člen ZAR, ki bi urejal prenos podržavljenega premoženja na agrarnega interesenta, ne. V nadaljnjih odločbah o podržavljenju premoženja AA, relevantnih v tem primeru, ni navedena pravna podlaga za njihovo izdajo, temveč so se vse sklicevale na prvo odločbo, torej odločbo z dne 15.7.1946. V izrekih navedenih odločb pa ni navedeno, da se AA podržavi tudi v tej zadevi obravnavano premoženje, temveč je to premoženje iz podržavljenja izrecno izvzeto, navedeno pa je, da se njemu oziroma njegovi vdovi pusti.

Glede na to se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da v obravnavnem primeru sporno premoženje ni bilo podržavljeno AA, temveč je bilo iz podržavljenja izvzeto in da prav tako ni bilo dodeljeno BB kot agrarni interesentki, kot zmotno zatrjujejo tožniki. Zato tudi ni mogoče odločati o denacionalizaciji tega premoženja po ZDen.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da se v denacionalizacijskem postopku ne more presojati zakonitost aktov o podržavljenju. Če so organi, ki so izvajali agrarno reformo, napak upoštevali tedaj veljavne predpise o dedovanju in so kot pravno naslednico premoženja AA šteli le njegovo vdovo, ne pa tudi njegovih bratov in sestra, pa takšno dejanje ni podržavljenje v smislu ZDen, temveč zgolj napačno upoštevanje določb o dedovanju. Zoper takšne akte o podržavljenju bi lahko pravni nasledniki po AA ugovarjali oziroma se pritožili že v času izvajanja agrarne reforme. Teh razlogov pa ne morejo uspešno uveljavljati v denacinalizacijskem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.