Jedro

Izpodbijana zavrnilna odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in je tako po presoji sodišča ugovor tožnika, da izpodbijana odločitev ni v zadostni meri obrazložena in je zato ni možno preizkusiti, utemeljen. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Če obrazložitev upravne odločbe take vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi, točka 1 izreka odločbe Občine Tržič 3502-62/2013-1 (36) z dne 29. 7. 2013 se odpravi in v tem delu vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 29. 7. 2013 je prvostopenjski organ v točki 1 izreka odločil, da se tožniku ne izda soglasja za poseg v varovalni pas občinske kategorizirane ceste z oznako LZ 428 281 za potrebe postavitve nezahtevnega objekta – nadstreška na zemljišču parc. št. 395/37 k.o. …. V točki 2 izreka je odobril izdajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske kategorizirane ceste z oznako LZ 428 281 za potrebe postavitve betonskih tlakovcev na zelenici na zahodni strani urejenih parkirnih površin na zemljišču parc. št. 395/37 k.o. …. V točki 3 izreka je navedel pogoje za poseg iz predhodne točke izreka.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo, ki se nanaša na zavrnilni del (točka 1 izreka izpodbijane odločbe), ne strinja in v tožbi ter dopolnitvi tožbe ugovarja, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje in tudi napačno uporabil materialno pravo. Postavitev predmetne nadstrešnice na obstoječem zemljišču ni v vzročni zvezi z varnostjo na občinski cesti, niti s preglednostjo, ki je tudi ne zmanjšuje. Dejstvo je, da edino že obstoječi transformator zmanjšuje preglednost. Stebri predmetnega nadstreška preglednosti ne zmanjšujejo, saj so v predvidenih in standardnih dimenzijah. Iz strokovnega mnenja presojevalca varnosti cest A.A. iz Javne agencije RS za varnost prometa izhaja, da predvidena nadstrešnica ne zmanjšuje preglednosti pri vključevanju iz zemljišča tožnika na prednostno cesto. Noben predpis ne vsebuje določil o elementih preglednega trikotnika za vključevanje vozil s parkirišč neposredno na javno cesto. Postavitev nosilnega stebra nadstrešnice v odmiku 2 m od roba lokalne ceste pa ni v neskladju z veljavnimi predpisi in tudi ne zmanjšuje preglednosti. Zavrnilna odločitev je arbitrarna in nima opore v veljavnem predpisu ter je nezakonita.

Prvostopenjski organ je tudi navedel, da nadstrešnica ni skladna z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Tržič (v nadaljevanju Odlok o PUP). V tem delu je odločba neobrazložena. Upravni organ ni pojasnil v čem je neskladje in katera določila niso upoštevana. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj zavrnilna odločitev ni ustrezno obrazložena in konkretizirana. Odločba je v izpodbijanem delu tudi nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Upravni organ bi moral o pravici tožnika odločiti pravilno in zakonito. Če obrazložitev manjka, so pravna sredstva zgolj navidezna. Pred izdajo odločbe pa je potrebno tudi stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, česar pa upravni organ ni storil in je v izpodbijanem delu le zavrnil vlogo tožnika. Tožnik je v vlogi že sam predlagal, da bi glede na obliko nadstrešnice pogoje stranki dorekli skupaj. Pritožbeni organ se do tožnikovih navedb iz pritožbe ni opredelil in je s tem kršil pravila postopka. Tožnik sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu odpravi in mu prisodi tudi priglašene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo oziroma izpodbijani del odločbe spremeni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predstavlja strokovno mnenje presojevalca varnosti cest A.A. nedovoljeno tožbeno novoto, saj je imel tožnik vse možnosti v postopku, da navaja dejstva in dokaze. Imenovani tudi ni bil postavljen za izvedenca v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ne drži, da postavitev predmetne nadstrešnice ni v vzročni zvezi z varnostjo in preglednostjo na obstoječi cesti, kar je tožena stranka v postopku tudi že obrazložila. Navaja določbo tretjega odstavka 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Glede skladnosti nadstrešnice z Odlokom o PUP, pa presojanje tega ni predmet zadevnega postopka. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je prvostopenjski organ v točki 1 izreka izpodbijane odločbe (v zavrnilnem delu) pravilno in zakonito zavrnil izdajo soglasja za poseg v varovalni pas zadevne občinske kategorizirane ceste s postavitvijo nezahtevnega objekta in sicer nadstrešnice na zemljišču parc. št. 395/37 k.o. … v lasti tožnika. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločitve navaja, da iz predložene dokumentacije in iz ogleda dejanskega stanja na terenu izhaja, da so na predmetnem zemljišču urejena zasebna parkirna mesta v asfaltni izvedbi, ki se neposredno priključujejo na občinsko kategorizirano cesto z oznako LZ 428 281. Ta parkirišča se neposredno stikajo z javnimi parkirnimi površinami na zemljišču parcele št. 395/44 k.o. …, ki se prav tako neposredno priključujejo na navedeno občinsko cesto. Gre za parkirna mesta v sklopu občinske kategorizirane ceste z oznako LZ 428 281, ki se neposredno priključujejo nanjo. Postavitev predmetne nadstrešnice pa bi imela zaradi premajhnega odmika od roba vozišča negativen vpliv na prometno varnost, ker zaradi premajhnih dimenzij zemljišča v lasti tožnika niso zagotovljeni ustrezni zavijalni radiji v preglednem polju, posledično pa bi bila s tako postavitvijo ovirana preglednost na tem odseku občinske kategorizirane ceste, kar je v nasprotju z 19. členom in 20. členom Odloka o občinskih cestah in cestnoprometni ureditvi v Občini Tržič. Predvidena nadstrešnica oblikovno tudi ni skladna z odločbami Odloka o PUP. Iz predhodne obrazložitve prvostopenjskega organa in iz tožnikovih prilog k vlogi za izdajo soglasja za postavitev predmetne nadstrešnice pa po presoji sodišča niso razvidni konkretni razlogi, zaradi katerih naj bi predmetna nadstrešnica imela negativni vpliv na prometno varnost in preglednost na obravnavanem odseku zadevne občinske kategorizirane ceste. Prvostopenjski organ svojih ugotovitev ni podal konkretno zato jih sodišče ne more preizkusiti.

Pritožbeni organ se v obrazložitvi zavrnilne odločitve sklicuje na 97. člen ZCes-1, katerega vsebino navaja in dodaja, da se soglasja ne izda, če so interesi varovanja občinske ceste prizadeti s posegom. V nadaljevanju pa zgolj navaja, da bi imela postavitev predmetne nadstrešnice zaradi premajhnega odmika od roba vozišča negativen vpliv na prometno varnost, ker zaradi premajhnih dimenzij niso zagotovljeni ustrezni zavijalni radiji. Predmetna nadstrešnica oziroma njeni nosilni steber, ki se nahaja v neposredni bližini vozišča, predstavljajo oviro, ki negativno vpliva na zavijalni radij pri vključevanju na zadevno občinsko cesto, s tem pa negativno vpliva tudi na prometno varnost, ne le pri vključevanju iz zemljišča v lasti tožnika, temveč tudi pri vključevanju iz javnih parkirnih površin, ki se neposredno stikajo s predmetnim zemljiščem. Pri presoji vplivov predmetne nadstrešnice je bilo potrebno upoštevati celoten objekt in ne le dejstvo, kje se bo nahajal prvi nosilni steber. V nadaljevanju navaja, da bi bila preglednost pri vključevanju na občinsko cesto iz zemljišča v lasti tožnika morda res lahko zadovoljiva, česar pa ni mogoče trditi za vključevanje iz javnih parkirnih prostorov na zemljišču parc. št. 395/44 k.o. …, ki se neposredno stika s parkirnim prostorom v lasti tožnika, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je tožnik priložil pritožbi. Tudi pritožbeni organ konkretno ne obrazloži razlogov za in ne navede pravne podlage za odločitev, da se tožniku v predmetni zadevi soglasja za poseg v varovalni pas zadevne občinske kategorizirane ceste ne izda. Razlogi so navedeni preveč na splošno, brez konkretnih obrazložitev in z navedbo dejstev, zaradi katerih naj bi bili v konkretnem primeru v skladu z določbo tretjega odstavka 97. člena ZCes-1 prizadeti interesi varovanja zadevne občinske ceste in prometa na njej. Tudi iz tožnikovih priloženih fotografij tak preizkus ni mogoč. Res je, da upravljalec občinske ceste lahko zavrne izdajo soglasja tudi v primeru, ko predvideni poseg pomeni zgolj zmanjševanje varnosti prometa, vendar mora biti tudi to povsem konkretno navedeno in obrazloženo, zlasti z navedbo razlogov, ki v konkretnem primeru rezultirajo v zmanjševanju varnosti prometa na zadevnem delu občinske kategorizirane ceste. Tudi pritožbeni organ ni navedel konkretnih razlogov za svoje zaključke, da bi bila nezadovoljiva preglednost za vključevanje iz javnih parkirnih prostorov na zemljišču parc. št. 395/44 k.o. …, ki se neposredno stika s parkirnim prostorom v lasti tožnika.

Po povedanem izpodbijana zavrnilna odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in je tako po presoji sodišča ugovor tožnika, da izpodbijana odločitev ni v zadostni meri obrazložena in je zato ni možno preizkusiti, utemeljen. Tudi po mnenju sodišča izpodbijana odločitev nima sestavin, ki so predpisane s 214. členom ZUP. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Če obrazložitev upravne odločbe take vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijanega dela odločbe bi moralo izhajati, katera dejstva so bila pri zavrnitvi tožnikove vloge odločilna in kako so vplivala na odločitev. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin. V skladu s povedanim dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijani del odločbe pa tudi nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP). Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Po povedanem je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Odločba je v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov bilo očitno, da je potrebo tožbi ugoditi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odločbo v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 67,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).