Jedro

V času storitve kaznivega dejanja (med 16.10.1998 in 7.12.1998) je za obsojenca veljala ureditev po ZKP iz leta 1994 (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994). Spremenjene novelirane določbe o posebnih ukrepih v predkazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/1998) se za obsojenca niso mogle uporabljati za nazaj, tako da tudi ni možno izvajati kršitev določb kazenskega postopka glede na določbe, ki predstavljajo kasneje noveliran ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega J.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ ter mu izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Po 69. členu KZ mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, po 96. členu KZ pa odvzem premoženjske koristi. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je bil dolžan plačati stroške obsodilnega dela sodbe in 150.000 SIT povprečnine. Z isto sodbo pa je bil obsojeni J.S. oproščen dela obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Za del obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ je bila zoper obsojenca izdana zavrnilna sodba. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo deloma ugodilo pritožbama obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke ter obsojencu v odločbi o kazenski sankciji tako spremenilo prvostopenjsko sodbo, da mu je izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora. Del oprostilne sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo, vendar je glede obsojenca pravnomočno končan tudi navedeni razveljavitveni del sodbe, in sicer s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10.5.2004, s katero je bil obsojenec delno oproščen obtožbe, delno pa je bila zavrnjena obtožba, ki se je nanašala na razveljavitveni del. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 14.10.2004, opr. št. IX Ips 74/2004, ugodilo zahtevi za izredno omilitev kazni ter obsojenemu J.S. kazen zapora znižalo na deset mesecev.

Obsojenčev zagovornik je dne 11.8.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču posredovana dne 11.10.2004. V zahtevi je uveljavil absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika. Obsojenčev zagovornik meni, da je podano vprašanje upravičenosti in zakonitosti odreditve in izvajanja posebnih policijskih metod in ukrepov, torej nadzora telefonskih priključkov, tajnega sledenja in snemanja ter izvršitev navideznega odkupa z angažiranjem tajnih policijskih delavcev.

Odredbe, izdane s strani preiskovalnega sodnika, državnega tožilstva in generalnega direktorja policije ter predlogi državnega tožilstva in policije za izdajo odredb po mnenju zagovornika niso vsebovale zakonskih pogojev za dovolitev izvršenih posebnih policijskih metod. V njih po mnenju zagovornika ni konkretno navedeno, s kakšno kriminalno dejavnostjo se ukvarja obsojeni J.S. Navedbe naj bi bile pavšalne in nedokazane. Poleg tega je po mnenju zagovornika policija zoper obsojenca uporabila nedovoljena sredstva in metode prej, kot je za to imela ustrezna dovoljenja. Pobuda za navidezni odkup orožja je bila s strani policije posredovana šele 5.10.1998, odkupi orožja pa že dne 1.9., 15.9. in 1.10.1998. Določila Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz leta 1994 so bila v primerjavi z ZKP iz leta 1998 različna glede tajnih policijskih metod in ukrepov. Po splošnih načelih kazenskega prava pa sprememba zakonodaje, ki je v korist storilcu, v bistvu po mnenju zagovornika velja tudi za nazaj. Poleg tega je poročila tajnih policijskih delavcev vedno pisal nekdo tretji, zato ne bi smela biti uporabljena kot dokaz, temveč bi jih sodišče moralo na podlagi določil 2. odstavka 18. člena in 155. člena ZKP izločiti. Iz teh razlogov zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 21.10.2004 predlagal zavrnitev zahteve, ker razlogi za kršitev kazenskega zakona sploh niso omenjeni, kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi bila kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa po mnenju državnega tožilca ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar ta kršitev ni niti opredeljena, niti ni v zahtevi obrazložena, tako da je niti ni možno obravnavati.

Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka obsojenčev zagovornik ni navedel natančno, katere določbe postopka so bile kršene, le iz zaključka obrazložitve zahteve izhaja, da naj bi po mnenju zagovornika šlo za nedovoljen dokaz, ki bi moral biti iz spisa izločen. Takšna trditev torej smiselno pomeni, da obsojenčev zagovornik nakazuje kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, saj naj bi se sodba opirala na dokaz, ki naj bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Že uvodoma je potrebno opozoriti, da je v času storitve kaznivega dejanja (med 16.10.1998 in 7.12.1998) za obsojenca veljala ureditev po ZKP iz leta 1994 (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994). Spremenjene novelirane določbe o posebnih ukrepih v predkazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/1998) se za obsojenca niso mogle uporabljati za nazaj, kot meni zagovornik, tako da tudi ni možno izvajati kršitev določb kazenskega postopka glede na določbe, ki predstavljajo kasneje noveliran ZKP.

Očitek obsojenčevega zagovornika, da so bile v odredbah za posebne ukrepe navedbe le pavšalne in nedokazane, kar naj bi v končni posledici pomenilo uporabo nedovoljenega dokaza, ne izhajajo iz podatkov kazenskega spisa. Obsojenčev zagovornik se pri tem sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki je pritrdilo obsojenčevemu zagovorniku na načelni ravni glede konkretizacije v predlogih državnega tožilca preiskovalnemu sodniku za odreditev ukrepov, vendar pa je drugostopenjsko sodišče hkrati ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sodbi opravilo prav takšno presojo. Tudi Vrhovno sodišče se strinja s stališčem v sodbi sodišča druge stopnje, da so pobude, ki so bile podlaga za nadaljnje ukrepanje državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, vsebovale vse potrebne podatke, iz katerih so izhajali razlogi za sum, kot je to bilo določeno v 1. odstavku 150. člena ZKP/1994. Iz teh podatkov je izhajalo, da je obsojenec sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj, zaradi katerih so se posebni ukrepi lahko odredili. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da so bile opravljene aktivnosti policije v predkazenskem postopku zakonite ter izvajane v skladu z odredbami preiskovalnega sodnika oziroma z dovoljenjem generalnega direktorja policije. Ti ukrepi so se izvajali v skladu z določbami ZKP/1994, ki je začel veljati dne 1.1.1995. Kot je že omenjeno, je bil ZKP noveliran v letu 1998, vendar so spremembe in dopolnitve ZKP stopile v veljavo šele 23.1.1999, torej kasneje, kot so se izvajali ukrepi v obravnavani kazenski zadevi.

V času storitve kaznivega dejanja je po takrat veljavni določbi 1. odstavka 150. člena ZKP pomenil podlago za odrejanje ukrepov razlog za sum, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki je bilo določeno v 1. odstavku 151. člena ZKP. Takšni razlogi za sum so bili uporabljeni tudi pri ukrepih, ki so bili odrejeni zoper obsojenca. Le kot primer lahko navedemo pobudo Uprave za notranje zadeve N.m. z dne 5.10.1998 glede nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi ter glede navideznega odkupa predmetov (list. št. 159). V obrazložitvi te pobude so navedeni ustrezni razlogi za sum kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obsojeni J.S. Tako je naveden sum, da se obsojenec "že dalj časa ukvarja s preprodajo različnega vojaškega orožja in razstrelilnih snovi" in da "v zadnjem času intenzivno išče kupce, katerim želi prodati večjo količino orožja" in da naj bi imel orožje "skrito na dosedaj še neugotovljenem mestu". Poleg tega naj bi se povezoval "z osebami iz R Hrvaške ter da ob pomoči z dosedaj še neidentificiranimi osebami orožje tihotapi preko državne meje v Slovenijo in ga tu ponuja v prodajo". Pri tem je v pobudi natančno obrazloženo in navedeno, katero orožje in razstrelilne snovi ponuja v prodajo in to glede vrste in cene tega orožja. Na isti način so obrazloženi tudi predlogi državnega tožilstva in odredbe sodišča. Povsem jasno je torej, da je v predkazenskem postopku v tej kazenski zadevi bila v postopkih policije, državnega tožilstva in sodišča upoštevana raven, ki se je zahtevala kot podlaga za odreditev ukrepov, torej razlogi za sum storitve določenega kaznivega dejanja. Tako kot v prej navedeni pobudi je bilo tudi pri ostalih ukrepih dovolj konkretno navedeno, s kakšnimi kaznivimi dejanji naj bi se ukvarjal obsojenec, pa tudi dovolj opisana aktivnost same policije.

Protispisna je trditev obsojenčevega zagovornika, da je policija uporabila nedovoljena sredstva in metode prej, kot je za to imela ustrezna dovoljenja oziroma odredbe. Odkup predmetov s strani tajnega policijskega delavca je bil namreč opravljen šele po ustrezni odredbi sodišča o navideznem odkupu orožja. Iz spisnih podatkov in iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil z odredbo preiskovalnega sodnika odrejen navidezni odkup predmetov, in sicer prvič z odredbo z dne 7.10.1998, čas izvajanja pa od 8.10.1998 do 8.11.1998, nato pa je bil podaljšan z odredbo z dne 11.11.1998 do 10.12.1998. Prav v tem času so bili izvedeni tudi vsi navidezni odkupi orožja, torej so bili izvedeni skladno z odredbo preiskovalnega sodnika.

Nikakršne kršitve določb kazenskega postopka tudi ni bila povzročena s tem, da tajna policijska delavca nista sama napisala posebnega poročila, temveč je to poročilo napisal drug. Prav zaradi prikritja identitete je bilo logično, da je poročilo sestavil in podpisal vodja operativne akcije po ustnih navedbah tajnih policijskih delavcev.

Tajni policijski delavec I. je zaslišan kot priča tudi potrdil verodostojnost navedb v poročilu.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitev kazenskega zakona ni niti obrazložena, medtem ko v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. V skladu z določilom 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo premoženjsko stanje obsojenca, razvidno iz podatkov v sodbi sodišča prve stopnje.