Jedro

Predlog za popravo sklepa bi bilo mogoče obravnavati v smislu določbe 221. člena Zakona o dedovanju, če bi bilo mogoče šteti, da predstavlja druga polovica sporne nepremičnine, pozneje najdeno premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog E. T. (v nadaljevanju: predlagateljica) za popravo sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. II D 1061/81, z dne 27.1.1983 ter zemljiškoknjižnega sklepa z dne 8.2.1983, dn. št. 4613/83. Zoper tak sklep se zaradi zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje predlagateljica. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila zapustnica še za časa svojega življenja izključna lastnica nepremičnin, pripisanih pri vl. št. 93 k.o. R., torej tudi hiše št. 618/4 in jih je torej z oporočnim razpolaganjem zapustila svoji hčeri in njenemu možu. Listine, ki se nahajajo v spisu jasno izkazujejo, da F. K. po razvezi od zapustnice ni bil več solastnik teh nepremičnin. Predlagateljica zato predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi bilo mogoče v skladu z določbo 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdati popravni sklep. Predlagateljičini očitki sklepu o dedovanju ter zemljiškoknjižnemu sklepu se namreč ne nanašajo na napako v številkah ali kakšno očitno pisno in računsko pomoto, pomanjkljivost glede oblike ali neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Le naštete pomanjkljivosti lahko namreč sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 328. člena ZPP odpravi s popravnim sklepom. Vendar pa se pritožbeno sodišče, ob dosedaj znanih podatkih (zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski ter sklepi pod prilogo A3a, A4a in A5 v spisu), strinja s trditvijo predlagateljice, da je sporna nepremičnina v trenutku zapustničine smrti v zapuščino spadala v celoti. Predlog za popravo bi bilo zato mogoče obravnavati v smislu določbe 221. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), če bi bilo mogoče šteti, da predstavlja druga polovica sporne nepremičnine, pozneje najdeno premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Vendar pa je bila na podlagi (v tem delu napačnega) sklepa zapuščinskega sodišča opr. št. II D 1061/81-23, z dne 8.2.1983 z zemljiškoknjižnim sklepom Dn. št. 4613/83 v zemljiško knjigo na polovici sporne nepremičnine vknjižena lastninska pravica na F. K. in tak sklep ni bil izpodbijan. Predlagateljica (oz. njeni pravni predniki) bi morala vknjižbo, za katero meni, da je napačna, izpodbijati v zemljiškoknjižnem postopku in doseči ponovno vknjižbo lastninske pravice na zapustnico. Ker pa tega niso storili, spornega premoženja, pri katerem je sedaj vknjižena lastninska pravica tretje osebe, ni mogoče obravnavati kot pozneje najdeno zapuščino in ga v zapuščinskem postopku razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Zaradi opisanega je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da lahko predlagateljica svoj zahtevek uveljavlja kvečjemu v pravdnem postopku. Pritožba torej ni utemeljena. Podani pa tudi niso pritožbeni razlogi na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno; storilo pa tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1.,2., 6., 7., 8., 11., 12. ali 14 točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.