Jedro

Nedopustno je, da stranka (predvsem tožnik, ki sam odloča o času vložitve tožbe) računa s tem, da bo šele med pravdo zbrala dokaze, ki bi jih morala predložiti oziroma predlagati do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 20. 4. 2007 (1. tč. izreka), s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženki za plačilo 2.900,18 EUR s pripadki ter tožbeni zahtevek proti drugi toženki za plačilo 763,00 EUR s pripadki (2. tč. izreka) in odločilo še o pravdnih stroških (3. tč. izreka). Obrazložilo je, da tožnik ni uspel dokazati oblike in stopnje svoje prizadetosti, ki bi ga upravičevala do zahtevane zavarovalnine.

(2) Proti sodbi (ne pa proti sklepu) se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Ponovno se sklicuje na svoje šibko socialno stanje, zaradi katerega ni zmogel plačati predujma za izvedenca medicinske stroke. Opozarja, da je pri tem dokaznem predlogu vztrajal, sodišče pa ga ni zavrnilo. V spis je vložil tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M., ki je bilo pridobljeno za potrebe druge pravde (opr. št. I P 2337/2003) pri istem sodišču. Omenjena pravda je tekla zaradi istega škodnega dogodka in v njej sta sodelovala tako tožnik kot prva toženka, ki sta mnenje takrat tudi sprejela. Meni, da mu ni mogoče očitati pasivnosti, saj je sodišče seznanil, da je izvedensko mnenje dr. M. v izdelavi in ko ga je pridobil, je z njim seznanil tudi toženki v tej pravdi. Ker ga nista sprejeli, ga sodišče prve stopnje pač ni upoštevalo, lahko pa bi pritožniku odobrilo vsaj dodatni rok za založitev predujma za izvedenca; posebej še, ker sodišče tega dokaza do zadnje obravnave ni zavrnilo. Tudi sicer bi sodišče lahko ugotovilo pravično višino tožnikove invalidnosti, saj izvedenec ugotavlja le dejansko stanje glede poškodbe in njenih posledic, uporaba določil tabele invalidnosti pa je v domeni sodišča. Zato je prepričan, da je s predloženimi dokazi (tudi z izvedenskim mnenjem dr. M.) uspel dokazati, da stopnja njegove invalidnosti po tabelah obeh toženk dosega vsaj 5 %.

(3) Na pravilno vročeno pritožbo toženki nista odgovorili.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V predmetni pravdi je bil sporen obseg posledic tožnikove poškodbe kolena, tožnik kot zavarovanec pa je od toženk kot zavarovalnic zahteval plačilo razlike med že izplačanimi zavarovalnimi vsotami in tisto, ki bi mu šla za zatrjevano (6 %) stopnjo invalidnosti. Ta je skladno z zavarovalnimi pogodbami pravdnih strank odvisna od vrste poškodbe ter teže nastalih posledic, za ugotavljanje katerih sodišče nima strokovnega znanja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je za ugotovitev teh dejstev potreben izvedenec (243. čl. Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; od tu ZPP). Postavitev izvedenca medicinske stroke je tožnik sicer pravočasno predlagal, a predujma zanj v roku ni založil, prav tako ni pravočasno (pred iztekom roka) predlagal njegovega podaljšanja ali morda oprostitve stroškov postopka. Vse to je skrbno in obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje, čigar razloge v tem delu pritožbeno sodišče sprejema. Glede na povedano je tožnik neutemeljeno pričakoval, da mu bo sodišče podaljšalo rok za založitev predujma. Tu obravnavani dokazni predlog je bil torej pravilno zavrnjen (1. in 3. odst. 153. čl. ZPP); okoliščina, da je do zavrnitve prišlo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je pravno povsem nerelevantna.

(6) Pritožnik se prav tako neuspešno sklicuje na izvedensko mnenje dr. M., ki ga je pridobil med drugo pravdo proti prvi toženki. Predložil ga je šele dobro leto po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (286. čl. ZPP). Pri tem ne moti, da je dr. M. svoje mnenje izdelal šele dne 20. 3. 2008, torej po prvem naroku za glavno obravnavo v predmetni pravdi. Gre namreč za dokaz, ki bi ga tožnik glede na svoje trditve že ob vložitvi tožbe lahko predvidel kot relevantnega, in bi ga torej moral takrat (oziroma vsaj do konca prvega naroka) tudi predlagati. Da je temu res bilo tako, nedvomno kaže njegov pravočasni predlog za angažiranje istovrstnega dokaza, s katerim pa zaradi neplačila predujma ni uspel (glej zgoraj, tč. 5). Podatki spisa tudi ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je tožnik sodišču pravočasno naznanil angažiranje izvedenca v drugi pravdi. Nasprotno - šele, ko ga je sodišče pozvalo na predložitev dokazila o plačilu predujma za izvedbo dokaza z izvedencem, ki ga je pravočasno predlagal v predmetni pravdi, je tožnik odgovoril, da predujma ni plačal, kot razlog temu pa je omenil drugo pravdo (opr. št. I P 2337/2003) in tam že pridobljeno izvedensko mnenje (dopis na list. št. 23 in vloga na list. št. 26-27). Nedopustno je, da stranka (predvsem tožnik, ki sam odloča o času vložitve tožbe) računa s tem, da bo šele med pravdo zbrala dokaze, ki bi jih morala predložiti oziroma predlagati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Če bi sodišče tak dokaz dopustilo, bi nenazadnje tožniku omogočilo nekorektno izvrševanje njegovih procesnih pravic (9. čl. ZPP), saj bi obšlo zakonske posledice neplačila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem (3. odst. 153. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da pravil o prekluziji (dejstev in) dokazov ne bi mogli izključiti niti soglasni volji pravdnih strank (Galič v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 603, tč. 11).

(7) Pritožnik pravilno ugotavlja, da izvedenci ugotavljajo le dejansko stanje, sodišče pa nato te ugotovitve uporabi za pravni sklep - konkretno, kolikšno stopnjo invalidnosti sta stranki zavarovalne pogodbe za določeno poškodbo dogovorili. Iz tega logično sledi, da materialnega (pogodbenega) prava sodišče ne more uporabiti, če sporna relevantna dejstva (vrsta in obseg poškodbe) niso ugotovljena. Ker gre za dejstva, ki jih je mogoče ugotavljati le z izvedencem, edini pravočasni dokazni predlog v tej smeri pa je bil pravilno zavrnjen (glej zgoraj, tč. 5), tožnik ni uspel dokazati dejstev, ki bi utemeljevala njegov tožbeni zahtevek (215. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje ga je tako pravilno zavrnilo.

(8) Ob odsotnosti drugih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče opravilo še uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče materialno pravo uporabilo pravilno, zagrešilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker torej v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(9) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel.