Jedro

Kadar sodišče zaključi, da obstoji tožnikova terjatev, toženčeva pa ne, ne izda odločbe o pobotu, pač pa tožbenemu zahtevku ugodi in ugotovi, da toženčeva terjatev ne obstoji.

Izrek

Revizija zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena sodba prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice za znesek 439.902,51 SIT (točka I izreka), se zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnice zoper izpodbijani (ugodilni) del odločitve iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 1.080.000 SIT ne obstoji.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O. K. je oddala S. B. za določen čas od 7.7.1994 do 7.7.1995 v najem poslovni prostor za opravljanje gostinske dejavnosti. Dogovorili sta se, da bo najemnica najemodajalki namesto plačevanja najemnine dovolila v lokal namestiti pikado in da ji bo (najemodajalki) izročala celoten izkupiček od te igre. Že 29.8.1994 pa je najemodajalka od najemnice ustno zahtevala, da mora lokal izprazniti in ji ga izročiti v 30-dneh, naslednji dan pa je zamenjala ključavnico in najemnici vstop v lokal onemogočila. O teh okoliščinah med pravdnima strankama ni bilo spora.

S. B. je s tožbo od O. K. zahtevala odškodnino za izgubo dobička za tisti čas, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba, pa v lokalu iz prej opisanih razlogov ni mogla poslovati, v višini 1.089.992,70 SIT. O. K. se je branila s trditvijo, da ji je nastalo 1.200.000 SIT škode, ker S. B. ni odjavila poslovanja v lokalu, zaradi česar nov najemnik ni dobil upravnega-obratnega dovoljenja ter je svojo terjatev uveljavljala v pobot proti tožničini terjatvi.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj tožničine terjatve proti toženki v višini 650.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 7.7.1995 dalje (v presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo) in obstoj toženkine terjatve proti tožeči stranki v višini 1.080.000 SIT, nato pa njuni terjatvi pobotalo tako, da je S. B. naložilo, da mora O. K. plačati 429.909,79 SIT, O. K. pa, da mora S. B. plačati zakonske zamudne obresti od zneska 650.090,21 SIT za čas od 7.7.1995 dalje, pri čemer je za izpolnitev obveznosti obema določilo 15-dnevni rok. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je potrdilo odločitev o višini terjatve vsake od pravdnih strank ter sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v delu, s katerim je to izreklo pobot terjatev (III. točka izreka) in v delu, v katerim je bilo odločeno o stroških postopka (IV. točka izreka).

Tožnica z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila potrjena zavrnilna odločitev prvostopenjskega sodišča glede njene terjatve (nad 650.000 SIT) in glede obstoja terjatve toženke. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem odločitve, ki se nanaša na odločitev o njeni terjatvi ne obrazloži, ampak jo zgolj vsebinsko povzame, glede odločitve o toženkini terjatvi pa trdi, da je obremenjena s procesnimi kršitvami, ker ne vsebuje razlogov o tem, kdaj so se stekli pogoji za pobot in o višini terjatev, ki se pobotata in ker je bilo odločeno preko zahtevka; materialno pravo, konkretno določba četrtega odstavka 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), pa je zmotno uporabljena v zvezi s presojo o obstoju temelja toženkine terjatve.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Poudarja, da poskuša tožnica v reviziji prikazati, da ni podan temelj njene odškodninske odgovornosti za toženkino škodo. Opozarja, da je tožnica ves čas pravde dobro vedela, da želi toženka s spornim lokalom razpolagati in da je to takrat, ko je potekel čas najema med pravdnima strankama, tudi storila. V reviziji želi tožnica spremeniti dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ko trdi, da je šele ob postavitvi pobotnega zahtevka izvedela za najemno pogodbo, ki jo je toženka sklenila že novembra 1994. Toda obe nižji sodišči sta na podlagi dejanskih ugotovitev presodili, da je tožnica toženki povzročila škodo, ko ji je onemogočila, da bi v spornem lokalu ustvarjala dohodek v višini prihodkov od pikada. Končno nasprotuje tudi pravnemu naziranju pritožbenega sodišča, da je likvidnost terjatve tožene stranke nastopila šele z dnem postavitve pobotnega zahtevka: obe terjatvi sta nastali sočasno in jih je treba v tistem času tudi pobotati, iz v pobot postavljene terjatve pa se ne more pobotati nič več od tistega, kolikor znaša zahtevek tožeče stranke. Zato je toženka prepričana, da bo ob končni odločitvi tožničin zahtevek zaradi pobotanja v celoti zavrnjen; v nasprotnem bo za tožnico kršena ustavna pravica do enakega obravnavanja v smislu določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa dovoljena in utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: V premoženjsko pravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 4.172,93 EUR oziroma 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnica je uveljavljala terjatev v višini 1.089.992 SIT, pravnomočno pa ji je bilo ugodeno glede zneska 650.000 SIT. Razlika tako ne presega zgoraj navedenega revizijskega praga, zato v tem delu revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije: Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne, revizijsko pa je zaradi prepovedi vložitve zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nanje vezano ali so bile med pravdnima strankama nesporne in se nanašajo na presojo o obstoju toženkine terjatve, so: – toženka je tožnici za določen čas enega leta, in sicer od 7.7.1994 do 7.7.1995 oddala v najem gostinski lokal; – namesto plačevanja najemnine je bila tožnica toženki dolžna izročati celoten izkupiček od pikada (ki je znašal 120.000 SIT mesečno in je presegal tržno najemnino); – toženka je tožnici samovoljno preprečila opravljanje dejavnosti v lokalu: 29.8.1994 ji je ustno sporočila, da mora lokal zapustiti v roku enega meseca, a je že 1.9.1994 zamenjala ključavnico; – tožnica od takrat dalje gostinske dejavnosti v lokalu ni mogla več opravljati, vendar pa vseeno opravljanja dejavnosti pri upravnih organih ni odjavila; – ker tožnica opravljanja gostinske dejavnosti v spornem lokalu ni odjavila, v njem ni mogel pričeti opravljati dejavnosti drugi najemnik; – če bi toženka lahko lokal predala v uporabo novemu najemniku, bi mesečno pridobila vsaj 120.000 SIT zaslužka.

Bistvo spora je v presoji, ravnanje katere od pravdnih strank je pravno relevanten vzrok toženkine škode. Tožnica je uveljavljala, da je za svojo škodo v celoti odgovorna toženka sama, ker je iz neutemeljenih razlogov preprečila toženki opravljanje gostinske dejavnosti, v sklopu katere je bilo tudi pridobivanje zaslužka od igranja pikada, ki je v celoti pripadel toženki. Toženka je, nasprotno, uveljavljala, da je škodo utrpela zato, ker tožnica, potem ko je lokal prenehala uporabljati, pri pristojnih upravnih organih ni odjavila opravljanja gostinske dejavnosti, to pa je bilo ovira za poslovanje novega najemnika. V vsakem primeru je torej toženka zaslužek ustvarila le, če je lokal (lahko) obratoval. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da si je toženka s tem, ko je toženki samovoljno onemogočila uporabo poslovnega prostora in najemno pogodbo odpovedala nezakonito in ne da bi za to izkazala utemeljene razloge, škodo povzročila sama, da pa bi morala toženka ne glede na to ukreniti vse, da bi škodo zmanjšala, torej (tudi) odjaviti dejavnost v spornem poslovnem prostoru; ker tega ni storila, je menilo, da toženka proti njej terjatev uveljavlja utemeljeno. Štelo je torej, da je vzrok toženkine škode v tožničini opustitvi odjave opravljanja dejavnosti v najetem poslovnem prostoru. V tej opustitvi sta obe nižji sodišči (pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu z dne 27.2.2001, listovna št. 117 spisa) videli kršitev določbe četrtega odstavka 266. člena ZOR; sodišče druge stopnje je to dodatno utemeljilo še s sklicevanjem na določbe 132. člena ZOR, ki urejajo učinke razdrte pogodbe.

Takšen pristop je materialnopravno napačen. ZOR v četrtem odstavku 266. člena določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Naslavlja torej tisto pogodbeno stranko, ki ji je nasprotna pogodbena stranka povzročila škodo, katere povrnitev zahteva in ji zapoveduje, da mora storiti vse, da bi se zmanjšala njena lastna škoda, ker bo v nasprotnem primeru (torej če škode ne bo zmanjšala, pa bi jo lahko) lahko nasprotna pogodbena stranka zahtevala zmanjšanje odškodnine. V historičnem dogodku, iz katerega izvira konkreten spor, bi ta določba pomenila zavezo tožnici, ki je trdila, da jo je toženka s kršitvijo najemne pogodbe oškodovala, da mora storiti vse za zmanjšanje njene (tožničine in ne kot sta tolmačili nižji sodišči toženkine) škode. Glede terjatve, ki se uveljavlja v pobot (in samo glede te terjatve sta se sodišči oprli na citirano zakonsko določbo) ima namreč položaj upnice (prvi odstavek 266. člena ZOR) toženka in ne tožnica. S to določbo zato ni mogoče utemeljiti zaveze tožnici, da mora toženki povrniti premoženjsko škodo, ki bi jo (po prepričanju nižjih sodišč očitno) lahko preprečila. Materialnopravno zmotno je tudi sklicevanje na določbe 132. člena ZOR: ker je bil predmet najemne pogodbe poslovni prostor, je toženka ni mogla veljavno odpovedati ustno, saj je Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPSPP), ki je veljal v relevantnem obdobju, dovoljeval zgolj sodno odpoved (pod pogojem, da je bil zato podan kateri izmed odpovednih razlogov, ki jih je določal in ki jih nižji sodišči za konkreten primer nista ugotovili).

Toženka je od sklenitve najemne pogodbe s tožnico dalje v času, ko je tožnica v njenih prostorih opravljala gostinsko dejavnost, prejemala 120.000 SIT mesečno. Ob rednem teku stvari bi izkupiček od pikada prejemala do izteka najema (7.7.1995), to je v celotnem obdobju, za katero zahteva plačilo odškodnine. Njen prihodek je bil pogojen z obratovanjem gostinskega lokala in ga je zato z zaprtjem le-tega izgubila. Toda izgubila ga je zaradi lastnega (protipravnega) ravnanja (kršitve najemne pogodbe). Podana je torej vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo. Vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo mora biti neprekinjena. Le dokler je takšna, povzročitelj škode odgovarja za posledice svojega škodljivega ravnanja. Kakor hitro je prekinjena, njegove odgovornosti ni več. Prekinjena pa je vzročna zveza lahko na več načinov: slučajno, z ravnanjem tretje osebe ali z ravnanjem oškodovanca samega. Zato je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je bila v konkretnem primeru vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in njeno škodo pretrgana s tožničino opustitvijo odjave odpravljanja dejavnosti v spornem poslovnem prostoru. Odgovor je nikalen: lokal je konec avgusta 1994 prenehal obratovati zato, ker je opravljanje dejavnosti v njem toženka tožnici onemogočila z nezakonitim ravnanjem oziroma z grobo kršitvijo najemne pogodbe; odpovedana ni bila veljavno (to je sodno, skladno s prvim odstavkom 26. člena ZPSPP), in tudi ne sporazumno (za kar po določbah 23. člena ZPSPP posebna obličnost ni predpisana)(1). V takšni situaciji bi toženka morala računati s tem, da bo tožnica reagirala tako, kot je. Zato sama nosi odgovornost tudi za njeno opustitev, ki bi v konkretnem primeru sicer lahko predstavljala samostojen vzrok toženkine škode, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ne odločilnega. Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 154. člena ZOR) je tako tožničini reviziji ugodilo ter izpodbijano odločitev spremenilo, in sicer tako, da se v obravnavanem delu spremeni tudi sodba prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je bila ugotovljena toženkina terjatev do tožnice tako, da se ugotovi, da ta terjatev ne obstaja (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker toženkina terjatev do tožnice ne obstoji, ni pogojev za procesni pobot terjatev. Zato se vrhovnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z revidentkinimi očitki o procesnih kršitvah v zvezi z odločitvijo o pobotu (ta presoja bi v vsakem primeru odpadla, saj je pritožbeno sodišče odločitev o pobotu razveljavilo, revidentka pa je uveljavljala le, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, kdaj so se stekli pogoji za pobot in o višini terjatev, ki se pobotata) in o obstoju terjatve toženke proti tožnici (češ, da je bilo odločeno preko zahtevka), ker glede na spremembo izpodbijane sodbe in sodbe prvostopenjskega sodišča to ni več relevantno.

Tožnica je sodno varstvo proti toženki zahtevala tako, da je zoper njo vložila dajatveno tožbo. Zaradi toženkinega pobotnega ugovora je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj terjatev obeh pravdnih strank druge do druge ter te terjatve pobotalo. Toda dokončno je odločeno, da toženkina v pobot uveljavljala terjatev ne obstoji. Zato prvostopenjskemu sodišču ne bo treba ponovno odločati o pobotu skladno z navodili razveljavitvene odločbe pritožbenega sodišča. Bo pa moralo odločiti o tožničinem dajatvenem zahtevku glede terjatve, ki jo ima do toženke in ki je že pravnomočno ugotovljena. Kadar sodišče zaključi, da obstoji tožnikova terjatev, toženčeva pa ne, namreč ne izda odločbe o pobotu, pač pa ugodi tožbenemu zahtevku in ugotovi, da toženčeva terjatev ne obstoji.(2) Glede na zgoraj opisan izid revizijskega postopka je vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sodba II Ips 882/94 Vrhovnega sodišča RS. Op. št. (2): Andreja Veselič, Pobot v sodnih postopkih, Podjetje in delo 8/2003, stran 1869.