Jedro

Tožena stranka ima prav, da na podlagi ustaljene upravno-sodne prakse nadlegovanja in maltretiranja, ki sta ju opisala tožnika (Roma) v svojih prošnjah za azil in ki pomenita blažje primere diskriminacije, ni mogoče šteti kot preganjanje v izvorni državi (Bosni in Hercegovini).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.8.2005, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajset (24) ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Zavrnitev prošnje za azil na tej zakonski podlagi ni vezana le na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, ampak lahko pristojni organ sprejme odločitev tudi po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. V primeru, ko tožena stranka svojo odločitev opre na določbo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil (da prosilcu v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje), mora v obrazložitvi odločbe navesti, katera dejstva in okoliščine ter viri o razmerah v izvorni državi kažejo na to, da prosilec v izvorni državi očitno ni ogrožen oziroma mu očitno ne grozi preganjanje. Pri tem mora tožena stranka s stopnjo gotovosti sklepati, da bodisi razlogi, ki jih za podelitev azila uveljavlja prosilec, po svoji intenzivnosti ali naravi ne sodijo med razloge za podelitev mednarodne zaščite, oziroma so razmere v prosilčevi izvorni državi takšne, da iz poročil mednarodnih organizacij izhaja, da v izvorni državi ni (objektivno) ogrožen oziroma da za subjektivni občutek ogroženosti ni dejanske (objektivne) podlage. Iz navedb tožnikov izhaja, da sta bila preganjanja zaradi romskega etničnega porekla s strani večinskega muslimanskega oziroma srbskega prebivalstva. Preganjanje zaradi etnične pripadnosti (romski skupnosti) pomeni enega izmed razlogov za podelitev azila po Ženevski konvenciji, zato ne drži ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ne gre za preganjanje zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Poleg tega tudi sklepa, da tožnika ne izpolnjujeta kriterija preganjanja, kot se je uveljavil v azilnem pravu in da gre v obravnavanem primeru le za žalitve in zaničevanje, kot blažjo obliko diskriminacije, tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje ni v zadostni meri obrazložila. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka zgolj pavšalno ugotovila, da sta bila tožnika tarči verbalnih groženj, ne pa tudi preganjanja v smislu Ženevske konvencije. Po presoji sodišča prve stopnje so v obravnavanem primeru pavšalne tudi navedbe tožene stranke, da bi se tožnika lahko na svoje stroške preselila v kakšen drug predel Bosne in Hercegovine, saj tožena stranka ni ugotavljala, kakšne so za to dejanske možnosti. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, kakšen je položaj Romov v O. in K., od koder prihajata tožnika, ter kakšen je odnos večinskega prebivalstva do romske populacije, kot tudi, ali lahko računata na učinkovito zaščito mednarodne in lokalne policije v primeru etničnega nasilja s strani večinskega prebivalstva. Ker je bilo torej dejansko stanje v konkretnem primeru v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter toženi stranki vrnilo zadevo v ponoven postopek.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, podani v izpodbijani sodbi, da v obrazložitvi svoje odločbe ni navedla, katera dejstva in okoliščine ter viri o razmerah v izvorni državi kažejo na to, da prosilci v izvorni državi niso očitno ogroženi oziroma jim ne grozi preganjanje. V upravnem postopku je proučila mednarodna, zaupanja vredna poročila o razmerah v Bosni in Hercegovini glede Romov. Pri svoji odločitvi je preverila položaj Romov v Bosni in Hercegovini na podlagi dveh poročil, in sicer poročila Evropskega centra za pravice Romov - Kratenje pravic Romov v Bosni in Hercegovini v obdobju po genocidu iz leta 2004 in poročila: Romi v Bosni in Hercegovini iz leta 2005. Na podlagi obeh poročil povzema, da so se na splošno razmere izboljšale, ker leta 2003 mednarodne organizacije v svojih poročilih grdega ravnanja policije do Romov skoraj ne omenjajo več, izboljšale pa so se razmere v zvezi s povračilom premoženja Romov. Tako je v svoji obrazložitvi navedla razloge, zakaj šteje, da je iz prošenj tožnikov očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje. Na podlagi ustaljene upravno-sodne prakse nadlegovanja in maltretiranja, ki sta ju opisala prvi tožnik in tožnica in ki pomenita blažje primere diskriminacije, po njenem mnenju ni mogoče šteti kot preganjanje in zato tudi ni izkazan utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi njihove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini. Meni, da je svojo odločitev dovolj dobro argumentirala in utemeljila na podlagi navedenih poročil. Zato oporeka vsem ugotovitvam sodišča prve stopnje in meni, da so bili upoštevani vsi podatki, razlogi in okoliščine. Zato je pravilno takoj odločila. Odločno zavrača ugotovitve sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, da niso opisani razlogi za zapustitev izvorne države, kot so verbalni napadi, žalitve in grožnje Muslimanov. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo oziroma jo spremeni tako, da zavrne tožbo in potrdi njeno odločbo.

Tožniki v odgovoru na pritožbo ponavljajo svoje navedbe v tožbi zoper izpodbijano odločbo in še dodajajo: V svojih prošnjah za azil so vseskozi navajali, da so bili kot Romi ves čas žrtve fizičnega in verbalnega nadlegovanja, kar pomeni preganjanja na podlagi narodne pripadnosti. Zato je ugotovitev tožene stranke, da prosilci za azil niso uveljavljali nobenega razloga, ki bi ga lahko šteli za preganjanje, nepravilna in neresnična. Poudarjajo, da razlogi, ki so jih navedli v prošnjah za azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njihovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj jim niso nudile ustrezne zaščite. Iz vseh njihovih navedb je razvidno, da jim v izvorni državi trajno grozi preganjanje, ki je posledica pripadnosti romski narodnosti, tamkajšnje oblasti pa jim ne nudijo ustrezne zaščite. Predlagajo, da naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna in ni zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v zadostni meri obrazložila v svoji odločbi, da tožniki ne izpolnjujejo kriterija preganjanja, kot se je uveljavil v azilnem pravu in da gre v obravnavanem primeru le za žalitve in zaničevanje kot blažjo obliko diskriminacije. Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, saj ta ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka zgolj pavšalno ugotovila, da sta bila prvi tožnik in tožnica tarči verbalnih groženj, ne pa tudi preganjanja v smislu Ženevske konvencije, pri čemer so v obravnavanem primeru pavšalne tudi navedbe tožene stranke, da bi se tožnika lahko na svoje stroške preselila v kakšen drug predel Bosne in Hercegovine, saj tožena stranka ni ugotavljala, kakšne so za to dejanske možnosti. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje nima prav, ko ugotavlja, da tožena stranka tudi ni ugotavljala, kakšen je položaj Romov v O. in K., od koder prihajata prvi tožnik in tožnica, ter kakšen je odnos večinskega prebivalstva do romske populacije, kot tudi, ali lahko računata na učinkovito zaščito mednarodne in lokalne policije v primeru etničnega nasilja s strani večinskega prebivalstva. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč to niso bistvene okoliščine za morebitno opredelitev, da so tožniki preganjani v izvorni državi, ker se v tem primeru o tem prvi tožnik in tožnica sploh nista izjasnila, pač pa sta navajala le žalitve in zaničevanje s strani Srbov in muslimanov. Majhna intenziteta slednjega pa kaže na to, da so prošnje tožnikov za azil očitno neutemeljene, saj jim v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Pritožbeno sodišče meni, da je bilo dejansko stanje v konkretnem primeru v bistvenih točkah popolno ugotovljeno in da je zato sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo tožbi tožnikov, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. S tem je namreč sodišče prve stopnje kršilo materialni zakon (ZAzil), to je določbo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka ima v tej zvezi prav, da na podlagi ustaljene upravno-sodne prakse nadlegovanja in maltretiranja, ki sta ju opisala prvi tožnik in tožnica v svojih prošnjah ZAzil in ki pomenita blažje primere diskriminacije, ni mogoče šteti kot preganjanje in zato tudi ni izkazan utemeljen strah tožnikov pred preganjanjem v izvorni državi zaradi njihove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi svojo odločitev argumentirala in pravilno utemeljila na podlagi navedenih poročil. Pri tem je upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki izhajajo iz upravnih spisov.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.