Jedro

Ker tožnik v prošnji in njeni dopolnitvi ni pojasnil, s kakšnim ravnanjem so bile na njegovo škodo storjene kršitve ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za zagotovitev katerih bi vložil ustavno pritožbo, pri tem pa je Vrhovnemu sodišču zgolj pavšalno očital storitev kaznivega dejanja, pri čemer ni navedel niti storilca niti ni konkretiziral zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, priložil pa tudi ni nobenega dokazila, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno, je tožena stranka po presoji sodišča tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 2038/2018 z dne 4. 1. 2019, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. Odločitev je utemeljila na ugotovitvi, da je prosilec 8. 12. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP zaradi vložitve ustavne pritožbe v zadevi opr. št. I Ips 27210/2015 (prej I Ips 323/2003) v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) z dne 13. 11. 2018, s katerim je popravilo sodbo. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni zadostil vsaj minimalnim kriterijem za odločanje o ustavni pritožbi, zaradi česar ocenjuje, da v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. V prošnji in njeni dopolnitvi namreč našteva člene Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki naj bi bili kršeni, pri tem pa ne navaja konkretnih kršitev oziroma dejanj, s katerimi naj bi sodišče tekom postopka na prvi stopnji in s sodbo Vrhovnega sodišča kršilo posamezne človekove pravice, navedene v Ustavi. Tožena stranka še ugotavlja, da samo dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen in da je Vrhovno sodišče na predlog tožnika izdalo sklep o popravi (zaradi pisne pomote), ne predstavlja dejanja sodišča, ki bi samo po sebi pomenilo kršitev človekovih pravic. Tožena stranka še navaja, da je tožnikova prošnja neutemeljena tudi iz razloga, ker tožniku z vročitvijo sklepa o popravi pomote ni bil podeljen nov rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo z dne 17. 5. 2006. Ta je namreč ostala vsebinsko nespremenjena in je bila popravljena le glede očitne pisne pomote. Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato je njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri najprej opisuje vsebino pravice do BPP in pogoje za dodelitev BPP prosilcu ter navaja, da je prejemnik denarne socialne pomoči in nima finančnih sredstev za vložitev tožbe, tako da po njegovem mnenju izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP. Glede izpolnjevanja objektivnega pogoja pa navaja, da je bil na Vrhovnem sodišču obsojen, brez da bi se lahko branil, s čimer mu je bil kršen 29. člen Ustave. Oporeka tudi obrazložitvi tožene stranke v delu navedb, da tožnik nima možnosti za ugodno rešitev njegove ustavne pritožbe. Po tožnikovem mnenju organ za BPP ne more odločati, kdaj je njegova tožba upravičena, ker potem sodišč ne rabimo. Navaja, da naj se organ za BPP ukvarja s svojim delom, odločitve o tožbah pa prepusti sodiščem. Tožnik zatrjuje, da ima vse pogoje za pridobitev predmetne BPP, zato poziva sodišče, da zadevo reši po zakonu. Tožnik predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo zavrne in potrdi njegovo prošnjo za BPP, torej smiselno, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi tako, da predmetni prošnji za BPP ugodi, oziroma odpravi to odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

7. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru tožnikova prošnja ni utemeljena, saj prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, ker nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, v kateri zaproša za dodelitev BPP.

8. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na vložitev ustavne pritožbe v zadevi opr. št. I Ips 27210/2015 (prej I Ips 323/2003) v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 13. 11. 2018, s katerim je to popravilo sodbo, št. I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006. Glede razlogov, na katere tožnik opira svojo prošnjo za dodelitev BPP, sodišče po pregledu upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik najprej podal prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je v nadaljevanju po pozivu tožene stranke dopolnil. V prošnji za dodelitev BPP je navedel, da se prošnja nanaša na zadevo I Ips 27210/2015 (prej I Ips 323/2003) in da je Vrhovno sodišče dne 13. 11. 2018 s sklepom popravilo sodbo, kot želeno vrsto, obliko in obseg BPP pa je opredelil vložitev pritožbe na Ustavno sodišče. Po pozivu tožene stranke, da navede konkretne kršitve ustavnih pravic in jih tudi opiše, je prošnjo dopolnil na način, da je opisal vsebino določenih členov Ustave in potek kazenskega postopka ter navedel, da je Vrhovno sodišče ponarejalo listino in da so bile storjene kršitve iz 2., 14. in 15. člena Ustave ter prekršene človekove pravice iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave.

9. Ker tožnik v prošnji in njeni dopolnitvi ni pojasnil, s kakšnim ravnanjem so bile na njegovo škodo storjene kršitve ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za zagotovitev katerih bi vložil ustavno pritožbo, pri tem pa je Vrhovnemu sodišču zgolj pavšalno očital storitev kaznivega dejanja, pri čemer ni navedel niti storilca niti ni konkretiziral zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, priložil pa tudi ni nobenega dokazila, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno, je tožena stranka po presoji sodišča tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila. Sodišče sledi ugotovitvi tožene stranke, da tožnik že iz navedenih razlogov nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, v kateri zaproša za dodelitev BPP.

10. Na presojo zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP ne vplivajo tožbene navedbe. Ker morata biti za dodelitev BPP prosilcu izpolnjena tako subjektivni (finančni) pogoj kot objektivni pogoj, se ob pravilni ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja, izkažejo tožbena navajanja o izpolnjevanju finančnega pogoja za brezpredmetna. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožnika, da je treba razmejiti med pristojnostjo organa za BPP, ko presoja izglede za uspeh prosilca, in pristojnostjo sodišča v sodnem postopku, za katerega se vlaga prošnja za BPP. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredoval tožnik in s katerimi je tožena stranka razpolagala ob njenem sprejemu, pravilno presodila, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v predmetni zadevi oziroma da gre za zadevo, ki je očitno nerazumna. Glede na opisane razloge je po presoji sodišča zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, pravilen.

11. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.