Jedro

Vrednost storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT), kar je nato opredeljeno v tarifnih številkah Posebnega dela OT. Kot izhaja iz tar. št. 18 OT se v pravdnem postopku, slednje pa velja tudi za gospodarske spore, vrednost storitve oblikuje tako, da se vrednost spornega predmeta deli z vrednostjo odvetniške točke, v tabeli tar. št. 18 OT pa je nato določen razpon, ki opredeljuje vrednost storitve (v točkah) pri določenem številu točk, ki izhajajo iz prej navedenega izračuna. Vrednost točke je določena s 13. členom OT, in znaša od 6. 4. 2019 dalje 0,60 EUR. Pred tem je bila vrednost točke 0,459 EUR.

Iz določbe četrtega odstavka 6. člena OT ne izhaja, da bi ti stroški pripadali le odvetnikom, ki nimajo pisarne v istem kraju kot je sodišče, ki vodi postopek.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.599,25 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila, v preostalem delu pa se pritožbi zavrneta.

II. Pritožnici sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki v plačilo naložilo pravdne stroške tožnice, ki jih je odmerilo v višini 1.343,56 EUR, in sicer v 15 dneh od prejema sklepa, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

2. Zoper citirani sklep sta pritožbo vložili obe pravdni stranki. V svojih pritožbah sta uveljavljali vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožnica je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka. Toženka pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovorov na pritožbo pravdni stranki nista podali.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožnice

5. Tožnica v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je stroške tožnice odmerilo na podlagi napačne predpostavke in da je glede na vrednost spornega predmeta njene stroške napačno izračunalo, ko je za izhodišče vzelo vrednost storitve po tar. št. 18 Odvetniške tarife – OT le 400 točk, namesto pravilno 500 točk. 6. Vrednost storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT), kar je nato opredeljeno v tarifnih številkah Posebnega dela OT. Kot izhaja iz tar. št. 18 OT se v pravdnem postopku, slednje pa velja tudi za gospodarske spore, vrednost storitve oblikuje tako, da se vrednost spornega predmeta deli z vrednostjo odvetniške točke, v tabeli tar. št. 18 OT pa je nato določen razpon, ki opredeljuje vrednost storitve (v točkah) pri določenem številu točk, ki izhajajo iz prej navedenega izračuna. Vrednost točke je določena s 13. členom OT, in znaša od 6. 4. 2019 dalje 0,60 EUR.1 Pred tem je bila vrednost točke 0,459 EUR.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta upoštevalo 14.745,35 EUR, kar je pravilno in pritožbeno nesporno. Vendar ima nato pritožba prav, ko trdi, da znaša pri vrednosti točke 0,60 EUR izhodiščna nagrada 500 točk, pri tem pa bi šlo za enako nagrado tudi pri vrednosti točke 0,459. Slednje pomeni, da znaša nagrada po tar. št. 18 OT 500 točk, ne glede na vrednost same točke (ali je ta 0,459 EUR ali 0,60 EUR) .

8. Ker je sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov materialno pravo napačno uporabilo, je nato pri samem izračunu stroškov izhajalo, iz napačne predpostavke, kot to pravilno opozarja tožnica v pritožbi, zato so bili posledično tožnici stroški, na katere opozarja v pritožbi, napačno odmerjeni. Pritožbeno sodišče je tožnici zato te stroške odmerilo ponovno in tožnici priznalo za dopolnitev tožbe 500 točk (tar. št. 18 OT), za prvo pripravljalno vlogo 500 točk (1. tč. tar. št. 19 OT), za drugo pripravljalno vlogo 375 točk (2. tč. tar. št. 19 OT), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2019 500 točk (1. tč. tar. št. 20 OT), za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo 9. 1. 2020 250 točk (2. tč. tar. št. 20 OT). Poleg tega gre tožnici tudi pritožbeno nespornih 200 točk za sestavo predloga za izvršbo (1. tč. tar. št. 27 OT), skupaj torej 2.325 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR, 1.395 EUR.

9. Tožnica v pritožbi nadalje trdi, da so ji bili posledično napačno (prenizko) odmerjeni tudi materialni stroški. Iz tretjega odstavka 11. člena OT izhaja, da lahko odvetnik izdatke, ki mu jih je stranka dolžna povrniti, obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotka od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Ob vrednosti storitve 2.325 točk gre tožnici glede na navedeno za materialne stroške 33,25 točk oziroma 19,95 EUR (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v presežku pa 1%). Ker pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo za materialne stroške 22,80 EUR, je pritožbeno sodišče ob uporabi 359. člena ZPP tožnici priznalo materialne stroške v tej višini, saj pritožba toženke stroškov tožnice, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne izpodbija.

10. Ob pravilni uporabi materialnega prava gre tožnici za odvetniške stroške torej 1.417,80 EUR, povečano za 22% DDV, kar predstavlja znesek 1.729,72 EUR. Prišteti je potrebno še stroške sodnih taks v skupni višini 513 EUR (kar ni pritožbeno sporno), kar predstavlja skupaj znesek 2.242,72 EUR, tožnici pa pripada glede na 82% uspeh 1.839,03 EUR in ne 1.583,93 EUR, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje.

11. Tožnica v pritožbi tudi pravilno trdi, da je sodišče prve stopnje toženki napačno priznalo 400 točk za odgovor na tožbo, saj je le-tega toženka vložila na sodišče sama in ne po pooblaščenki, ki je odvetnica. Kot izhaja iz spisa je toženka odgovor na tožbo (r. 12) vložila sama, pooblastilo odvetnici mag. A. A. je bilo dano šele kasneje v postopku (r. 16). Pri tem toženka stroškov za odgovor na tožbo niti ni priglasila, kar pomeni, da ji je sodišče prve stopnje priznalo stroške, ki jih sploh ni zahtevala. Pritožba tožnice je zato v tem delu utemeljena. Zaradi preglednosti bo pritožbeno sodišče slednje upoštevalo pri ponovnem izračunu stroškov toženke, ko bo v nadaljevanju odločalo tudi o njeni pritožbi.

12. Ni pa utemeljena pritožba tožnice v delu, v katerem trdi, da toženki ne gredo stroški 2 x 40 točk za odsotnost iz pisarne, ker ima pooblaščenka toženke sedež v istem kraju kot je sodišče. Sodišče prve stopnje je opravilo dva naroka za glavno obravnavo, na obeh je bila za toženko prisotna njena pooblaščenka, odvetnica, zato ji je z izpodbijanim sklepom skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT pravilno priznalo 2 x 40 točk za odsotnost iz pisarne. Iz navedene določbe namreč ne izhaja, da bi ti stroški pripadali le odvetnikom, ki nimajo pisarne v istem kraju kot je sodišče, ki vodi postopek.

O pritožbi toženke

13. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških uporabilo pooblastilo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP ter v sodbi, s katero se je končal postopke odločilo le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem delu. Gre za III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 5. 2. 2020 (r. 23), ki je v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, postala pravnomočna 28. 5. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 396/2020 z dne 28. 5. 2021 (r. 32). Iz četrtega odstavka 163. člena ZPP izhaja, da se v takem primeru sklep o višini stroškov, kar je izpodbijani sklep, izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Zato je neutemeljena pritožba toženke, ko trdi, da je sodišče prve stopnje iz razloga, ker je v zadevi vložena tudi revizija, z izpodbijanim sklepom odločalo preuranjeno. Ker je odločitev o tem, katera stranka nosi stroške in v kakšnem delu, pravnomočna, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno in v skladu z zakonsko določbo odločilo še o višini pravdnih stroškov.

14. Pritožba neutemeljeno tudi trdi, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti določbo tretjega odstavka 12. člena OT. Glede na podano obrazložitev pritožbenega sodišča iz 7. točke te obrazložitve, v obravnavanem primeru sprememba vrednosti odvetniške točke iz 0,459 EUR na 0,60 EUR ni povzročila, da je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov, temveč je število točk dejansko povsem enako.

15. Ima pa pritožba prav, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki odmeriti odvetniške stroške od izhodišča 500 točk in ne 400 točk, in sicer iz istega razloga, kot je pritožbeno sodišče že pritrdilo pritožbi tožnice (7. točka te obrazložitve). Pritožbeno sodišče je zato iz enakih razlogov kot pritožbi tožnice, ugodilo tudi pritožbi toženke in stroške toženki ponovno odmerilo, pri čemer je bilo potrebno upoštevati utemeljenost pritožbe tožnice, da toženki ne gredo stroški za odgovor na tožbo (10. točka te obrazložitve).

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženki priznalo za prvo pripravljalno vlogo 500 točk (1. tč. tar. št. 19 OT), za drugo pripravljalno vlogo 375 točk (2. tč. tar. št. 19 OT), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2019 500 točk (1. tč. tar. št. 20 OT), za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo 9. 1. 2020 250 točk (2. tč. tar. št. 20 OT), 2 x 40 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj torej 1.705 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR 1.023,00 EUR. Poleg tega je pritožbeno sodišče toženki priznalo pritožbeno nespornih 21,36 EUR za materialne stroške. Skupaj gre toženki za odvetniške stroške 1.044,36 EUR, povečano za 22% DDV pa 1.274,12 EUR oziroma skupaj s pritožbeno nespornimi stroški za sodno takso za ugovor 55 EUR ter za administrativne stroške v predhodnem izvršilnem postopku 3 EUR (tega tožnica v svoji pritožbi ni izpodbijala), znesek 1.332,12 EUR, toženki pa pripada glede na 18% uspeh 239,78 EUR in ne 240,37 EUR, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje.

17. Po opravljenem medsebojnem pobotu, je toženka dolžna tožnici povrniti 1.599,25 EUR pravdnih stroškov.

18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti 1.599,25 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Ker sta tako tožnica kot toženka s svojima pritožbama delno uspeli in delno propadli, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnici sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 22/19.