Jedro

Čeprav med pravdnima strankama ni bila formalno sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi (tožniku je bila sicer ponujena v podpis, vendar je ni podpisal), je z daljšim opravljanjem del tožnika na delovnem mestu svetovalec nadzornik prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama.

Za presojo pravočasnosti odpovedi je bistveno, kdaj se s kršitvijo seznani pristojna oseba pri delodajalcu (guverner), zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je 60-dnevni subjektivni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 začel teči takrat, kar pomeni, da odpoved ni prepozna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki I.1 in I.2 izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 11. 2019 nezakonita in se razveljavi; (2) da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja; (3) da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga prijaviti v obvezna zavarovanja; (4) da mu je dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1. 6. 2020 obračunati plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi, od zneska obračunati davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila; (5) ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v dodatno pokojninsko zavarovanje in nezgodno zavarovanje, skladno s kolektivno pogodbo in za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati dodatno pokojninsko zavarovanje in nezgodno zavarovanje; (6) mu plačati mesečno razliko v plači za čas od 1. 6. 2020 do vrnitve na delo v bruto znesku 1.969,64 EUR mesečno, od zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto razliko, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila; (7) mu izplačati razliko v regresu za leto 2020 v znesku 1.209,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestni od 11. 6. 2020 dalje do plačila; (8) izplačati nadomestilo za neizkoriščen dopust v skupnem trajanju 15 dni v znesku 3.043,20 EUR, od zneska obračunati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto nadomestilo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila; (9) mu obračunati sorazmerni del plače ob koncu leta za leto 2020, od nje odvesti pripadajoče davke in prispevke in neto znesek nakazati na tožnikov račun in (10) mu plačati odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi, (1) da je toženka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 18 tožnikovih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in (2) mu plačati odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 96.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške. Navaja, da sta bili izpovedi prič A. A. in B. B. prilagojeni navedbam toženke, saj sta bili priči seznanjeni z vsebino spornega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovitve glede izvajanja nadzorniškega postopka, ki je določen z internimi akti toženke, oprlo na njuni izpovedi o "stalni praksi pri toženki", ne da bi izpovedi vestno in skrbno ocenilo (8. člen ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni pomemben postopek potrjevanja in pošiljanja gradiva s sveta banke C. in spremljanja nadzorniških ukrepov in sklepov sveta banke C. na 631. seji sveta banke C. dne 15. 10. 2019. B. B. je morala zaradi izpostavljenosti primera takrat izključno slediti postopku v skladu z internimi akti toženke. Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede opredelitve tožnikovega delovnega mesta. Tožnik na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni pristal, zato ni prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe. Pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 ni bilo pravočasno podano. Časovna opredelitev pravočasnosti ne more temeljiti na seznanjenosti guvernerja z domnevno kršitvijo, saj je potrebna kritična presoja, kdaj se je z njo seznanil delodajalec. Kršitev iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi če bi bil tožnik zanjo odgovoren) je tožnik storil več kot dva meseca pred prejemom opozorila. Opozorilo lahko prestavlja podlago za odpoved le za ravnanja, storjena po vročitvi opozorila. Ne drži, da bi bila tožnikova udeležba na sestankih obvezna in potrebna. Po sestanku tudi ni prejel nobene zabeležke sestanka. Zmoten je zaključek glede neizvrševanja prioritetnih nalog, ki ga je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved A. A. in B. B., ki naj bi skladno in prepričljivo izpovedali, da je tožnik delo sicer formalno opravil, vendar pa je bilo vsebinsko neustrezno. V pisnem opozorilu se je tožniku očitala neizvršitev delegiranih nalog v roku, priči pa sta ta očitek prekvalificirali v "vsebinsko neustreznost", česar toženka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi ni zatrjevala. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pristojen za izvedbo priporočil notranje kontrole s področja potrošniškega kreditiranja. Za realizacijo priporočil sta bila v skladu s sklepom sveta banke C. s 612. seje z dne 27. 11. 2018 zadolžena D. D. in B. B. Tožnik je večkrat opozoril toženko, da ni usposobljen za področje potrošniškega kreditiranja. Toženka je predložila zgolj elektronska sporočila, ki sta jih poslali A. A. ali B. B., ni pa predložila odgovorov tožnika, ter je s tem prispevala k drugačni presoji dokaznih listin. Ker je sodišče zaključilo, da sta B. B. in A. A. skladno izpovedali, da sta bili o kršitvi obveščeni konec septembra, potem pa pripravili poročilo o incidentu, tožnik meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedi. Celoten postopek pošiljanja sklepov, ki so obravnavani na seji sveta banke C., je informacijsko podprt in se izvaja elektronsko v okviru t. i. modula (e)SEJE v dokumentnem sistemu toženke (E.). To je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odgovorna oseba je v posameznih fazah postopka nemudoma po spremembi statusa sklepa z njegovo vsebino seznanjena, saj je o tem obveščena v samem sistemu, dodatno obvestilo pa prejme v svoj elektronski poštni predal. Navedena kršitev postopka je tudi podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do Priročnika za izvajanje pregleda na področju PPDFT v bančnem sektorju (Priročnik PPDFT). Ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženka z vsemi bistvenimi okoliščinami seznanila dne 1. 10. 2019, ki je opredeljen v Poročilu o incidentu in da je takrat začel teči rok za podajo izpodbijane odpovedi. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, ki so pomembne za presojo pravočasnega in pravilnega izvrševanja sklepov toženke. Sodišče je prezrlo izpoved A. A., da toženka vedno določi rok, ko od banke zahteva odzivno poročilo. Ker je bil to 15. 7. 2019, je priča potrdila navedbe tožnika o datumu seznanjenosti o neizvršitvi odpreme sklepa oziroma prepozno podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je B. B. Poročilo o incidentu v zvezi z izdano Odredbo o odpravi kršitev na področju ZPotK-2 banke F. z dne 1. 10. 2019 pripravila kot "vodja pregleda" v banke F., d. d., zaradi česar je v izpodbijani sodbi v odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Tožnik ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da B. B. ni bila vodja pregleda, kar naj bi po prepričanju sodišča nujno terjalo zaključek, da je bila odprema gradiva tožnikova obveznost. Tožnik ponovno izpostavlja opuščeno presojo 612. seje sveta banke C. z dne 27. 11. 2018, na kateri se je določila metodologija pregleda Priročnik za PPDFT, saj so bile vloge inšpekcijske ekipe jasno opisane in dodatno opredeljene zadolžitve in kontrole glede izvajanja nadzora. V tem delu je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar so navajale priče in vsebina listin, zaradi česar bi sodišče moralo kritično ovrednotiti izpovedbe prič. Izpovedi A. A. o izrecnem navodilu na 631. seji sveta banke C., da naj poskrbi, da bo gradivo odpremljeno, ne potrjuje listinska dokumentacija. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nadomeščanje običajno, saj je možno le v primeru, da gre za isto področje, ob tem, da mora biti oseba, ki nadomešča, strokovno usposobljena in pozna področje, ki ga pokriva. Nepravilna je tudi zavrnitev reparacijskega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče o pritožbi odloča drugič. Prvič je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 679/2021 z dne 21. 4. 2022 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo na podlagi odpovedi in da še traja. Glede reparacijskega dela zahtevka je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 123/2022 z dne 15. 9. 2022 dovolilo revizijo toženke. S sklepom VIII Ips 40/2022 z dne 17. 1. 2023 je reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških odgovora na revizijo je pridržalo za končno odločbo.

6. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča, je predmet odločanja pritožbenega sodišča le odločitev sodišča prve stopnje v točkah I.1 in I.2 izreka.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Tožnik kot razlog, da sodbe ni mogoče preizkusiti, neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo celoten postopek pošiljanja sklepov, ki so obravnavani na seji sveta banke C., ki je informacijsko podprt in se izvaja elektronsko v okviru t. i. modula (e)SEJE v dokumentnem sistemu toženke (E.) in glede Priročnika za izvajanje pregleda na področju PPDFT v bančnem sektorju (Priročnik PPDFT). Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno stališče, da tehnična navodila, kar je postopek, ne pomenijo, da tožnik ni bil dolžan opraviti naloge, ki mu je bila dodeljena, zato tudi vsebina Priročnika, na katerem tehnična navodila temeljijo, ni odločilna za presojo tožnikove kršitve. Pritožba navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tudi v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje glede pravočasnosti izpodbijane odpovedi v zvezi s seznanitvijo toženke. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje v tem delu niso v nasprotju z listinami v spisu.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba to kršitev določb uveljavlja, ker naj bi priči B. B. in A. A. izpovedali, da sta bili o kršitvi obveščeni konec septembra 2019, potem pa pripravili poročilo o incidentu (B13). Ni jasno, v čem pritožba vidi nasprotje med listinami v spisu in ugotovitvijo sodišča prve stopnje o datumu seznanitve s kršitvijo, saj tega nasprotja ni. V zvezi z navedeno kršitvijo določb postopka se pritožba neutemeljeno sklicuje na sklep, ki ga je svet banke C. potrdil na 612. seji 27. 11. 2018, s katerim naj bi bila določena kot vodja pregleda B. B., člana inšpekcijske ekipe pa naj bi bil tudi D. D. in tožnik. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je glede tega vprašanja upoštevalo skladni izpovedi A. A. in B. B., ter pisno izjavo D. D. ter ugotovilo, da B. B. ni bila vodja pregleda.

10. Tožnik se v zvezi s svojo obveznostjo pri odpremi gradiva neutemeljeno sklicuje na drugačen postopek pri ponovni obravnavi gradiva na 631. seji sveta banke C., in sicer navaja, da je A. A. sklep po 631. seji sveta banke C. posredovala v vednost njemu in D. D. z navodilom, da naj poskrbita za realizacijo sklepa, gradivo pa je sicer odpremila B. B. Navedeno naj bi dokazovalo, da je za odpremo gradiva odgovoren vodja pregleda. Priča A. A. je izpovedala, da je zaradi predhodnega incidenta dobila izrecno navodilo, da naj poskrbi, da bo gradivo odpremljeno, zato je za odpremo zadolžila B. B. V zvezi z izrecnim navodilom tožniku in D. D. pa je pojasnila, da je ravnala v skladu z navodili za E., ki so jih po incidentu pripravili. Tudi priča B. B. je potrdila, da je po tej seji sveta banke C. gradivo odpremila ona, kljub temu da ni bila poročevalec na seji, in sicer je bila zahteva vodstva, da si ne morejo še enkrat privoščiti iste napake.

11. Tožnik je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje storil kršitev, ker ni kot poročevalec na 612. seji sveta banke C. dne 11. 6. 2019 zagotovil, da bi šlo gradivo, ki je bilo potrjeno na tej seji, v odpremo. Pri tem je v zvezi s sklicevanjem pritožbe na sklep z dne 27. 11. 2018 bistvena tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da na seji 11. 6. 2019 B. B. ni bila prisotna, ker je bila bolniško odsotna. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil odsoten tudi D. D. (do 25. 6. 2019). Zato je bil za odpremo gradiva v vsakem primeru zadolžen tožnik (saj je poročal na seji sveta banke C. 11. 6. 2019 in bil s tem tudi zadolžen za odpremo), ne glede na vsebino sklepa z dne 27. 11. 2018 oziroma razporeditev nalog med navedene delavce toženke. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je nadomeščanje običajno, ker naj bi bilo po stališču pritožbe možno le v primeru, da gre za isto področje, ob tem, da mora biti oseba, ki nadomešča, strokovno usposobljena in pozna področje, ki ga pokriva. Glede nadomeščanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za nadomeščanje med sodelavci ni bilo potrebno izdati odredbe. Zato bi tožnik po pravilnem stališču sodišča prve stopnje moral poskrbeti vsaj za odpremo gradiva, kar predstavlja utemeljen krivdni odpovedni razlog. S tem je namreč tožnik storil kršitev delovnih obveznosti iz prvega odstavka 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da mora delavec vestno opravljati dela, in prvi odstavek 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik toženko večkrat opozarjal, da ni usposobljen za področje potrošniškega kreditiranja. Bistveno je, da bi moral tožnik odpremiti celotno gradivo, ki je bilo obravnavano na seji sveta banke C. Glede spremljanja nadzora nad izvrševanjem ukrepov na področju potrošniškega poslovanja pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku te kršitve ni mogoče očitati, saj se je po 25. 6. 2019 D. D. vrnil z bolniške in je bila to njegova zadolžitev, tožnik pa je bil zadolžen za področje prevar.

12. Kršitev iz 15. točke drugega ostavka 339. člena ZPP tudi ni podana, ker je B. B. Poročilo o incidentu v zvezi z izdano Odredbo o odpravi kršitev na področju ZPotK-2 banke F. z dne 1. 10. 2019 pripravila kot vodja pregleda v banki F., d. d. To na ugotovitve sodišča prve stopnje o odgovornosti tožnika za neodpremo gradiva s seje z dne 11. 6. 2019 ne vpliva. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo, da se tožnik v zvezi s svojo obveznostjo pri odpremi gradiva neutemeljeno sklicuje na drugačen postopek pri ponovni obravnavi gradiva na 631. seji sveta banke C., ko navaja, da je A. A. sklep po 631. seji sveta banke C. posredovala v vednost njemu in D. D. z navodilom, da naj poskrbita za realizacijo sklepa, gradivo pa je sicer odpremila B. B. A. A. je s tem v zvezi izpovedala, da je zaradi predhodnega incidenta dobila izrecno navodilo, da naj poskrbi, da bo gradivo odpremljeno, zato je za odpremo zadolžila B. B., kljub temu da B. B. ni bila poročevalka. V zvezi z izrecnim navodilom tožniku in D. D. pa je pojasnila, da je ravnala v skladu z navodili za E., ki so jih po incidentu pripravili. Tudi priča B. B. je potrdila, da je po tej seji sveta banke C. gradivo odpremila ona, kljub temu da ni bila poročevalec na seji - takšna je bila zahteva vodstva toženke, ki si ni mogla še enkrat privoščiti iste napake.

13. Že zgoraj je obrazloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da tehnična navodila, ki določajo postopek elektronskega pošiljanja sklepov, ki so obravnavani na seji sveta banke C. v okviru t. i. modula (e)SEJE v dokumentnem sistemu toženke (E.), za odločitev o odgovornosti tožnika niso odločilne. Bistveno je, da je stalna praksa (kot izhaja tudi iz kasneje sprejetih navodil E.) pri toženki taka, da poročevalec na seji sveta banke C. poskrbi, da gre gradivo, ki je bilo potrjeno na seji, v odpremo, česar tožnik glede gradiva, ki je bilo obravnavano na seji sveta banke C. dne 11. 6. 2019, ni storil. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedi A. A. in B. B. Pritožba neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj dokazna ocena glede njunih izpovedi ne bi bila v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do dejstva, da sta A. A. in B. B. zaposleni pri toženki, vendar pa je kljub temu njuni izpovedi ocenilo kot verodostojni. Pravilno je štelo, da delovno razmerje ni okoliščina, ki bi sama po sebi vzbudila dvom v verodostojnost izpovedi prič. Drugih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v njuno verodostojnost, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik ni izpostavil. Glede na to, da sta bili njuni izpovedi glede stalne in dolgoletne prakse pri toženki glede odpreme gradiva skladni, dolgoletno stalno prakso pa je potrdil tudi priča G. G., ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi bili njuni izpovedbi usklajeni in zaradi tega neverodostojni, oziroma da sta bili seznanjeni z vsebino spornega razmerja.

14. Nadalje pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede opredelitve delovnega mesta, ki ga je opravljal tožnik. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 za delovno mesto inšpektor upravitelj, toženka pa mu je odpovedala pogodbo o zaposliti za delovno mesto svetovalec nadzornik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dela na delovnem mestu inšpektor upravitelj ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravljal, saj je bil v letu 2019 odgovoren za področje preprečevanja prevar in zlorab v bančnem sektorju, za sistem H., ki je namenjen prijavi žvižgačev oziroma prijavi kršitev v bančnem sektorju ter za izvedbo prenosa sistema iz pravnega oddelka v oddelek nadzora bančnega poslovanja. Opravljal je dela in naloge delovnega mesta svetovalec nadzornik. Pravilno je razlogovalo, da čeprav med pravdnima strankama ni bila formalno sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi (tožniku je bila sicer ponujena v podpis, vendar je ni podpisal), je z daljšim opravljanjem del tožnika na delovnem mestu svetovalec nadzornik prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama. Tožnik neutemeljeno navaja, da je zoper novo pogodbo ugovarjal. Že v tožbi je sicer navajal, da je 27. 1. 2017 I. I. po elektronski pošti poslal pripombe na osnutek nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga je prejel 23. 1. 2017, in v katerem je predlagal nekaj dopolnitev oziroma popravke (A4, A10), vendar je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje bistveno, da je tožnik kljub nepodpisu pogodbe več kot dve leti od prejema osnutka nove pogodbe o zaposlitvi opravljal naloge na novem delovnem mestu, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je z daljšim opravljanjem del tožnika na delovnem mestu svetovalec nadzornik prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama.

15. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede pravočasnosti podanega pisnega opozorila po 85. členu ZDR-1 in same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tožnikovo pritožbeno stališče, da zakon opredeljuje delodajalčevo seznanitev s kršitvijo "generično" in ne dovoljuje razmejitve med posameznimi zaposlenimi in datumom njihove seznanitve s kršitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je za presojo pravočasnosti odpovedi bistveno, kdaj se s kršitvijo seznani pristojna oseba pri delodajalcu (guverner), to je 1. 10. 2019, zato je pravilno štelo, da je 60-dnevni subjektivni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 začel teči 1. 10. 2019, kar pomeni, da odpoved ni prepozna.

16. Pritožba v okoliščinah konkretnega primera neutemeljeno navaja, da opozorilo lahko prestavlja podlago za odpoved le za ravnanja, storjena po vročitvi opozorila in da delavec pojmovno ne more ponovno kršiti delovne obveznosti, ki je bila kršena že pred kršitvijo iz odpovedi. Ko je pritožbeno sodišče prvič odločalo o pritožbi s sklepom opr. št. Pdp 679/2021 z dne 21. 4. 2022, je pritrdilo takšnemu stališču pritožbe ter štelo, da bi lahko toženka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga le, če bi tožnik storil novo kršitev po prejemu pisnega obvestila. Pri tem pa je spregledalo, da je šlo za trajajočo kršitev, ki je trajala najmanj do 15. 10. 2019, torej tudi po vročitvi pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, ki ga je tožnik dobil 29. 8. 2019, zato pritožbeno sodišče ob ponovni presoji zaključuje, da ne gre za pravni položaj, ko bi se kršitev iz odpovedi nanašala na ravnanje, ki bi ga delavec storil pred prejemom pisnega opozorila. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

17. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede utemeljenosti kršitev, ki jih je toženka tožniku očitala v pisnem opozorilu (neudeležba na sestanku dne 12. 6. 2019, ignoriranje vabila na sestanek dne 19. 6. 2019, zavrnitev udeležbe na sestanku dne 24. 7. 2019 in 25. 7. 2019 ter neopravljanje prioritetnih nalog - izvršitev priporočil notranje revizije s področja ZPotK-2, pri čemer je naknadno določen rok potekel 30. 6. 2019). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova udeležba na sestankih obvezna in ni mogel sam odločati o tem, kdaj je njegova udeležba na sestankih potrebna. Na sestanke je bil vabljen, zato se je od njega pričakovalo, da se jih udeleži. Pravilno je razlogovalo, da razlogi, ki jih je tožnik navedel za neudeležbo na sestankih, niso opravičljivi. Zato pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik z zavračanjem udeležbe na sestankih kršil svoje delovne obveznosti, ne glede na njegove navedbe, da po sestanku ni prejel nobene zabeležke sestanka. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da se zunaj obdobja 60-dnevnega roka za podajo pisnega opozorila tožniku očita zgolj zavrnitev udeležbe na sestanku 12. 6. 2019 in ignoriranje vabila za sestanek dne 19. 6. 2019, da pa ostale neudeležbe na sestankih zadoščajo za utemeljenost pisnega opozorila, saj zadostuje, da je utemeljen en očitek iz predhodnega pisnega opozorila.

18. Tudi v zvezi z drugim očitkom iz pisnega opozorila, tj. glede neizvrševanja prioritetnih nalog - izvršitev priporočil notranje revizije, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedim A. A. in B. B., da je tožnik delo sicer formalno opravil, da pa vsebinsko delo ni bilo ustrezno opravljeno. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi toženka v tožbi in vlogah tožniku očitala neizvršitev delegiranih nalog v roku - izvrševanje priporočil notranje revizije s področja ZPotK, priči pa naj bi ta očitek prekvalificirali v vsebinsko neustreznost. Toženka je namreč v svojih vlogah navedla, da tožnik naloge ni izvršil (list. št. 83), oziroma da naloge, glede katere sta potekla dva naknadna roka za njeno izpolnitev (31. 3. 2019 in 30. 6. 2019) ni izpolnil, pri čemer je A. A. tožnika dne 19. 6. 2019 pozvala k dopolnitvi Priročnika za izvajanje nadzora na področju ZPotK, 23. 6. 2019 pa pozvala k pregledu prenovljenega Postopkovnika in da iz obstoječega Manuala za ZPotK izloči vsebine, ki so že vključene v Postopkovniku ter pripravi odzivno poročilo glede realizacije NR priporočil za ZPotK (list. št. 84). Ker tožnik do 30. 6. 2019 ni izvršil navedenega, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo vsebinsko ni bilo ustrezno, zato priporočila niso bila realizirana. S tem v zvezi ni utemeljena pritožbena navedba, da je toženka predložila zgolj elektronska sporočila, ki sta jih tožniku poslali A. A. ali B. B., ni pa predložila odgovorov tožnika. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zaslišalo tožnika in navedeni priči, zato nepredložitev navedenih sporočil ni prispevala k drugačni presoji dokaznih listin. Tožnik niti ne pove, kako bi njegova sporočila lahko vplivala na drugačne dokazne zaključke sodišča prve stopnje, torej gre za povsem pavšalne navedbe, ki ne morejo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede pravilnosti zaključkov sodišča o pravočasnosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka z vsemi bistvenimi okoliščinami seznanila dne 1. 10. 2019, ki je opredeljen v Poročilu o incidentu (B13) in da je takrat začel teči rok za podajo izpodbijane odpovedi. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved A. A., da toženka vedno določi rok, ko od banke zahteva odzivno poročilo (to je bil 15. 7. 2021), niso odločilne, saj ta datum ne dokazuje seznanjenosti odgovorne osebe pri toženki s kršitvijo. Kot je bilo že zgoraj navedeno je za presojo pravočasnosti relevantno samo to, kdaj se s kršitvijo seznani guverner.

20. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bil o nerealizaciji sklepa z dne 11. 6. 2019 že naslednji dan po sistemu E. obveščen guverner, so pritožbena novota, kot bo razvidno v nadaljevanju, pa tudi niso utemeljene. Tožnik se je skliceval na dokumentarni sistem E., predvsem v zvezi z vprašanjem, ali je bila B. B. vodja pregleda in s tem zadolžena (tudi) za odpremo gradiva. Sicer je res podal navedbe, da imajo odgovorne osebe, ki so sklep v sistemu E. kreirale in so odgovorne za izvedbo in nadzor nad izvajanjem sklepov, ves čas pregled nad izvrševanjem sklepa, oziroma informacijo o tem, ali je sklep izvršen (list. št. 30 (točka XI), list. št. 58 (točka XIII) in list. št. 107 (točka XXIII)), vendar pa ni izrecno navajal, da bi se guverner s kršitvijo, ki je predmet odpovedi, seznanil že 12. 6. 2019, oziroma da se je že takrat guverner seznanil z vsemi bistvenimi elementi tožnikove kršitve in dejanskimi okoliščinami. Navedbe tudi ne dajejo podlage za sklepanje, da se je toženka že 12. 6. 2019, torej en dan po seji sveta banke C., seznanila s kršitvijo, oziroma da se je takrat guverner seznanil z vsemi bistvenimi elementi tožnikove kršitve in z dejanskimi okoliščinami. Pritožba torej neutemeljeno uveljavlja 12. 6. 2019 kot datum, ko naj bi se toženka seznanila s kršitvijo.

21. Glede na to, da je tudi kršitev, ki je predmet odpovedi tožniku dokazana, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitost izpodbijane odpovedi in zahtevek za reintegracijo tožnika k toženki zavrnilo. Do ostalih pritožbenih navedb, se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso bistvene (drugi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na reparacijski in odškodninski del tožbenega zahtevka, glede katerega je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 679/2021 z dne 21. 4. 2022, pa niso predmet presoje v tej sodni odločbi.

22. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).