Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da delavec v primeru, ko še v času razmerja, za katerega uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, zahteva ugoditev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa nato preneha, mora v sodnem postopku uveljavljati in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja. V nasprotnem primeru se namreč šteje, da delovno razmerje ni prenehalo nezakonito. Ker tožnica kljub spoznanju, da ji tožena stranka od 30. 4. 2014 dalje ne priznava več obstoja pogodbenega razmerja, v nadaljnjem prekluzivnem roku 30 dni ni vložila tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (to je z razširitvijo tožbe storila šele na naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2014), je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep (točki III in VI izreka odločbe) in izpodbijani del sodbe (točka IV izreka odločbe) sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 4. 9. 2011 do 30. 4. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto novinar specialist z mesečno osnovno plačo v višini 34. plačnega razreda (točka I izreka odločbe) in toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnico v roku 8 dni obračunati bruto regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 692,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, za leto 2013 pa regres v znesku 346,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila (točka II izreka odločbe). Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 30. 4. 2014 (točka III izreka odločbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 1. 5. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto novinar specialist z mesečno osnovno plačo v višini 34. plačnega razreda, ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar specialist z mesečno osnovno plačo v višini 34. plačnega razreda (točka IV izreka odločbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati regres za letni dopust 2013 v znesku 346,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila (točka V izreka odločbe). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni od vročitve sodbe (pravilno odločbe) povrniti stroške postopka v znesku 684,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka VI izreka odločbe).

2. Zoper točke III, IV in VI izreka navedene odločbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi navaja, da je na naroku za glavno obravnavo 19. 12. 2014 zatrjevala, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, tožena stranka pa tega ni prerekala, zato bi sodišče prve stopnje to dejstvo v skladu z določbo 214. člena ZPP moralo šteti za priznano. Tožnica in tožena stranka sta se na sestanku v mesecu marcu 2014 dogovorili, da tožnica ne bo več opravljala dela v okviru oddaje A. in v okviru dnevno-informativnega programa, vendar o prenehanju opravljanja dela ni bilo govora. Tožnica se je v mesecu maju 2014 s B.B. dogovorila za nadaljevanje dela v okviru oddaje C., vendar dela v zvezi s tem ni začela opravljati, ker naj bi se navedena oddaja ponovno začela predvajati šele v mesecu septembru 2014. Tožena stranka tožnici ni nikoli odpovedala niti pogodbe o zaposlitvi niti pogodbe o novinarskem delu, zato je bila tožnica pri njej zaposlena tudi po 30. 4. 2014. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 54/2014. V navedeni zadevi je bilo namreč dejansko stanje drugačno od obravnavanega, saj je tožnica v tem individualnem delovnem sporu dokazala obstoj delovnega razmerja tudi po 30. 4. 2014, poleg tega pa je bila ob razširitvi tožbenega zahtevka še vedno v bolniškem staležu. Tožnica je sicer štela, da ji tožena stranka od 30. 4. 2014 dalje ni več priznavala obstoja pogodbenega razmerja, vendar bi moralo sodišče prve stopnje glede na okoliščine, da je tožnica v bolniškem staležu dokončala določene prispevke, da je imela zagotovljeno delo v okviru oddaje C. ter da je imela do 31. 12. 2014 sklenjeno pogodbo o novinarskem delu, razsoditi, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po 30. 4. 2014. Iz sodne prakse (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 190/2014) izhaja, da je treba v sodnem postopku začetek teka roka za vložitev tožbe zaradi odpovedi ali prenehanja pogodbe o zaposlitvi ugotoviti z gotovostjo. Če delavec še v času razmerja, za katerega trdi da ima elemente delovnega razmerja, uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni treba posebej zahtevati. Tožnica je tožbeni zahtevek razširila v skladu z določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, izpodbijana odločba pa o tem nima razlogov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je bila tožnica od meseca marca 2014 dalje v bolniškem staležu, ne vpliva na odločitev o priznanju obstoja delovnega razmerja po 1. 5. 2014, saj je to v nasprotju z vsebino določbe 116. člena ZDR-1. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna, saj bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki naložiti v plačilo tožničine stroške do celote. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica namreč s pritožbeno navedbo, da izvedeni dokazi nasprotujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, po vsebini v resnici nasprotuje dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Ker je tožena stranka v postopku na prvi stopnji vseskozi prerekala obstoj tožničinega delovnega razmerja, je treba šteti, da je prerekala tudi navedbo tožnice, da ji delovno razmerje pri toženi stranki 30. 4. 2014 ni prenehalo in še vedno traja. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo to dejstvo (torej, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 30. 4. 2014 ni prenehalo) v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano, posledično pa ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem uveljavlja pritožba.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V obravnavanem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas od 4. 9. 2011 dalje, ker naj bi v razmerju, ki sta ga s toženo stranko uredili s pogodbami o poslovnem sodelovanju (A1 do A4) oz. pogodbami o novinarskem delu (A6 do A10), obstajali elementi delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 4. člena prej in sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. ter ZDR-1 - Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so bili v razmerju med strankama v obdobju od 4. 9. 2011 do 30. 4. 2014 podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja (tožnica se je prostovoljno vključila v organiziran delovni proces tožene stranke, delo pa je opravljala za plačilo, osebno in nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom tožene stranke), zato je za navedeno obdobje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki (točka I izreka izpodbijane odločbe). V pretežnem delu je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013 (točka II izreka izpodbijane odločbe). Ker se tožena stranka zoper ugodilni del sodbe ni pritožila, je odločitev v tem delu postala pravnomočna. Predmet presoje v pritožbenem postopku sta zato le vprašanji, ali je sodišče prve stopnje pravilno kot prepozno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica uveljavljala zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 1. 5. 2014 dalje.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnici 30. 4. 2014 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, saj od 1. 5. 2014 dalje v razmerju med strankama niso bili več podani elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč tožena stranka tožnici od 1. 5. 2014 ni več zagotavljala dela, tožnica pa je zadnje plačilo za delo od tožene stranke prejela za mesec april 2014. Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je po 30. 4. 2014 za toženo stranko dokončala nekatere prispevke, vendar pa je zaslišana kot stranka izpovedala, da po navedenem datumu dela za toženo stranko ni več opravljala. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je imela tožnica po 30. 4. 2014 pri toženi stranki zagotovljeno delo v okviru oddaje C., saj tožnica v pritožbi priznava, da dela v okviru te oddaje nikoli ni začela opravljati.

10. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici priznati obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki po 1. 5. 2014 tudi iz razloga, ker sta imeli stranki do 31. 12. 2014 sklenjeno pogodbo o novinarskem delu. V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 se namreč delo, razen v zakonsko določenih izjemnih primerih, ki v obravnavani zadevi niso bili ugotovljeni, ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oz. 54. členom ZDR-1. Drugi odstavek 13. člena ZDR-1 torej izrecno ureja navideznost civilnih pogodb, ki v resnici prekrivajo delovno razmerje med njenima podpisnikoma, zato okoliščina, da tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o novinarskem delu, ki je bila sicer sklenjena za obdobje do 31. 12. 2014, ne dokazuje, da je bila tožnica tudi po 30. 4. 2014 v delovnem razmerju pri toženi stranki.

11. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja nepravočasnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pravilno ugotovilo, da tožnica takšnega tožbenega zahtevka ni postavila v tožbi za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je sicer bila vložena v roku 30 dni v smislu tretjega odstavka 200. člena ZDR-1(1). Ker tožnica kljub spoznanju, da ji tožena stranka od 30. 4. 2014 dalje ne priznava več obstoja pogodbenega razmerja (izpoved tožnice), v nadaljnjem prekluzivnem roku 30 dni ni vložila tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (to je z razširitvijo tožbe storila šele na naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2014), je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.

12. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je odločitev o zavrženju dela tožbe napačna, ker je tožnica tožbo razširila v skladu z določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Iz navedene določbe sicer izhaja, da lahko delavec v individualnem delovnem sporu tožbo glede zahtevka spremeni do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, vendar pa to ne pomeni, da pri tem ni vezan na prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kot to zmotno meni tožnica.

13. Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 4. 2014, ker je bila od aprila do decembra 2014 v bolniškem staležu in bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati obstoj delovnega razmerja tudi po 1. 5. 2014. Te navedbe je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj navedeno dejstvo ne vpliva na drugačno odločitev o priznanju obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 5. 2014. Bistveno je, da tožnica ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljala v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Pritožba se v zvezi s tem tudi neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 116. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Ker tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, navedena določba ZDR-1 v obravnavanem primeru ne predstavlja materialnopravne podlage za odločitev.

14. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki (točka III izreka izpodbijane odločbe). Tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 30. 4. 2014, reintegracijo in izstavitev pogodbe o zaposlitvi (točka IV izreka izpodbijane odločbe) je pravilna, saj brez ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni podlage za priznanje delovnega razmerja za čas po njegovem dejanskem prenehanju. Vrhovno sodišče RS je namreč že v več odločbah(2) zavzelo stališče, da mora delavec v primeru, ko še v času razmerja, za katerega uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, zahteva ugoditev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa nato preneha, v sodnem postopku uveljavljati in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja. V nasprotnem primeru se namreč šteje, da delovno razmerje ni prenehalo nezakonito.

15. Pritožbeno uveljavljanje, da je tožnica upravičena do povračila celotnih stroškov postopka na prvi stopnji, je neutemeljeno. Ker je tožnica v postopku na prvi stopnji uspela s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 4. 9. 2011 do 30. 4. 2014 in v pretežnem delu z zahtevkom za obračun in izplačilo regresa za letni dopust, s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 5. 2014 dalje pa ne, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica v postopku na prvi stopnji uspela v višini 50 %. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti polovico utemeljeno priglašenih stroškov postopka.

16. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Ta določa, da mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca pred pristojnim delovnim sodiščem zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

(2) Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 468/2009 z dne 5. 4. 2011, opr. št. VIII 54/2014 z dne 13. 5. 2014, opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014 in opr. št. VIII Ips 228/2014 z dne 27. 1. 2015.