Jedro

Zavarovancem, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je pravice iz invalidskega zavarovanja mogoče priznati le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti.

Tožnica, ki je zaposlena s krajšim (polovičnim) delovnim časom od polnega, je sicer za razliko do polnega delovnega časa res prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, ker pa je hkrati zavarovana tudi na podlagi delovnega razmerja, ji je mogoče pravice iz invalidskega zavarovanja priznati tudi na podlagi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Odločbi toženca št. I-4.124.203 z dne 22. 2. 2006 in št. 2 4 4124203 z dne 11. 8. 2005 se odpravita.

Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni in se ji od 1. 4. 2005 dalje prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu oziroma delu „strežnice“ brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg. Tožnici se od navedenega dne dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine.

O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.“

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 22. 2. 2006 ter z dne 11. 8. 2005 in na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica, ki v laični pritožbi poudarja, da pri oceni njene delazmožnosti niso bili upoštevani izvidi lečečih specialistov in izvedensko mnenje izvedenca psihiatra.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) .

Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Tožnica v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 22. 2. 2006, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 11. 8. 2005. S to odločbo je toženec zavrnil njeno zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, in sicer na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 1. 8. 2005, ki je menila, da pri tožnici ni prišlo do pomembnejših poslabšanj zdravstvenega stanja, zato je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti. Dokončna odločba z dne 22. 2. 2006 pa je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 30. 11. 2005, da pri tožnici nespremenjeno obstaja III. kategorija invalidnosti. Tožnica je bila že z odločbo toženca z dne 23. 1. 2003 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno oziroma svoje delo „strežnice“ brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, s polnim delovnim časom od 10. 12. 2002 dalje. Za odločitev v tem postopku je zato bistvenega pomena vprašanje, ali je pri njej prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s tožencem takšno poslabšanje ugotovilo. Za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke D.Ž., dr. med., z dne 20. 4. 2008 ter dopolnitev tega izvedenskega mnenja z dne 27. 8. 2008. Sodni izvedenec je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnice ocenil, da je tožnica sposobna opravljati delo strežnice z omejitvami v skladu s III. kategorijo, vendar le v polovičnem 4-urnem delovnem času. Menil je, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, še bolj pa do nastanka nove invalidnosti. Na novo sta ugotovljeni fibromialgija in kognitivne motnje, poglobili sta se anksioznost in depresivnost, poleg tega pa so se pojavile še druge somatske motnje. Takšno izvedensko mnenje sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje kot skladno z medicinsko dokumentacijo, strokovno in natančno tudi v celoti sprejelo. V izpodbijani sodbi je zaključilo, da je pri tožnici prišlo do spremembe v invalidnosti, ker je zaradi bolezni od 15. 3. 2005 dalje zmožna za delo strežnice le v skrajšanem delovnem času, in je pri njej po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena le za 4 ure, sama pa je izpovedala, da je za 4 ure prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da tožnici pravica do dela s skrajšanim delovnim časom ne pripada, ker je za štiri ure prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Invalidnost III. kategorije je po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Splošni pogoji za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti so določeni v 66. členu ZPIZ-1. Po 1. odstavku tega člena pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ni s tem zakonom drugače določeno, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in je vključen v obvezno zavarovanje, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo; če ni vključen v obvezno zavarovanje pa, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. 2. odstavek 66. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da zavarovanci iz 20., 21., 23., 24.a, 26., 27., 28. in 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Zavarovanci po 34. členu ZPIZ-1 so zavarovanci, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. 34. člen ZPIZ-1 v 1. odstavku namreč določa primere, v katerih se državljani Republike Slovenije, ki so dopolnili 15 let starosti, in niso obvezno zavarovani, lahko prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje po tem zakonu, med drugim tudi zaposleni s krajšim delovnim časom od polnega, vendar le za razliko do polnega delovnega časa (11. alineja 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1). Po 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 torej nekateri zavarovanci, vključno z zavarovanci po 34. členu ZPIZ-1, pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Gre za izključitveno določbo, po kateri zavarovancem iz 34. člena ZPIZ-1 pravic iz III. kategorije invalidnosti ni mogoče priznavati, o čemer se je pritožbeno sodišče že večkrat izreklo. V konkretnem primeru pa tožnica ni le zavarovanka iz 34. člena ZPIZ-1, ampak tudi zavarovanka iz 13. člena ZPIZ-1. Kot je na podlagi listin v upravnem spisu ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica po tej podlagi vključena v obvezno zavarovanje za štiri ure. Skladno s 1. odstavkom 13. člena ZPIZ-1 obvezno se zavarujejo delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije. Tožnica je na dan nastanka spremembe invalidnosti (15. 3. 2005) tako vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja za polovični delovni čas, hkrati pa je za razliko do polnega delovnega časa prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pa po stališču pritožbenega sodišča upoštevaje 25. člen ZPIZ-1, po katerem se oseba, če istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje, pomeni, da je tožnica na dan nastanka spremembe invalidnosti tudi zavarovanka po 13. členu ZPIZ-1 in izpolnjuje pogoje po 66. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti.

Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico po 1. odstavku 71. člena ZPIZ-1, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona (do 1. 1. 2003), obdržijo te pravice po 397. členu ZPIZ-1 v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Uživalci pravic iz 1. odstavka tega člena lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odstavek 397. člena ZPIZ-1). Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica po 2. odstavku 163. člena ZPIZ-1 preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Pri tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno ali svoje delo strežnice brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg od 10. 12. 2002 dalje (odločba toženca z dne 23. 1. 2003) je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dne 15. 3. 2005 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti. Tožnica je na dan nastanka nove invalidnosti dopolnila 48 let starosti in je bila vključena v obvezno zavarovanje. Zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti, in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, imata po 1. odstavku 94. člena ZPIZ-1 pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Tožnica kot invalid III. kategorije, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, tako izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu oziroma delu „strežnice“ brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg in pravice do delne invalidske pokojnine.

Po stališču pritožbenega sodišča so glede odmere (93. člen ZPIZ-1) in izplačevanja delne invalidske pokojnine (159. člena ZPIZ-1) izpolnjeni pogoji po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, skladno s katerim lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena tega zakona, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Ugotavljanje okoliščin in dejstev potrebnih za odmero in izplačevanje delne invalidske pokojnine, kot je določeno v citiranih določilih ZPIZ-1, je z vidika pritožbenega sodišča dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami. Toženec bo pri izdaji novega upravnega akta upošteval, da je tožnica po 11. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 tudi prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Toženec mora izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi določb ZPIZ-1, spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in odločilo, da je tožnica še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni ter ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu oziroma delu „strežnice“ brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg in pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 4. 2005 dalje, o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine pa bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.