Jedro

Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine upoštevati prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. V 3. odstavku je določeno, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je zato pravilno uporabil valorizacijski količnik iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še količnik 0,732. Tožbeni zahtevek na priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine brez valorizacije po 37. členu ZPIZ-2 in preračuna s količnikom 0,732 je zato neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2014, št. ... z dne 12. 6. 2014, št. ... z dne 12. 5. 2014 in začasna odločba št. ... z dne 10. 2. 2014 in ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 742,84 EUR na mesec od 12. 1. 2014 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami o izvedbi dokazov. Neustrezna in pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev. Meni, da se sodišče na izvedene dokaze sklicuje zgolj pavšalno in jih izrecno ne citira. Sodba je zanj povsem neobjektivna, posledično nesprejemljiva in predstavlja zgolj nepotrebno favoriziranje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo tako, da je povzelo navedbe tožene stranke iz izpodbijanih odločb. Naloga prvostopnega sodišča je bila med drugim, da na vse načine preizkusi in preveri, tudi po uradni dolžnosti, okoliščine, ki kažejo na to, da je bila tožniku odmerjena pokojnina v višini 503,28 EUR povsem nedopustna, nezakonita ter nepravična. Tožnik je dopolnil 40 let pokojninske dobe. Zanj je najugodnejša pokojninska osnova v višini 1.001,11 EUR. Sodišče je brez podlage in razlogov zmanjšalo to osnovo kar trikrat in sicer prvič z valorizacijskim količnikom v višini 0,732, drugič s skupnim odstotkom 77,55 in še tretjič s tako imenovanim izračunom sorazmernega dela. Navaja, da se je s svojim zahtevkom večkrat skliceval na primerjalne anonimne zavarovance. Gre za podobne primere ter za upokojitve v podobnem časovnem obdobju, za nižje pokojninske osnove, enako pokojninsko dobo, vendar višjo odmerjeno pokojnino. Sodišče prve stopnje se glede primerjalnih zavarovancev sploh ni z ničemer izjavilo. Sodišče pa tudi ni preverjalo dejstva, da bi tožnik po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) prejemal celo višjo starostno pokojnino. Brez podlage in razlogov je sledilo Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, saj je ta Sporazum možno upoštevati izključno za obdobje od 25. 6. 1991 dalje, pred tem pa ne. Prvostopno sodišče je tudi povsem zanemarilo dejstvo, da je potem, ko je toženec izdal napadene nezakonite odločbe, brez izražene volje in sodelovanja tožnika, v Republiko Srbijo posredoval podatke za tožnika. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da v Republiki Sloveniji ugotovljena starostna pokojnina v višini 569,75 EUR ter posledično izračunan sorazmeren del v višini 503,28 EUR ter v Republiki Srbiji ugotovljen sorazmeren del v višini slabih 20,00 EUR na mesec, ne prinaša tožniku nič drugega kot nesprejemljivo prikrajšanje, 46,47 EUR na mesec. Prvostopno sodišče bi moralo ugotoviti, da je ob upoštevanju dejstva izračunane pokojninske osnove v višini 1.001,11 EUR ter posledičnega izračuna starostne pokojnine v višini 503,28 EUR priznanih zgolj 50 % zneska ugotovljene pokojninske osnove.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti in da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in o izvedbi dokazov. Brez podlage in neutemeljeno pritožba navaja, da je obrazložitev neustrezna in pomanjkljiva in da se na izvedene dokaze sodišče sklicuje zgolj pavšalno. Pri tem pritožba ne navede, na katere izvedene dokaze se to nanaša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče podaljšana roka tožene stranke, če povzema izpodbijane odločbe.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 11. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 6. 2014 ter dokončno odločbo toženca št. ... z dne 12. 5. 2014 v zvezi z začasno odločbo št. ... z dne 10. 2. 2014 in zaključilo, da so izpodbijane odločbe pravilne in zakonite. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v prehodni določbi 394. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja priznanje pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), veljavnem do 31. 12. 2012. Skladno z določbo 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Glede na citirano določbo izračun pokojninske osnove temelji na mesečnem povprečju plač, ki so za zavarovanca najugodnejša. Na takšnem izračunu pa temelji tudi pokojninska osnova v konkretnem primeru. Po podatkih v spisu je za tožnika najugodnejše 18 letno povprečje plač iz obdobja 1979 do 1996. Ta je po prvotnem izračunu, ko še ni bilo znanih količnikov za leto 2013, znašala 995,42 EUR mesečno, izračun plač za ostala obdobja so za tožnika manj ugodna in to jasno izhaja iz prikaza 18 letnih osnov (priloga A3). Za isto obdobje je najugodnejše povprečje plač ostalo tudi potem, ko so bili znani valorizacijski količniki za leto 2013 z razliko, da pokojninska osnova znaša 1.001,11 EUR.

8. Pokojninska osnova v takšni višini 1.001,11 EUR je toženec pri izračunu starostne pokojnine tudi upošteval s tem, da jo je pravilno preračunal še s faktorjem 0,732. Med strankama ni sporno, da je tožnik pogoje izpolnil že po ZPIZ-1, zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma do njenega sorazmernega dela pa je vložil 3. 12. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. To pomeni, da gre v tožnikovem primeru za situacijo, da je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine upoštevati prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku 391. člena je določeno, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi tega zakona. V drugem odstavku citirane določbe je posebej določeno, da se za priznanje in odmero starostne pokojnine na dan uveljavitve pravice oziroma do dneva prenehanja zavarovanja upoštevajo: pokojninska in dodana doba, osnove, starost, vključno z njenimi možnimi znižanji, način določitve pokojninske osnove (18 letno povprečje), vrednotenje pokojninske dobe ter možna zmanjšanja in povečanja te pokojnine. Posebej in izrecno pa je v tretjem odstavku 391. člena ZPIZ-2 določeno, da se pri odmeri pokojnine po prvem in drugem odstavku tega člena, pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. 9. S to določbo je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje že izpolnili do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2, zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zakonodajalec je navedeni način vrednotenja uvedel zaradi uveljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2 in zato, da bi zavarovanci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložili zahtevka, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012, to je pred uveljavitvijo ZPIZ-2. 10. Glede na vse navedeno je zmotno stališče pritožbe, da pri izračunu pokojninske osnove ni podlage za preračun s faktorjem 0,732. Prav ta faktor, določen v zakonu, preprečuje padanje valorizacijskih količnikov. Navedeno pa pomeni za te zavarovance, s tem pa tudi za tožnika, ugodnejšo odmero starostne pokojnine.

11. Ker se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, je toženec pravilno na podlagi pokojninske dobe dopolnjene v Sloveniji v trajanju 35 let, 3 mesece in 16 dni (od tega za 25 let, 11 mesecev in 20 dni dopolnjene dobe do 31. 12. 1999 in 14 let in 11 dni za dobo, dopolnjeno po 31. 12. 1999) določil odmerni odstotek v višini 77,75 % skladno s 409. členom in sicer posebej za dobo, dopolnjeno do 31. 12. 1999 in posebej za dobo, dopolnjeno po 31. 12. 1999. S takšnim odstotkom je toženec izračunal starostno pokojnino od pokojninske osnove v višini 732,81 EUR.

12. Toženec je pri izračunu starostne pokojnine utemeljeno upošteval tudi Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/10 - MP, št. 05/10, v nadaljevanju Sporazum), ker je že veljal ob tožnikovi uveljavitvi pravice do starostne pokojnine. Sporazum v 21. členu določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene pogodbenice pravica do dajatev brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice določi dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, če jo upošteva po svojih pravnih predpisih.

13. Ker tožnik pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine zgolj na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, ni izpolnjeval, je pravilno skladno z 21. členom Sporazuma toženec upošteval še pokojninsko dobo, dopolnjeno v Srbiji. Toženec je tudi pravilno določil sorazmerni del starostne pokojnine na način, določen v Sporazumu, ki ga je podrobno opisalo že sodišče prve stopnje. Tako se pokojnina dejansko izplačuje tožniku le za dopolnjeno dobo v Republiki Sloveniji v trajanju 35 let, 3 mesece in 16 dni. Republika Srbija pa je tožniku odmerila sorazmerni del starostne pokojnine za dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Srbiji v trajanju 4 leta, 8 mesecev in 15 dni.

14. Za drugačen izračun pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine, za kakršnega se zavzema pritožba, ne v zakonu in ne v Sporazumu ni podlage. Enako ni podlage za drugačno odmero starostne pokojnine na podlagi sklicevanja pritožbe na druge zavarovance in na to, da imajo na podlagi nižje pokojninske osnove in približno enake pokojninske dobe, višjo pokojnino. Takšen izračun, brez upoštevanja vseh elementov, potrebnih za izračun pokojnine pokaže, da ni realen oziroma je neverodostojen. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje brez podlage sledilo Sporazumu, da je toženec neutemeljeno po izdaji izpodbijanih odločb v Srbijo posredoval podatke za tožnika. Pritožba neutemeljeno vztraja, da odmerjena pokojnina v Srbiji in Sloveniji za tožnika pomeni prikrajšanje in grobo kršitev z ustavo zagotovljenih pravic.

15. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je upoštevalo vse podatke, relevantne za odmero starostne pokojnine, pri čemer podatki o pokojninski dobi in o plačah niso bili sporni. Sodišče prve stopnje je tudi postopalo skladno s pozitivno zakonodajo in tožniku priznalo starostno pokojnino oziroma sorazmerni del starostne pokojnine, ki je zanj najugodnejša. 16. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.