Jedro

Ni pravilno stališče pritožbe, da tožniku ni možno priznati pravic iz delovnega razmerja za čas pred vložitvijo zahteve za varstvo pravic. Tudi ne drži, da je tožnik ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko je zahteval sodno varstvo. Iz spisa ni razvidno, da je zavrnil sklenitev pogodbe o zaposlitvi. A tudi, če bi bila volja delavca za sklepanje delovnega razmerja vprašljiva, to v sodnem sporu ne bi imelo večje teže kot dejansko ugotovljeni elementi delovnega razmerja. Enako velja glede dejstva, da so bile med strankama sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni oblikovalo tričlenskega izreka, sklicujoč se pri tem na kršitev tretjega odstavka 319. člena ZPP. Če sodišče ugotovi, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev, je namreč dopusten dvočlenski izrek, kot ga je oblikovalo in obrazložilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v razmerju med tožnikom in toženo stranko podani elementi delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas: od 1. 9. 2010 do leta 2013 na delovnem mestu ... - oskrbnik voznik reportažnega vozila, od leta 2013 dalje na delovnem mestu ... - tehnik mobilne produkcije, s pravico tožnika do osnovne bruto plače od 18. 4. 2018 dalje v višini 21. plačnega razreda oziroma 964,94 EUR bruto mesečno. Toženi stranki je v 2. do 4. točki izreka naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati povračilo stroškov za prehrano v skupnem znesku 4.359,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.131,82 EUR od 21. 9. 2017 do plačila ter od zneska 228,06 EUR od 16. 10. 2017 do plačila; nadalje še povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v skupnem znesku 2.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.478,00 EUR od 21. 9. 2017 do plačila ter od zneska 42,00 EUR od 16. 10. 2017 do plačila. Toženi stranki je naložilo še obračun regresov za letni dopust, in sicer za leto 2013 v višini 493,05 EUR bruto, za leto 2014 v višini 484,40 EUR bruto, za leto 2015 v višini 484,40 EUR bruto, za leto 2016 v višini 790,93 EUR bruto, za leto 2017 v višini 790,93 EUR bruto, po plačilu akontacije dohodnine pa izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v navedenih letih do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini tožniku prisojenih terjatev v 2., 3. in 4. točki izreka sodbe. Kar je zahteval tožnik več ali drugače (ugotovitev, da je delovno razmerje med strankama pogodbeno in da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto ... - tehnik mobilne produkcije in za osnovno bruto plačo, ki ustreza 24. plačnemu razredu oziroma 1.085,43 EUR bruto; ugotovitev, da je tožnik od 18. 4. 2017 upravičen do bruto osnovne plače nad prisojenim 21. plačnim razredom oz. 964,94 EUR bruto; višji obrestni zahtevek glede stroškov prehrane in prevoza; višji zahtevki iz naslova regresov za letni dopust), je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti predsodne in sodne stroške spora.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o terjatvi tožene stranke) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče odločilo, da so podani elementi delovnega razmerja, zavrnilo pa zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kar kaže na dvom, ali je tožnik v delovnem razmerju. Če pa je v delovnem razmerju, tožena stranka opozarja, da ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja, zato bi bilo treba zahtevek zavrniti. Nacionalna poklicna kvalifikacija "voznik v cestnem prometu" ne ustreza srednješolski izobrazbi. Ker tožnik nima niti izobrazbe "elektrotehnik" niti "strojni tehnik energetik" niti "srednje strokovne ali splošne izobrazbe" niti ustrezne nacionalne poklicne kvalifikacije, ki bi nadomeščala prej naštete izobrazbe, je treba zahtevek zavrniti. Tožnik bi bil lahko zaposlen kvečjemu na delovnem mestu "voznik asistent". Sodišče ni upoštevalo, da ZDR-1 pozna institut ekonomsko odvisne osebe. Tožnik je v spornem obdobju prejemal plačila kot s. p., ni pa toženi stranki znano, kakšen delež prihodkov je pridobival v sodelovanju s toženo stranko. Načelo vestnosti in poštenja terja, da oseba takoj uredi svoj položaj, ne pa da to stori kasneje. Tožniku ni možno priznati pravic za čas pred vložitvijo zahteve za varstvo pravic, tj. pred 21. 9. 2017. Sodišče je tudi neupravičeno posredno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, ki je tožniku plačala 122.077,43 EUR bruto, čeprav bi mu bila, če bi bil v delovnem razmerju, dolžna plačati le 98.458,25 EUR. Sodišče navaja, da razlike 23.619,18 EUR ni mogoče pobotati z nadomestili in regresom, kar v pogodbi o poslovnem sodelovanju ni navedeno, da bi se razlika nanašala na to. Sklicevanje sodišča na 3.a člen ZSPJS ni relevantno. Plačila tožniku niso bila plačana, ampak plačilo po pogodbi s poslovnim subjektom. Pogodbeno dogovorjeno plačilo je bilo visoko, ker je šlo za pogodbeno razmerje in ne zato, ker bi tožena stranka tožniku napačno obračunala plačo. Pogodba o poslovnem sodelovanju ni pogodba o zaposlitvi. V pogodbi o poslovnem sodelovanju seveda tudi ni bilo navedeno, da naj bi se višje plačilo nanašalo na stroške prehrane in prevoza ter regres za letni dopust. Bistvo pogodbenega razmerja je ravno v tem, da je v ceni, ki je določena s pogodbo, zajeto vse, kar pripada izvajalcu, torej vsi stroški in vsa plačila. Tožnik je prejel 23.619,18 EUR več kot bi mu pripadalo bruto plače. Nenazadnje si je to sam izplačeval iz svojih prihodkov. Od 9.416,54 EUR poslovnih prihodkov v letu 2017, ki jih je imel kot s. p., ima evidentiranih 2.383,62 EUR stroškov storitev in za 4.257,86 EUR drugih poslovnih odhodkov. Izkaz poslovnega izida je bil objavljen šele po zaključku postopka na prvi stopnji, zato ga prilaga šele zdaj. Sodišče ni oblikovalo tritočkovnega izreka v skladu s tretjim odstavkom 319. člena ZPP. Zato je kršilo določbe pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne stroške, ki se nanašajo na denarni del zahtevka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v razmerju med tožnikom in toženo stranko podani elementi delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas, in sicer od 1. 9. 2010 do leta 2013 na delovnem mestu oskrbnik voznik reportažnega vozila, od leta 2013 dalje pa na delovnem mestu tehnik mobilne produkcije.

7. Čeprav bi bilo bolj ustrezno, da se izrek glasi zgolj na ugotovitev obstoja delovnega razmerja (kar bi bilo v skladu z določbo 181. člena ZPP in 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ne pa na ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja, kar pravzaprav ustreza podlagi odločitve iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.)1, pa zgolj zaradi tega ni podano nasprotje med ugodilnim in zavrnilnim delom izreka (ki se nanaša na zahtevek, da je delovno razmerje med strankama pogodbeno in da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas). Ni res, da naj bi sodišče zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, res pa je zahtevek na izročitev pogodbe o zaposlitvi odveč, kot tudi ni potreben zahtevek za naložitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi, saj o faktičnem delovnem razmerju govorimo ravno zato, ker že zgolj dejansko ugotovljeni elementi zadostujejo za ugotovitev njegovega obstoja.

8. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da ZDR-1 pozna institut ekonomsko odvisne osebe. Pravilno je zaključilo, da v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni podlage za zaključek, da bi bil tožnik ekonomsko odvisna oseba, pač pa v razmerju podrejenosti in osebne odvisnosti. Po 213. členu ZDR-1 je ekonomsko odvisna oseba samozaposlena oseba, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne zaposluje delavcev, pri čemer ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika. Pavšalne navedbe tožene stranke v tej smeri ne pomenijo, da bi na tožnico prešlo breme dokazovanja nasprotnega.

9. Ključno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožnikom in toženo stranko (četudi sta sodelovala na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju) obstajalo delovno razmerje, pritožba pa niti ne navaja določno, kateri izmed elementov delovnega razmerja naj ne bi bil podan. Vztraja predvsem pri tem, da vsebina tožnikovega dela ni bila takšna, da bi ustrezala prisojenima delovnima mestoma, ampak da bi bil tožnik lahko zaposlen kvečjemu na delovnem mestu "voznik asistent", pri čemer pa posebej izpostavlja okoliščino, da tožnik le za to delovno mesto izpolnjuje pogoje zaposlitve. Vendar pa v dosedanji sodni praksi izobrazbeni element v smislu obstoja elementov delovnega razmerja za nedoločen čas ni pomemben. Posledično tudi niso pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nacionalno poklicno kvalifikacijo. Tožnik je zaključil osnovnošolsko izobraževanje, v letu 2006 je pridobil certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji voznik v cestnem prometu. Celo, če tožnik ne bi imel opravljene nacionalne poklicne kvalifikacije "voznik v cestnem prometu", to na odločitev sodišča ne bi imelo odločilnega vpliva. Iz opisa del in nalog za delovno mesto "tehnik mobilne produkcije" izhaja, da delo na tem delovnem mestu lahko zasede delavec, ki ima eno od alternativnih stopenj izobrazbe, in sicer strokovno izobrazbo elektrotehnik, alternativno strojni tehnik energetik, nacionalno poklicno kvalifikacijo ali srednjo strokovno ali splošno izobrazbo. Iz opisa delovnega mesta torej ne izhaja, da mora imeti delavec nacionalno poklicno kvalifikacijo zgolj za področje elektrotehnike, kot to pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje. Glede tega ni res, da naj bi sodišče ugotovilo, da nacionalna poklicna kvalifikacija ustreza srednješolski izobrazbi.

10. Ni pravilno stališče pritožbe, da tožniku ni možno priznati pravic iz delovnega razmerja za čas pred vložitvijo zahteve za varstvo pravic, tj. pred 21. 9. 2017. Tudi ne drži, da je tožnik ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko je zahteval sodno varstvo. Iz spisa ni razvidno, da je zavrnil sklenitev pogodbe o zaposlitvi. A tudi, če bi bila volja delavca za sklepanje delovnega razmerja vprašljiva, to v sodnem sporu ne bi imelo večje teže kot dejansko ugotovljeni elementi delovnega razmerja. Enako velja glede dejstva, da so bile med strankama sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju.

11. Čeprav je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja v času, ko so se izvajale civilne pogodbe, to ne pomeni, da bi moral tožnik toženi stranki kaj od tega, kar je prejel na podlagi teh poslov (glede katerih je nato sodišče ugotovilo (tudi) elemente delovnega razmerja ter tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja), vrniti. To velja tudi za sporni primer, ko je bilo plačilo po civilnih pogodbah celo višje kot plača, ki jo je tožniku priznalo sodišče za sporno obdobje. Tožena stranka sicer pojasnjuje, da je bilo pogodbeno dogovorjeno plačilo visoko, ker naj bi bilo v ceni zajeto vse, kar pripada izvajalcu, torej vsi stroški in vsa plačila v zvezi s pogodbo. Vendar tudi iz tega pojasnila ne izhaja jasna podlaga, zakaj bi moral tožnik toženi stranki vrniti preplačilo, ki ga v pritožbi uveljavlja v višini 23.619,18 EUR, kot razliko prejetimi plačili in prisojeno plačo (medtem, ko je bil na prvi stopnji relevanten še del terjatve v višini 91.940,07 EUR, ki se je nanašal na vračilo plačanih davkov in prispevkov) oziroma zakaj bi moralo sodišče tožniku prisojene zneske iz naslova delovnega razmerja pobotati s terjatvijo tožene stranke iz naslova plačanih zneskov po pogodbi o poslovnem sodelovanju. V zvezi s tem ni odločilno niti sklicevanje pritožbe na izpis poslovnih prihodkov tožnika v letu 2017, kar pa je tudi nedopustna pritožbena novota.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnika v višini njemu prisojenih terjatev v 2., 3. in 4. točki izreka sodbe (tj. iz naslova povračila stroškov za prehrano, stroškov za prevoz na delo in z dela ter regresov za letni dopust), niso pa pravilni razlogi, ki jih je navedlo v podkrepitev takšne odločitve. Ni npr. pomembno, da se pogodba o poslovnem sodelovanju ni nanašala na navedene prejemke iz delovnega razmerja, saj je jasno, da takšna pogodba, ki ni pogodba o zaposlitvi, ne ureja materije v zvezi s pravicami iz delovnega razmerja. Tudi je sodišče neutemeljeno izpostavilo, da tožena stranka od tožnika ni zahtevala vračila preveč izplačane plače po 3.a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/2009 in nasl.), saj je tožnik šele na sodišču dosegel priznanje delovnega razmerja ter plače. Pred tem mu tožena stranka ni plačevala plače, pač pa plačilo po pogodbi o poslovnem sodelovanju. Zato navedeni razlogi po pravilnem stališču pritožbe niso pomembni.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni oblikovalo tričlenskega izreka, sklicujoč se pri tem na kršitev tretjega odstavka 319. člena ZPP. Če sodišče ugotovi, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev, je namreč dopusten dvočlenski izrek, kot ga je oblikovalo in obrazložilo sodišče prve stopnje.

14. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).

1 Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek 4. člena ZDR-1).