Jedro

S tožbo izpodbijani poziv, s katerim Državno pravobranilstvo tožnico (samo) opozarja, da mora do določenega dne poravnati terjatev, ni akt v smislu določb 2. oziroma 4. člena ZUS-1, zato ga ni dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je pri naslovnem sodišču vložila tožbo, s katero izpodbija poziv za plačilo, ki ji ga je poslalo Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Kranju, dne 16. 4. 2012, št. U-DVS2-1076/2011-9-J. V tožbi navaja, da stroškov postopka in nateklih obresti v višini 443,56 EUR, ki se z omenjenim pozivom na plačilo od nje zahtevajo, ni sposobna plačati. Navaja, da se poziv nanaša na odločitev Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 417/2006 z dne 26. 9. 2011. Z odločbo Okrožnega sodišča v Kranju ji je bila namreč odobrena brezplačna pravna pomoč za izterjavo preživnine za mladoletno hčer A.A. Navaja, da je tožbo, za katero ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, v nadaljevanju umaknila. Postopek izvršbe se je vlekel neuspešno več let in ji je šel že pošteno na živce. Zato je verjetno v predlogu za umik izvršbe navedla, da je dolžnik B.B. v svojo obveznost v celoti poplačal, čeprav slednje ne drži. Ni bila tudi seznanjena s tem, da mora v primeru, če predlog za izvršbo umakne, sama kriti stroške postopka. Tudi njen odvetnik, ki je vodil celotni postopek, ji tega žal ni omenil. Če bi slednje vedela prej, tega gotovo ne bi storila. Predlaga naj se ji dolg odpiše, saj bi kakršnokoli plačilo še dodatno ogrozilo njeno preživetje, ki je že itak skromno.

Sodišče ugotavlja, da je potrebno v danem primeru tožbo zavreči. V 1. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugačno varstvo. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena. Določa ga kot upravno odločbo in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Skladno z navedenim sta v ZUS-1 določena dva pogoja, ki morata biti kumulativno podana ob presoji, da gre pri izpodbijanem aktu za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Formalno pravni pogoj je, da gre za akt, ki je izdan s strani državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma nosilcev javnih pooblastil, materialno pravni pogoj pa je, da akt vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta ter s tem posega v pravni položaj tožnika.

Poziv, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, po presoji sodišča ni akt, opredeljen v skladu z navedenimi določbami ZUS-1. S pozivom na plačilo se tožnico samo opozarja, da mora do določenega dne omenjeno terjatev poravnati. Kot izhaja iz podatkov spisa, je sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 26. 9. 2011 opr. št. Bpp 417/2006, na podlagi katerega je bil izdan poziv na plačilo, že pravnomočen in tožnica česa drugega niti ne trdi. Glede na zgoraj navedeno se z omenjenim pozivom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ne gre torej za upravni akt v smislu določb 2. oziroma 4. člena ZUS-1. Ker po navedenem poziva na plačilo, ki se v tem upravnem sporu izpodbija, ni dovoljeno izpodbijati, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Glede tožničine prošnje za odpis spornega dolga, pa sodišče pripominja, da, kot obrazloženo zgoraj, lahko presoja le upravni akt, v smislu določb 2. oziroma 4. člena ZUS-1, ne odloča pa o prošnji za odpis dolga, nastalega v upravnem postopku. Tožnica bi lahko tako prošnjo podala pri organu, ki je obveznost plačila tudi naložil, ne pa pred tukajšnjim sodiščem, ko se presoja le pravilnost in zakonitost že izdanega upravnega akta.

Glede na navedeno je bilo potrebno odločiti kot to izhaja iz izreka tega sklepa.