Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 346/2018

ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.346.2018 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razlog nesposobnosti doseganje pričakovanih delovnih rezultatov
Višje delovno in socialno sodišče
30. maj 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V 11. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da nedoseganje plana na letni, kvartalni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ter da je tožena stranka upravičena preverjati doseganje planov, ki jih določi v skladu s svojo poslovno politiko in glede na predhodne rezultate delavca. Delovni rezultat tožnika v letu 2012 je bil občutno slabši od tistega v letu 2011. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožena stranka glede določila pogodbe o zaposlitvi in ugotovljen rezultat tožnikovega dela v prvem polletju leta 2012 utemeljen razlog za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku 3. 12. 2012 (I/1. točka izreka sodbe), za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 18. 1. 2013, temveč je trajalo do 1. 12. 2013 ter od 31. 5. 2014 do vključno 14. 12. 2014 (I/2. točka izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 19. 1. 2013 do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do vključno 14. 12. 2014 prijaviti v zavarovanje, mu za isto obdobje obračunati pripadajoča nadomestila plače, zmanjšana za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti davek in prispevke, tožniku pa nakazati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je dolžna tožniku za obdobje od 2. 12. 2013 do 30. 5. 2014 izplačati mesečna neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. točko izreka sodbe in zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zavrnitvi njegovega dokaznega predloga za opravo poizvedb pri Statističnem uradu RS. Opozarja, da lahko delodajalec pri presoji o tem, ali je pri delavcu podan razlog nesposobnosti, upošteva le realno postavljene normative. Vztraja, da je bil njegov plan za leto 2012 postavljen izrazito nerealno. Nasprotuje presoji sodišča, da je bil s planom za leto 2012 seznanjen že konec leta 2011. Iz izpovedi prič A.A. in B.B. namreč izhaja, da je bil v decembru 2011 seznanjen le s t. i. ponderji, konkretne številke glede pričakovanih prodajnih planov pa so bile znane šele v juniju 2012. Ugotovitev sodišča, da je bil tožnik že konec leta 2011 ustno seznanjen z okvirnim planom za leto 2012, je zato protispisna. Po njegovem mnenju sklepanje o tem, kaj bi glede plana za leto 2012 moral domnevati, ne more biti pravno upoštevno. Ni dopustno, da delodajalec delavcu v trenutku, ko ga seznani s pričakovanim letnim planom, hkrati že očita, da tega plana ni dosegel. Drži, da se je pričakovani prodajni plan pri toženi stranki v preteklosti vseskozi povečeval, vendar ni bilo nikjer določeno, da se ne bi mogel tudi znižati. Ob upoštevanju gospodarskih razmer v relevantnem obdobju bi bilo to celo pričakovano. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njegove navedbe o tem, da so bili razlogi za slabše delovne rezultate v letu 2012 objektivne narave, saj je delal enako zavzeto, kot v letih, ko je plan dosegel. Sodišče ni navedlo nobenih konkretnih očitkov o tem, da je spremenil svoj odnos do dela, oziroma da dela v letu 2012 ni opravljal vestno. Očitkov v tej smeri ni podala niti tožena stranka. Opozarja, da so bili za leto 2012 značilni padec gospodarske rasti, kreditni krč bank, varčevalni ukrepi vlade, padec domače potrošnje in nadaljevanje krize v gradbeništvu. Iz Letnega poročila o slovenskem nepremičninskem trgu za leto 2012 ter podatkov upravnih enot izhaja, da se je trend zmanjševanja obsega gradnje, vrednosti gradbenih del, izdajanja gradbenih dovoljenj in obsega bančnih stanovanjskih kreditov nadaljeval tudi v letu 2012, pri čemer je prav C. izpostavljeno kot najmanj dejaven stanovanjski trg med vsemi obravnavanimi mesti. Že dejstvo, da se je pričakovani plan prodaje iz leta v leto povečeval, čeprav se je gospodarska situacija v državi konstantno slabšala, kaže na to, da je bil postavljen nerealno. Ni logično, da je bil plan za leto 2012 višji od plana za leto 2008, čeprav je bila v letu 2012 vrednost gradbenih del za skoraj 60 % nižja kot v letu 2008. To še posebej velja za trimesečno poletno obdobje, ko so po izpovedih zaslišanih prič zaradi letnih dopustov že na splošno slabši prodajni rezultati. Vztraja, da je v letu 2012 prišlo do dodatnega krčenja kreditnega povpraševanja podjetij in fizičnih oseb po bančnih posojilih. Tudi po ugotovitvi sodišča je v letu 2012 prišlo do upada števila gradbenih dovoljenj, to pa vpliva tudi na obseg povpraševanja po kreditih. Za Dolenjsko in Posavje so podatki še slabši, saj gre za regiji, v katerih je povprečna bruto plača na prebivalca nižja od slovenskega povprečja. Navaja, da upad njegovega delovnega rezultata v letu 2012 ni bil tako drastičen, kot je to zatrjevala tožena stranka. Sodišče ga je neutemeljeno primerjalo z drugimi svetovalci tožene stranke na področju gradbeništva in bivanja, saj je bil plan vsakega izmed njih postavljen individualno. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je njegova realizacija v prvem polletju leta 2012 znašala 41 % postavljenega plana in da naj bi se ta do septembra znižala na le 34 %. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb glede nepravilnosti pri izračunu stopnje realizacije postavljenega plana, čeprav ga je Vrhovno sodišče RS v drugem razveljavitvenem sklepu opozorilo, naj bo pozorno na vprašanje, ali je tožena stranka doseganje delovnih rezultatov izračunala pravilno. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po njegovem mnenju je nepravično pravilo tožene stranke, da se svetovalcu v primeru, če pri posamezni postavki ne doseže 60 % realizacije, v ponderju za to postavko šteje 0. Poleg tega je tožena stranka odstotek realizacije zmotno izračunala ob upoštevanju celoletnega plana, zato je več postavk padlo pod mejo 60 % realizacije. Čeprav so napako pri izračunu priznali celo delavci tožene stranke, je sodišče napačno izračunane odstotke upoštevalo pri odločitvi. V zvezi s tem opozarja na izpoved priče D.D., da je bila njegova stopnja realizacija pričakovanega prodajnega plana v obdobju od junija do septembra 2012 višja od tiste za prvo polletje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da je tožnik v dokaz svojih navedb glede gibanja števila izdanih gradbenih dovoljenj in vrednosti gradbenih del sam predložil objavo Statističnega urada RS o gibanju gradbene dejavnosti v preteklem desetletju z dne 30. 3. 2012, utemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za opravo poizvedb pri navedenem uradu. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga v zvezi s tem smiselno uveljavlja pritožba, zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od aprila 2004 dalje na delovnem mestu "finančni svetovalec za gradnjo in bivanje". Delo je opravljal v poslovni enoti (PE) C.. Tožena stranka mu je 3. 12. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, katere zakonitost je predmet presoje v tem sporu. Odpovedni razlog nesposobnosti je v drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ter kot neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen zakonski razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo v 11. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2007 določeno, da nedoseganje plana na letni, kvartalni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter da je tožena stranka upravičena preverjati doseganje planov, ki jih določi v skladu s svojo poslovno politiko in glede na predhodne rezultate delavca. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v izpodbijani odpovedi navedla, da je 1. 8. 2012 izdelala individualni pregled doseganja dogovora o ciljih za prvo polletje 2012 (tj. za obdobje od januarja do junija 2012) in ugotovila, da je tožnik dosegel le 41 % postavljenih prodajnih planov. Dne 5. 11. 2012 je ponovno izdelala individualni pregled doseganja dogovora o ciljih (tokrat za obdobje od julija 2012 do septembra 2012) in ugotovila, da je tožnik dosegel le 34 % postavljenih planov oziroma pričakovanih rezultatov dela. Tožniku je zato 3. 12. 2012 podala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločilo četrtič. S sodbo Pd 1/2013 z dne 18. 3. 2014 je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, v pretežnem delu ugodilo. Ker je v navedeni sodbi zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da se pričakovani letni plan prodaje določi na podlagi dogovora med delavcem in delodajalcem ter da bi morala tožena stranka zato tožniku v zvezi s tem planom ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke izpodbijani ugodilni del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo Pd 77/2014 z dne 21. 4. 2015 tožbenemu zahtevku ponovno ugodilo. Odločilo je, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bil tožnik s pričakovanim planom prodaje za prvo polletje leta 2012 seznanjen šele 5. 6. 2012 in ker tožena stranka ni dokazala, da je nedoseganje trimesečnega plana posledica nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela tožnika. Pritožbeno sodišče je navedeno sodbo s sodbo Pdp 661/2015 z dne 28. 10. 2015 potrdilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom VIII Ips 61/2016 z dne 11. 10. 2016 ugodilo reviziji tožene stranke, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozorilo je na zmoten zaključek sodišč, da bi morala tožena stranka kljub nedoseganju pričakovanih rezultatov v obdobju od junija do septembra 2012 dokazati tudi nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo Pd 59/2016 z dne 17. 11. 2016 tožbenemu zahtevku ponovno ugodilo. Glede plana za prvo polletje je enako kot predhodno obrazložilo, da je bil tožnik z njim seznanjen šele 5. 6. 2012, zato mu nedoseganja plana za to obdobje ni mogoče očitati, glede očitka nedoseganja plana v nadaljnjem trimesečnem obdobju pa je ugotovilo, da tožena stranka trimesečnega plana sploh ni imela, saj je bila glede na določila Pravilnika o plačah odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dopustna samo zaradi nedoseganja polletnih ali letnih planov. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje s sodbo Pdp 99/2017 z dne 23. 2. 2017 potrdilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom VIII Ips 127/2017 z dne 25. 10. 2017 ugodilo reviziji tožene stranke, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavilo je, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bil tožnik že decembra 2011 seznanjen s ponderji oziroma z vsemi potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bi lahko ugotovil planirano prodajo za prvo polletje 2012, da sta zmotna zaključka sodišč nižje stopnje, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka posebnega trimesečnega plana ni imela ter da je bila v obravnavanem primeru glede na določila sklenjene pogodbe o zaposlitvi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti mogoča tudi v primeru nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v krajšem (npr. trimesečnem) obdobju. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo sodbo, razvidno iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

10. Vrhovno sodišče RS je že v omenjenem sklepu VIII Ips 127/2017 z dne 25. 10. 2017 izpostavilo, da za presojo o tem, ali je bil delavec seznanjen z delodajalčevimi zahtevami glede pričakovanih delovnih rezultatov, zadostuje, da je bil seznanjen z okvirnimi pričakovanji in zahtevami delodajalca ali merili, ki omogočajo vsaj okvirno ugotovitev predvidenega obsega in kvalitete dela oziroma predvidenega plana, ter da lahko v takšnih primerih okvir pričakovanja predstavlja tudi plan, ki je veljal za prejšnje leto, zlasti če je delavec pred tem že vrsto let zaposlen pri istem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki že vrsto let opravljal delo na istem delovnem mestu, da je bil v decembru 2011 seznanjen s ponderji za leto 2012 in da se ti niso bistveno razlikovali od ponderjev za leto 2011, da se je pričakovani prodajni plan pri toženi stranki vsako leto redno zvišal za 10 % glede na plan iz prejšnjega leta ter da ga je tožena stranka tudi v preteklih letih z natančnimi številkami glede pričakovanega prodajnega plana seznanila šele junija tekočega leta, pravilno zaključilo, da je tožnik že v prvi polovici leta 2012 mogel vedeti, da postavljeni prodajni plan za leto 2012 ne bo nižji kot plan za leto 2011, oziroma da bo vsaj enak. Pritožba tej presoji nasprotuje z navedbami, da nikjer ni bilo določeno, da plan za leto 2012 ne bi mogel biti nižji od tistega za leto 2011 ter da bi bilo to ob upoštevanju gospodarskih razmer v državi v tistem obdobju tudi edino logično, vendar je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi tožnik izpovedal, da se je pričakovani prodajni plan, čeprav se sam s tem ni strinjal, vsako leto le povečeval. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožba s sklicevanjem na izpovedi prič B.B., A.A. in E.E. neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bil tožnik v decembru 2011 formalno seznanjen le s ponderji, ki jih bo moral doseči za realizacijo pričakovanega plana v letu 2012 ter da posledično s pričakovanim obsegom prodaje za leto 2012 ni bil seznanjen vse do junija 2012. Med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik z okvirnim planom za leto 2012 seznanjen že konec leta 2011 in izpovedmi prič B.B. in A.A. ni nikakršnega nasprotja, zato je pritožbeni očitek protispisnosti v zvezi s tem neutemeljen. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je nedopustno, da delodajalec delavcu že ob seznanitvi s pričakovanim prodajnim planom hkrati očita, da tega plana ni dosegel. Takšna situacija v obravnavani zadevi ni bila podana.

11. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik v letu 2012 spremenil svoj odnos do dela oziroma da dela v letu 2012 ne bi opravljal vestno. Vrhovno sodišče RS je že v prvem razveljavitvenem sklepu VIII Ips 61/2016 z dne 11. 10. 2016 poudarilo, da je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov ob vpeljanem sistemu spremljanja storilnosti praviloma posledica prav slabšega dela delavca in da zato očitek nedoseganja postavljene norme implicitno vsebuje tudi očitek o nepravočasnem, nestrokovnem ali nekvalitetnem delu.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove navedbe o tem, da so bili razlogi za nedoseganje pričakovanega prodajnega plana v letu 2012 objektivne narave. Sicer držijo pritožbene navedbe o tem, da je v letu 2012 prišlo do ponovnega padca gospodarske rasti, stopnjevanja kreditnega krča bank, varčevalnih ukrepov vlade, padca domače potrošnje in nadaljevanja krize v gradbeništvu, saj to izhaja iz Poročila o slovenskem nepremičninskem trgu za leto 2012 Geodetske uprave Republike Slovenije. Vendar pa navedeno samo po sebi ne utemeljuje zaključka o tem, da je bil pričakovani prodajni plan v letu 2012 nerealen oziroma da tožnik tega plana ni dosegel iz objektivnih razlogov.

13. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi morala tožena stranka glede na splošno krizo v državi in gospodarstvu pričakovane prodajne plane tekom let zniževati in ne zviševati. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kot verodostojno ocenilo izpoved priče B.B., da je bila prepoznavnost tožene stranke (posledično pa tudi njen tržni delež) na območju PE C. iz leta v leto večja ter da je imela tožena stranka na tem območju kljub gospodarski krizi vse večji ugled in s tem večjo prodajo. Pritožbeno sodišče o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje nima pomislekov, ker za to ni utemeljenega razloga. Pritožba pravilno navaja, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pomembno, ali je bil s strani delodajalca postavljeni prodajni plan za delavca realen (dosegljiv), vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje tega pri odločitvi ni upoštevalo. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je imel tožnik v vseh letih po začetku gospodarske krize v letu 2008 bistveno višjo realizacijo od tiste v letu 2012, da stanje v gradbeništvu v letu 2012 ni bilo bistveno drugačno od stanja v letu 2011, da je tožnik v primerjavi z vsemi ostalimi svetovalci na področju gradbeništva in bivanja v letu 2012 dosegel občutno nižji odstotek realizacije pričakovanega prodajnega plana, in da je delavec, ki ga je tožena stranka zaposlila namesto tožnika, kljub še vedno trajajoči gospodarski krizi dosegel dober rezultat, je namreč pravilno zaključilo, da pričakovani prodajni plan za leto 2012 ni bil nerealen ali nedosegljiv.

14. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbi, da je bilo območje, ki ga je pokrivala PE C. gospodarsko gledano v manj ugodnem položaju od ostalih območij v Sloveniji. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je imela PE C. višji procent pokrivanja delovno aktivnega prebivalstva na enega svetovalca od vseh ostalih poslovnih enot (z izjemo PE F.), da odstotek delovno aktivnega prebivalstva v PE C. ni bistveno odstopal od odstotka večine preostalih PE ter da je bila povprečna plača za mesec junij 2012 v tej regiji višja od povprečne plače v večini ostalih regij. Pritožba navedenim ugotovitvam sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče o pravilnosti izdelane dokazne ocene v zvezi s tem, ki je prepričljiva in ustrezno obrazložena, nima pomislekov. Pritožba nadalje neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bil tožnikov slabši delovni rezultat v letu 2012 posledica upadanja števila izdanih gradbenih dovoljenj. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje število izdanih gradbenih dovoljenj v letu 2012 ni bilo bistveno manjše od tistega v letu 2011, sicer pa podatek o številu izdanih gradbenih dovoljenj ni vedno verodostojen odraz gibanja števila gradenj oziroma prodaje nepremičnin. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikove navedbe o tem, da je bil njegov slabši delovni rezultat v letu 2012 posledica zniževanja vrednosti nepremičnin. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje se je namreč vrednost stanovanja na območju PE C. iz leta 2011 na leto 2012 celo povišala, vrednost eno- ali dvo-stanovanjske hiše z zemljiščem pa se je znižala za 500,00 EUR, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moglo bistveno vplivati na sklepanje kreditnih pogodb in njihovo vrednost. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da nizek odstotek realizacije pričakovanega prodajnega plana v letu 2012 ni bil posledica s strani tožnika zatrjevanih objektivnih razlogov, utemeljeno zaključilo, da so bili razlogi za to očitno subjektivne narave.

15. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnikovi delovni rezultati v letu 2012 niso primerljivi z delovnimi rezultati ostalih svetovalcev na področju gradbeništva in bivanja pri toženi stranki, češ da je bil plan vsakega izmed njih postavljen individualno. Po presoji pritožbenega sodišča so namreč delovni rezultati svetovalcev med seboj primerljivi prav zaradi okoliščine, da je tožena stranka pri postavljanju plana za vsakega izmed njih upoštevala dogajanje na trgu in druge specifične spremenljivke njihovega delovnega okolja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi bila primerjava med sodelavci mogoča le v primeru, če bi sodišče prve stopnje za vsakega izmed njih razpolagalo s podatki o pričakovanem prodajnem planu in doseženi realizaciji. To je namreč razvidno iz tabele v prilogi B7, iz katere med drugim izhajajo tudi podatki o upadanju števila poslov in bruto zneskov za tožnika. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil delovni rezultat tožnika v letu 2012 občutno slabši od tistega v letu 2011. Kot to izhaja iz tabele v prilogi B7, je tožnik v letu 2011 dosegel 84 %, v prvem polletju leta 2012 pa le 41 % pričakovanega prodajnega plana. Tožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do njegovih navedb glede določenih nepravilnostih pri izračunavanju dosežene stopnje realizacije, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve. Tudi ob upoštevanju utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka pri postavki "netovolumen novoodobrenih kreditov" doseženo vrednost (788) v prvem polletju leta 2012 zmotno delila s pričakovano letno vrednostjo 4.080 (pravilno bi namreč bilo, da bi jo delila s pričakovano polletno vrednostjo, tj. 2.040), je tožnik pri navedeni postavki v prvem polletju dosegel le 37 % pričakovanega prodajnega plana, kar je še vedno manj od zahtevanih 60 %. Tožena stranka mu je zato pri izračunu skupne realizacije za prvo polletje leta 2012 pri postavki "netovolumen novoodobrenih kreditov" pravilno štela vrednost 0. V skladu z internim pravilom ugotavljanja dosežene stopnje realizacije, ki po presoji pritožbenega sodišča ni nepravično, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba, se namreč svetovalcu v primeru, če pri posamezni postavki ne doseže 60 % pričakovanega plana, v ponderju za to postavko šteje vrednost 0. Tožena stranka je ob upoštevanju navedenega pravila tožniku tudi pri postavki "..." pravilno štela vrednost 0. Tožnik je pri tej postavki v prvem polletju leta 2012 sicer res izpolnil 49 % pričakovanega cilja1 (in ne le 24 %, kot je to zmotno navedeno v tabeli v prilogi B5), vendar tudi to še vedno ne dosega zahtevane meje 60 %, pri kateri bi bil tožnik po tej postavki upravičen do vrednosti višje od 0. Glede na vse navedeno s strani tožnika izpostavljene napake v postopku izračuna odstotka skupne realizacije pričakovanega prodajnega plana niso vplivale na pravilnost dobljenega rezultata, saj je pravilna navedba v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik v prvem polletju leta 2012 dosegel le 41 % postavljenega prodajnega plana. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožena stranka glede določila pogodbe o zaposlitvi in ugotovljen rezultat tožnikovega dela v prvem polletju leta 2012 utemeljen razlog za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. Pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da svetovalci pri toženi stranki na področju gradbeništva in bivanja zaradi letnih dopustov v obdobju od junija do septembra vedno dosežejo slabšo realizacijo pričakovanih prodajnih planov. Ker je tožena stranka tožniku v izpodbijani odpovedi utemeljeno očitala nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov že za prvo polletje leta 2012, tožnikovi rezultati v nadaljnjem trimesečnem obdobju niso več odločilni. Glede na navedeno niso pomembne pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka določene napake napravila tudi v postopku izračuna tožnikove realizacije za obdobje od junija do septembra 2012, sicer pa tožnik tudi v primeru upoštevanja teh nepravilnosti ni dosegel zahtevane meje (60 %) realizacije postavljenega prodajnega plana. Pritožba namreč nepravilnosti obrazloženo zatrjuje le pri izračunu odstotka realizacije po postavki "netovolumen novoodobrenih kreditov" (sicer utemeljeno, ker je tožnik po tej postavki v resnici dosegel 72 % realizacijo2), ob predpostavki, da so izračuni za ostalih šest ocenjevanih postavk pravilni, pa je tožnik v trimesečnem obdobju od junija do septembra 2012 dosegel le 45,3 % pričakovanega prodajnega plana.

18. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, utemeljeno zavrnilo. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, je glede na določbo 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe, da sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Tožena stranka glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Tj. 1,46 od pričakovanih 3 enot. 2 Tj. vrednost 738 od pričakovane vrednosti 1.020.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia