Jedro

Za odločitev je bistveno, da je bila odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 tožniku pravilno vročena na podlagi 87. člen ZUP. Tožnik je pritožbo vložil po izteku roka za pritožbo, kot ga določa ZUP. Tožnikova trditev, da sporočilo o prispeli pošiljki v skladu s 87. členom ZUP ni bilo nikoli nalepljeno na njegova vrata, glede česar predlaga tudi zaslišanje bivše žene in poštarja, je nedopustna tožbena novota iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije pritožbo tožnika zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42270-4270/2013-11 z dne 19. 11. 2014 zavrgla. V obrazložitvi ugotavlja, da je bil zavezancu z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije z dne 19. 11. 2014 v ponovnem postopku odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v znesku 1.986,99 EUR. Odločba mu je bila vročena 9. 12. 2014. V pravnem pouku je bilo tudi navedeno, da je pritožba možna v roku 15 dni od dneva vročitve odločbe. Zadnji dan roka za vložitev pritožbe je bil tako 24. 12. 2014. Pritožbo zoper izpodbijano odločbo pa je zavezanec vložil osebno dne 9. 3. 2015, torej 90 dni po vročitvi odločbe.

2. Vročitev odločbe z dne 19. 11. 2014 je bila zavezancu opravljena osebno v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Iz vročilnice v upravnem spisu je razvidno, da je bilo sporočilo o prispelem pismu glede na to, da se vročitve ni dalo opraviti osebno, nalepljeno na vrata tožnika dne 24. 11. 2014 in da je bilo v skladu z 8. členom Navodila o obliki ovojnice za osebno vročanje v splošnem upravnem postopku na hrbtni strani sporočila o prispelem pismu zapisano potrebno besedilo po 87. členu ZUP vključno z opozorilom glede prevzema pisma v 15-dnevnem roku ter glede fikcije vročitve po pretečenem navedenem roku. Ker pritožnik odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v roku 15 dni ni dvignil, se je vročitev glede na 87. člen ZUP štela za opravljeno dne 9. 12. 2014. Po preteku navedenega 15-dnevnega roka je vročevalec pošiljko vrnil pošiljatelju, ker stranka ni imela hišnega predalčka. Glede na navedeno je bila po mnenju davčnega organa pritožba tožnika vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka, zato jo je prvostopni organ na podlagi 240. člena ZUP kot prepozno zavrgel. 3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-10-44/2015-3 z dne 27. 7. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožniku pojasnjuje določilo 235. člena ZUP ter tretji odstavek 87. člena ZUP. Ugotavlja, da je odločbi z dne 19. 11. 2014 v spisovnem gradivu priložena tudi kopija obvestila sporočila o prispelem pismu z dne 24. 11. 2014 z vsebino, zahtevano v tretjem odstavku 87. člena ZUP. Iz navedenega obvestila izhaja, da je bilo 24. 11. 2014 nalepljeno na vrata na naslovu A.A., B., kar pomeni, da je bilo puščeno v skladu z določbami tretjega odstavka 87. člena ZUP. Pravilno izpolnjena vročilnica je v skladu z določbami ZUP tudi dokaz o opravljeni vročiti. Sporočilo je javna listina, ki dokazuje procesna dejanja. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tožnika. Pritožniku še pojasnjuje, da za nastop fikcije vročitve ni pomembno, kje je bilo po poteku datuma fikcije vročitve pisanje puščeno, oziroma kdaj ga je pritožnik dejansko prejel in bil z vsebino seznanjen. Pritožnik bi po prejemu obvestila o prispelem pismu z dne 24. 11. 2014 moral sam poskrbeti za to, da bi navedeno odločbo prevzel še pred iztekom roka za pritožbo. Tudi po mnenju drugostopnega organa je glede na podane ugotovitve prvostopni organ utemeljeno zavrgel tožnikovo pritožbo na podlagi določbe drugega odstavka 240. člena ZUP. Tudi ugovora, da pritožnik v času vročanja zoper navedeno odločbo ni imel hišnega predalčka, ni mogoče upoštevati. Tožnik je bil z obvestilom o prispelem pismu z dne 24. 11. 2014 ustrezno seznanjen glede obstoja pisne pošiljke. Po prejemu navedenega obvestila pa bi moral sam poskrbeti za to, da bi navedeno odločbo prevzel še pred iztekom roka za pritožbo.

4. Glede pritožnikovega ugovora, da je Ustavno sodišče RS že v marcu 2014 razveljavilo posplošeno vrednotenje nepremičnin ter da v konkretnem primeru odmera davka na nepremično premoženje večje vrednosti nima pravnega temelja ter da bi moral davčni urad ustaviti vse začete pritožbene postopke in po uradni dolžnosti razveljaviti protiustavne odločbe, pa tožena stranka pripominja, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 izhaja, da neustaven predpis z navedeno odločbo ni bil odpravljen ali razveljavljen. Zato je organ prve stopnje z odločbo z dne 19. 11. 2014 utemeljeno odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti. Davčna osnova pritožnika, katere temelj je bila posplošena tržna vrednost, ugotovljena z uporabo določb ZMVN, je bila kljub zgoraj navedeni odločbi Ustavnega sodišča RS ugotovljena zakonito. Navedena odločba Ustavnega sodišča RS tako ne more predstavljati temelja za odpravo odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

5. Glede ostalih pritožnikovih ugovorov organ druge stopnje še meni, da ti ne vplivajo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato se organ druge stopnje do njih tudi ni opredelil. Tožnik v tožbi poudarja, da ne drži trditev tožene stranke, da je bilo sporočilo o prispeli pošiljki nalepljeno na vrata stanovanja dne 24. 11. 2014. Če bi bilo to res, bi namreč tožnik sporočilo prejel in priporočeno poštno pošiljko dvignil. Šele 3. 3. 2015 mu je bila pri Davčnem uradu v C. dana možnost vpogleda v vsebino odločbe in možnost pritožbe. Tožniku je bil po razvezi zakona odvzet poštni nabiralnik, kar pomeni da je moral vročevalec pošiljatelju vrniti priporočeno pošiljko. Glede svojih trditev predlaga zaslišanje poštarja in Č.Č., bivše žene tožnika.

6. V nadaljevanju pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS že v marcu 2014 razveljavilo posplošeno vrednotenje nepremičnin, kar pomeni, da v konkretnem primeru odmera davka na nepremičnine večje vrednosti nima pravne podlage. Prav tako je Ustavno sodišče Republike Slovenije dne 19. 2. 2015 na predlog Upravnega sodišča potrdilo protiustavnost 193. člena in četrtega odstavka 244. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ.

7. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj ugotovi, da tožena stranka ni vročila konkretne priporočene pošiljke z dne 19. 11. 2014 tožniku, temveč je bilo to storjeno šele z izročitvijo prepisa z dne 3. 3. 2015. Posledično naj se razveljavi (pravilno: odpravi) nezakoniti izpodbijani sklep prvostopnega organa, s katerim je bila njegova pritožba zavržena.

8. Tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb, ki pa jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Sodišču še predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) po sodnici posamezniki. O zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Za odločanje v omenjeni zadevi je bistveno, da je bila odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 z dne 19. 11. 2014 pravilno vročena z osebno vročitvijo na podlagi 87. člena ZUP 9. 12. 2014. Zadnji dan roka za pritožbo je potekel z dnem 25. 12. 2014, tožnik pa je pritožbo zoper izpodbijano odločbo vložil 9. 3. 2015, kar je po izteku roka za pritožbo, kot ga določa prvi odstavek 235. člena ZUP. Tožnikova trditev, da sporočilo o prispeli pošiljki v skladu s 87. členom ZUP ni bilo nikoli nalepljeno na tožnikova vrata, glede česar predlaga tudi zaslišanje bivše žene Č.Č. in poštarja (brez imena in priimka), je nedopustna tožbena novota iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. To določilo namreč omejuje pravico strank glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v upravnem sporu, kar je namenjeno preprečevanju zavlačevanja postopka reševanja upravne zadeve in velja za vse stranke postopka v upravnem sporu. Omejitev pomeni, da sodišče tožbenih navedb glede dejstev, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezano vsebinsko presojati in izvajati dokazov.

12. Glede trditev, ki se tičejo vsebine izdane odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 oziroma posledično odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na odmero davka v teh zadevah, pa sodišče pripominja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu ugotavljanje, ali je bila tožnikova pritožba pravočasna ali ne. Do navedb, ki na odločitev sodišča ne morejo vplivati, pa se sodišče ni dolžno izjasniti.

13. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje strinja in jih na tem mestu, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.