Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o nepriznanju potnih stroškov toženkine pooblaščenke na relaciji Novo mesto – Maribor – Novo mesto. Toženkina pooblaščenka ni odvetnica in je domnevno zaposlena pri toženki. Toženka ima sedež v Mariboru, zato ni podlage za priznanje pooblaščenkinih potnih stroškov pristopa na narok, kot jih je priglasila toženka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v skupnem znesku 24.799,59 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 33.856,21 EUR za čas od 12. 8. 2016 do 10. 10. 2016, 24.703,81 EUR za čas od 11. 10. 2016 dalje, 52,36 EUR za čas od 15. 10. 2016 dalje in 43,42 EUR za čas od 16. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačevanje mesečne rente v višini 176,90 EUR neto, in sicer do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska rente dalje do plačila (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. in IV. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 1.834,84 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženka, ki v pravočasni pritožbi posplošeno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z višino odmerjene premoženjske škode, ki je po njeni oceni pretirana. Tožnica je utrpela le lahke telesne poškodbe, zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je izvedenec ocenil kot blago. Tožnica je imela težave z vratnim delom hrbtenice že pred škodnim dogodkom. Zato bi moralo sodišče odmerjeno odškodnino ustrezno razmejiti oz. zmanjšati. Na nivojih C3/C4 in C4/C5 so že bile prisotne degenerativne spremembe. Tudi lažjih ligamentarnih nestabilnosti na istih nivojh ni moč z gotovostjo pripisati škodnemu dogodku. Vse navedeno bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri nematerialne, kot tudi materialne škode, pa tudi pri odmeri rente iz naslova izgube na dohodku. Večina tožničnih trajnih posledic je povezana ravno s poškodbo vratnega dela hrbtenice in ni posledica škodnega dogodka. Stališče sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja je napačno in v nasprotju z namenom instituta zastaranja. Graja tudi odmero pravdnih stroškov. Njihov seštevek pod točko 50 obrazložitve ni pravilen. Za pristop pooblaščenke na narok bi moralo sodišče priznati potne stroške na relaciji Novo mesto in Maribor in nazaj. V tem delu je sodišče ravnalo v nasprotju s pravnim redom in ustaljeno sodno prakso.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, na katerega se nanaša pritožba, zavrne, skupaj s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta temeljni načeli individualizacija in objektivna pogojenost višine odškodnine. Načelo individualizacije narekuje upoštevanje intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin, strahu ter obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Objektivna pogojenost višine odškodnine pa narekuje sodišču, da upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da višina odškodnine ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

6. Tožnica je v škodnem dogodku 10. 9. 2013 utrpela razpočno rano na glavi, pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarnino desne rame, poškodbo dorzalnega lopatičnega živca desno in delno strganino desne romboidne mišice. Pri zvinu vratne hrbtenice je kasnejši funkcionalni preizkus dokazal manjšo ligamentarno nestabilnost na nivojih C3/C4 in C4/C5 ter degenerativne spremembe. V zdravstvenem kartonu je že od leta 1996 imela zabeležene bolečine v vratu, zaradi katerih je občasno jemala analgoantirevmatike. Udarec je povzročil udarnino desne rame z delno strganino desne romboidne mišice in s poškodbo dorzalnega lopatičnega živca. Zaradi bolečin je tožnica vsakodnevno jemala analgetik. Trajna posledica poškodb je zmanjšana moč desnih ramenskih mišic in štrleča desna lopatica. Zaradi nepravilne koordinacije mišic ramenskega obroča, ki so posledica poškodbe mišice in dorzalnega skapularnega živca, je prišlo do posttravmatskega utesnitvenega sindroma, ki se kaže z omejeno in bolečo gibljivostjo desne rame nad horizontalo. Tožnica je trpela trajne hude bolečine dva dni po nezgodi, trajne bolečine srednje hude intenzitete približno šest tednov, trajne bolečine lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami pa vse do zaključenega zdravljenja. To je bilo zaključeno 14. 1. 2015 in je trajalo nekoliko manj kot leto in pol. Tožnica je zaradi škodnega dogodka trpela številne nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje natančno nanizalo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po škodnem dogodku se je pri pritožnici pojavila prilagoditvena motnja, zaradi katere je bila vključena v ambulantno psihiatrično zdravljenje in je prejemala psihofarmakoterapijo. Opravila je dva pregleda v psihiatrični ambulanti, psihološki pregled, vključena je bila tudi v psihoterapevtsko obravnavo, v okviru katere je skupno opravila devet srečanj. Prilagoditvena motnja - podtip depresivna reakcija se je pretežno kazala s simptomi povečane anksioznosti. Trajala je v obdobju od 20. 5. 2014 do 29. 6. 2015, ko je bilo njeno zdravljenje zaključeno.

7. Tožnici je bila od zahtevanih 32.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznana odškodnina v višini 13.000 EUR. Sodišče prve stopnje je navedlo primerljive primere iz sodne prakse, ki izkazujejo ustreznost prisojene odškodnine. Pritožba se do vseh teh ugotovitev sodišča prve stopnje konkretizirano niti ne opredeli. Le posplošeno zatrjuje, da je odškodnina pretirana, in opozarja na neupoštevanje tožničinih degenerativnih sprememb. Enako velja tudi glede ostalih odškodninskih postavk: odškodnine za strah in odškodnine v zvezi s prestanimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Glede obeh je sodišče prve stopnje podalo zelo konkretne opredelitve v točkah 19 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem pritožbeno sodišče v celoti sledi. Za vsako postavko je navedlo tudi primerljivo sodno prakso. Vsemu temu pritožba konkretizirano ne ugovarja in ne izkazuje odstopa od sodne prakse. Poudarja le težave z vratnim delom hrbtenice, ki jih je imela tožnica že pred škodnim dogodkom in so posledica degenerativnih sprememb. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožničine težave z bolečinami v vratu, ki jih je imela že od leta 1996 dalje. To izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Seveda pa tožnica ni trpela le bolečin v vratu, marveč tudi bolečine zaradi udarnine desne rame z delno raztrganino desne romboidne mišice in s poškodbo dorzalnega lopatičnega živca desno. Prav zaradi navedenega je prišlo do posttravmatskega utesnitvenega sindroma, ki se kaže v omejeni in boleči gibljivostji desne rame nad horizontalo. V izvedenskem mnenju Komisije za ... z dne 24. 4. 2018 so natančno pojasnjene tožničine nevšečnosti med zdravljenjem, bolečine, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po pripombah tožnice, izhaja, da so bile že v prvem mnenju upoštevane tožničine degenerativne spremembe. Toženka dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri dodatnih/podrobnejših razmejitev bolečinskih obdobij ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu zaradi prisotnosti degenerativnih sprememb ni predlagala. V pritožbi tudi ne ponudi/utemelji, kako bi moralo sodišče glede na podano izvedensko mnenje, ki degenerativne spremembe pri tožnici že upošteva, odškodnino ustrezno razmejiti oz. zmanjšati.

8. Tožnici je bilo iz naslova nematerialne škode priznanih 25 povprečnih mesečnih neto plač. Odmerjena odškodnina je povsem znotraj okvirov primerljivih zadev. Tako je bilo oškodovancu v zadevi II Ips 327/2000 – utrpel je pretres možganov zmerne stopnje, udarninsko raztrganinsko rano na desnem licu in posttravmatski sindrom – priznanih 26 povprečnih mesečnih neto plač. V zadevi II Ips 617/2008 je oškodovanec zaradi udarnine desne rame in posledičnega pretrganja desne supraspinatne mišice, udarnine desnega zapestja in udarnine desne strani medenice prejel 24 povprečnih plač. V nekoliko težjem primeru – obravnava ga zadeva II Ips 286/2009 – je oškodovanec zaradi pretresa možganov, udarnine zatilja in leve strani prsnega koša, zloma leve črevnice, potolčene raztrganine levo ledveno ter zloma leve koželjnice prejel 29,5 povprečnih plač. Zaradi poškodbe rok in ramenskega obroča je oškodovanec v zadevi II Ips 259/2018 prejel 29,97 povprečnih plač, v zadevi II Ips 208/2018 pa je oškodovanka prejela 27,8 povprečnih plač.

9. Pritožba zgolj posplošeno opozarja na previsoko odmerjeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, pa tudi rente. Do jasnih in prepričljivih argumentov sodišča prve stopnje se sploh ne opredeli in morebitnega odstopa od sodne prakse ne izkaže. Ker toženka s svojimi navedbami ni vzbudila dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede višine odmerjene odškodnine, pritožbeno sodišče njeni pritožbi v tem delu ni sledilo.

10. V točkah 26 do 28 ter 33 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo natančno argumentacijo glede toženkinega ugovora zastaranja. Opozorilo je na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 236/2015 z dne 22. 12. 2016 in pojasnilo razloge za stališče, da ni prišlo do zastaranja tožničine terjatve. Pritožba se s prepričljivimi argumenti sodišča prve stopnje ne sooči. Le posplošeno navede, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in v nasprotju z namenom instituta zastaranja. V nadaljevanju pa svojega stališča ne razvije in konkretizirano ne pojasni, kar bi bilo glede na obsežna in jasna stališča sodišča prve stopnje nujno. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z odmero stroškov postopka. Tudi v tem delu je očitek o napačnem seštevku pod točko 50 obrazložitve izpodbijane sodbe premalo konkretiziran. Pritožbeno sodišče je seštevek preverilo in računskih napak ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške v skladu z določbama 154. in 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo. Upoštevalo je delni uspeh pravdnih strank v postopku, in sicer tožničin 26,47 % uspeh in toženkin 73,53 % uspeh.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o nepriznanju potnih stroškov toženkine pooblaščenke na relaciji Novo mesto – Maribor – Novo mesto. Toženkina pooblaščenka ni odvetnica in je domnevno zaposlena pri toženki. Toženka ima sedež v Mariboru, zato ni podlage za priznanje pooblaščenkinih potnih stroškov pristopa na narok, kot jih je priglasila toženka.

13. Glede na pojasnjeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.