Jedro

Pasivno legitimacija neposrednega pridobitelja pri izbrisni tožbi določa prvi odstavek 244. člena ZPP, ki pa ne zahteva, da bi moral biti neposredni pridobitelj dobroveren. Pogoj nedobrovernosti je določen v tretjem odstavku 244. člena ZZK-1, ki pa se nanaša samo na drugi odstavek istega člena, ki pa določa pasivno legitimacijo nadaljnjega pridobitelja. Torej dobrovernost je pomembna zgolj pri nadaljnjem pridobitelju, pri neposrednem pridobitelju pa ne. Tudi sicer pa se pojem dobrovernosti povezuje z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) v primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja.

Na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP se lahko glede predhodnega vprašanja postavi vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega pa ni potrebno, da se posebej izkazuje pravni interes. Vendar to velja zgolj, dokler obstaja prejudicialnost, torej, dokler je konkretna odločitev o zahtevku odvisna od predhodnega vprašanja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka.

Izrek

Revizija se glede primarnih zahtevkov zavrne, glede podrednega zahtevka pa zavrže. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 618,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev nepristnosti listine – pooblastila in ugotovitev, da B. A. ni bil pooblaščen v imenu tožnice prodajati njenega deleža, ter ugotovitev ničnosti delilne pogodbe z dne 6. 12. 2006, zavrglo. Tožbeni zahtevek, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje na temelju delilne pogodbe in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, je zavrnilo. Podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da delilna pogodba ni bila sklenjena, pa je zavrglo. Obrazložilo je, da je toženec trdil, da je bil v dobri veri, tožnica pa ni pravočasno navedla, da toženec ni bil v dobri veri oziroma konkretnih trditev, zakaj naj toženec ne bi bil dobroveren, ni postavila, trditveno in dokazno breme glede slabe vere pa je na tožnici, saj se dobra vera domneva. Iz ugotovljenih dejstev je zaključilo, da toženec ni imel razloga, da bi posumil, da je s pooblastilom kaj narobe, zato je bil toženec glede vknjižene pravice v dobri veri, posledično pa na podlagi tretjega odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ni pasivno legitimiran za izbrisno tožbo, zato je sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Glede ugotovitvenih zahtevkov pa je obrazložilo, da ne drži tožničina trditev, da je bila na vložitev takšne tožbe napotena, in da je sodišče izbrisno tožbo zavrnilo, zato tožnica z ugotovitveno sodbo ne bo mogla doseči vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kakšne druge pravne koristi, ki naj bi jo imela od ugotovitve nepristnosti listine in ničnosti pogodbe, pa ni zatrjevala. Enako pa velja tudi glede podrednega zahtevka, zato je sodišče tako primarne kot podredne ugotovitvene dele tožbe zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje j e pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Navedlo je še, da mu pritožbene navedbe glede procesnega značaja ZZK-1 in glede njegovega razmerja z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ) niso jasne, nejasne pritožbene vsebine pa pritožbeno sodišče ni upravičeno interpretirati, ker bi ji s tem lahko dalo pomen, ki ga ta v resnici nima. Sodišče prve stopnje ni v skladu s 274. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožbe zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ker je tožnica postavila tudi zahtevek iz izbrisne tožbe, zato kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

3. Zoper sodbo sodišča druge st opnje tožnica vlaga revizijo z aradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, saj zemljiškoknjižno stanje ni nastalo na podlagi darilne, ampak na podlagi delilne pogodbe, poleg tega ne gre za vl. št. 5007, ampak za vl. št. 4851. To je tožnica uveljavljala že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje tega ni pravilno razumelo. Meni, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno, kaj rešuje sodba in kaj sklep. Sodišče druge stopnje je storilo tudi kršitev drugega odstavka 360. člena ZPP, saj ni presodilo navedb pritožbe, ki so bile odločilnega pomena, niti ni pravilno povzelo pritožbenih navedb. Tako je tožnica navedla nepravilno uporabo drugega odstavka 284. člena ZPP in ne 284. člena ZPP, kot to napačno navaja sodba sodišča druge stopnje. Pri neuporabi 285. člena ZPP je tožnica opredelila aktivno vlogo sodnika pri ugotavljanju materialne resnice, instanca pa tega sploh ni navedla. Tožnica je navedla nepravilno uporabo prvega odstavka 286. člena ZPP in ne 286. člena ZPP, kot to napačno navaja sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede prekluzije neprerekane trditve o dobrovernosti, in sicer na navedbe tožnice, da gre za možnost in izbiro, ali bo sodišče grožnjo prekluzije uporabilo; da tožnica dobrovernosti ni mogla prerekati, saj je toženec to navajal šele na glavni obravnavi, tožnica pa ni mogla vedeti, s kakšnimi navedbami bo toženec prišel na obravnavo; da je prerekala na drugem naroku in pravočasno tudi predlagala dokaze. Sodišče druge stopnje tudi ni povzelo, da je bil toženec že 31. 5. 2006 seznanjen z delilnim postopkom med njim, tožnico in B. A. in da je tožnica dostavila kopijo vročilnice iz spisa z opr. št. N 10/2006. Tožnica je prav tako v pritožbi navedla, da mora toženec dokazati, da je dobroveren, saj v zadevi ne gre za priposestvovanje, na kar sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Tožnica se je tudi sklicevala na 73. člen OZ ter navedla, da gre za specialno določbo materialne narave, zato bi jo sodišče moralo upoštevati, do česar se sodišče druge stopnje prav tako ni opredelilo. Tožnica je tudi navedla, da pravni posel z tožnico ni bil sklenjen, zato ne velja, in ker toženec ni ravnal pošteno, mora trpeti škodljive posledice po 10. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato je izbrisna tožba dopustna. Sodišče druge stopnje prav tako ni povzelo pritožbenih navedb glede pravne koristi in uporabe tretjega odstavka 181. člena ZPP. Nadalje tožnica meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni uporabilo 73. člena OZ, saj tožnica pravnega posla ni odobrila, zato ta ni bil sklenjen. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista pravilno uporabili 243. člena ZZK-1, saj sta spregledali, da je pogoj za izbrisno tožbo, da je vknjižba solastninske pravice toženca iz materialnopravnega razloga neveljavna. Zmotna uporaba materialnega prava je podana tudi, ker sodišče ni uporabilo 10. člena SPZ. Toženec ni bil pošten, saj je vedel že 31. 5. 2006, da teče sodni delitveni postopek, kjer je tožnico zastopal odvetnik, pa je vseeno sklenil sporno delilno pogodbo z 6. 12. 2006 z lažnim specialnim pooblaščencem tožnice, s katerim je bil v kontaktih že od 10. 3. 2004, ko je sklenil pogodbo za del spornega zemljišča. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno odločili, ko sta zavrgli ugotovitveno tožbo, saj je odločitev o izbrisu odvisna od materialnopravnega razmerja, zato je ugotovitvena tožba dopustna skupaj z izbrisno tožbo na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP. Poleg tega sodišče druge stopnje samo potrjuje, da je bila ugotovitvena tožba, poleg izbrisne tožbe, dopustna, saj ni bilo razloga za ukrepanje ob predhodnem preizkusu.

4. Toženec je vlo žil odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom, in predlaga zavrženje, podredno pa zavrnitev revizije. Navaja, da revizija zoper sklep ni dopustna, zato jo je potrebo zavreči. Tožnica je s tožbo postavila tri zahtevke, glede katerih pa je opredelila zgolj eno vrednost spornega predmeta, zato je revizija nedovoljena. Glede razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP pa toženec dodatno še navaja, da je revizija nerazumljiva oziroma protispisna. V II. točki izreka gre za očitno pisno pomoto, glede katere bi tožnica lahko podala ustrezen predlog za popravo le-te. Glede razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP so navedbe tožnice nerazumljive in protispisne. Sodba sodišča druge stopnje pritožbene navedbe le povzema in ni potrebno, da jih dobesedno prepiše, zato je povsem irelevantno, če se pritožba sklicuje na kršitev prvega odstavka 286. člena ZPP, sodišče pa v sodbo povzame kršitev 286. člena ZPP. Irelevantno je, če se je toženec na prvem naroku prvič skliceval na svojo dobrovernost in ni jasno, na katero kršitev tožnica sploh meri. Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Revizija pa niti ne navaja, kako naj bi domnevne kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost sojenja. Meni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tretji odstavek 244. člena ZZK-1, glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa revizija ni dovoljena.

5. Revizija glede primarnih zahtevkov ni utemeljena, glede podrednega zahtevka pa ni dovoljena.

6. Tožnica je primarno zahtevala ugotovitev nepristnosti listine – pooblastila, ugotovitev, da B. A. ni bil pooblaščen v imenu tožnice prodajati njenega deleža, in ugotovitev ničnosti delilne pogodbe z 6. 12. 2006 ter

izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Navedena pa je bila zgolj ena vrednost spornega predmeta, in sicer 57.159,04 EUR. Tožnica je torej primarno postavila več zahtevkov, ki pa so v medsebojni zvezi, saj je odločitev o izbrisni tožbi odvisna od odgovorov na postavljene ugotovitvene zahtevke. Namreč ugotovitveni zahtevki, ki se vsi nanašajo na ponarejenost pooblastila in ničnost delilne pogodbe, so predhodna vprašanja pri izbrisni tožbi, ki pa jih tožnica v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP postavlja kot vmesne ugotovitvene zahtevke. Ugotovitveni in dajatveni zahtevki so torej med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugih zahtevkih, zato se vrednost spornega predmeta ugotovi s seštevanjem vrednosti posameznih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP), posledično pa je revizija glede vseh primarnih zahtevkov dovoljena. Napačno pa je stališče toženca, da revizija zoper sklep ni dovoljena. Revizija je dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Takšen sklep pa je tudi sklep sodišča druge stopnje, s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se ugotovitvena tožba zavrže. Glede podrednega zahtevka, ki ga je tožnica naknadno postavila, pri tem pa vrednosti spornega predmeta ni navedla, pa revizija ni dovoljena. Namreč v s odni praksi Vrhovnega sodišča je že ustaljeno stališče, da se v primeru navedbe ene vrednosti spornega predmeta za glavni in za podredni zahtevek, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, šteje, da je navedena vrednost za glavni zahtevek, za podredni zahtevek pa ne.(1) Ker torej vrednost spornega predmeta za podredni zahtevek ni bila navedena, revizija glede podrednega zahtevka ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato se zavrže (377. člen ZPP).

7. Tožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje namesto «delilne« pogodbe enkrat zapisano »darilna« pogodba in ker je navedena napačna številka vložka. Stališče tožnice je zmotno, saj gre za očitno pisno pomoto (328. člen ZPP), ki jo je sodišče prve stopnje storilo pri prepisu tožbenega zahtevka, saj je v isti točki izreka enkrat navedeno delilna drugič pa darilna pogodba. Iz celotne sodbe in sklepa pa nedvomno izhaja, da je bila predmet odločanja delilna pogodba. Tudi napačna navedba številke vložka je zgolj pisna pomota.(2) Absolutna bistvena kršitev določb postopka torej ni bila storjena, pisne pomote pa lahko kadarkoli odpravi prvostopenjsko sodišče s popravnim sklepom.

8. Neutemeljen je očitek, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno, kaj rešuje sodba in kaj sklep. Že sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom, zato je odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sklep sklep, odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sodbo pa je sodba, saj se v primeru zavrnitve pritožbe zoper sodbo izda sodba (353. člen ZPP), zato je sodbo sodišča druge stopnje mogoče preizkusiti.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta materialno pravo zmotno uporabili, saj je tožnica vložila izbrisno tožbo zoper neposrednega pridobitelja, glede katerega pa ni pravno relevantno, ali je dobroveren. Namreč, za neposrednega pridobitelja določa pasivno legitimacijo prvi odstavek 244. člena ZPP, ki pa ne zahteva, da bi moral biti neposredni pridobitelj dobroveren. Pogoj nedobrovernosti je določen v tretjem odstavku 244. člena ZZK-1, ki pa se nanaša samo na drugi odstavek istega člena, ta pa določa pasivno legitimacijo nadaljnjega pridobitelja. Torej dobrovernost je pomembna zgolj pri nadaljnjem (posrednem) pridobitelju, pri neposrednem pridobitelju pa ne.(3) Tudi sicer pa se pojem dobrovernosti povezuje z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) v primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja.(4) V konkretni zadevi pa tožnica ni zatrjevala, da je posel ničen zaradi razpolagalne nesposobnosti, pač pa, da do sklenitve delilne pogodbe sploh ni prišlo oz. da je delilna pogodba nična, ker je bilo pooblastilo, s katerim naj bi tožnica pooblastila B. A. za sklenitev delilne pogodbe, ponarejeno. V konkretnem primeru se torej ni zatrjevala ničnost posla zaradi razpolagalne nesposobnosti(5), zato tudi odpade uporaba načela zaupanja v zemljiško knjigo in posledično je povsem nepomembno, ali je bil pridobitelj lastninske pravice v trenutku pridobitve dobroveren.(6) Navedenega pa revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker revizija ne poda razlogov v tej smeri, sodba sodišča prve stopnje pa je izdana po noveli ZPP-D, zato revizijsko sodišče nima več pooblastila za preizkus materialnega prava po uradni dolžnosti, saj lahko preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

10. Razlogi, ki jih tožnica navaja v okviru uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava, pa niso utemeljeni. Tožnica tako izpodbija zaključek sodišč, da je bil toženec dobroveren, kar pa g lede na navedeno v prejšnjem odstavku ni pravno relevantno. Tožnica meni, da bi sodišče moralo uporabiti 73. člen OZ in ob tem navaja, da tožnica posla ni odobrila, zato ta ni bil sklenjen. Drži, da je navedeni člen potrebno uporabiti, saj daje materialnopravno podlago za odgovor na predhodno vprašanje, ali je pravni posel, ki je bil podlaga za vknjižbo, materialnopravno veljaven. Vendar pa je v primeru izbrisne tožbe potrebno sočasno uporabiti tudi določbe ZZK-1 glede izbrisne tožbe (od 243. do 245. člena ZZK-1), zato sama uporaba 73. člena OZ ne bi spremenila odločitve sodišč prve in druge stopnje, zato tožnica s tem revizijskim razlogom ne more uspeti. Tožnica tudi napačno uveljavlja zmotno uporabo

243. člena ZZK-1, ker naj bi sodišči prve in druge stopnje spregledali, da je pogoj za izbrisno tožbo, da je vknjižba solastninske pravice toženca iz materialnopravnega razloga neveljavna, kar ne drži. S tem se sodišči nista ukvarjali, ker sta zavzeli sicer napačno, a v reviziji neizpodbito materialnopravno stališče, da toženec ni pasivno legitimiran. Neutemeljen je tudi očitek, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni uporabilo 10. člena SPZ, saj sta sodišči prve in druge stopnje ravno na podlagi 10. člena SPZ sprejeli svojo odločitev. Kot pa je navedeno v 9. točki, v konkretni zadevi načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni pravno relevantno, zato bi tožnica z revizijo uspela, če bi navedla ravno nasprotno, t.j. da sodišče 10. člena SPZ sploh ne bi smelo uporabiti.

11. V posledici zgoraj navedenega je neutemeljen tudi očitek tožnice, da sodišče druge stopnje ni pravilno povzelo in ni odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe. Namreč pritožbene navedbe glede nedobrovernosti toženca, prekluzije in dokaznega bremena pri dobrovernosti se na podlagi navedenega v 9. točki pokažejo za brezpredmetne, zato čeprav sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe res ni odgovorilo, tožnica z revizijo, ki jo je vložila, ne more uspeti. Glede ostalih pritožbenih navedb, na katere sodišče druge stopnje ni odgovorilo, pa je revizija neutemeljena, saj ne pojasni, v čem bi bila odločitev sodišča druge stopnje drugačna, če bi na te navedbe odgovorilo. Tožnica tudi ni pojasnila, kako je napačen povzetek kršenih določb ZPP oziroma tožničinih pritožbenih navedb vplival oziroma bi lahko vplival na odločitev sodišča druge stopnje. Samo napačen ali pomanjkljiv povzetek pritožbenih navedb pa tudi sicer ne zadostuje, da bi revizijsko sodišče lahko ugotovilo bistveno kršitev določb postopka. Na pritožbene navedbe, da ima materialnopravna določba

73. člena OZ prednost pred procesnimi določbami ZZK-1 in glede ugotovitvenih zahtevkov, pa je sodišče druge stopnje odgovorilo.

12. Revizija je neutemeljena tudi glede ugotovitvenih zahtevkov. Na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP se sicer res lahko glede predhodnega vprašanja postavi vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega pa ni potrebno, da se posebej izkazuje pravni interes.(7) Vendar to velja zgolj, dokler obstaja prejudicialnost, to pomeni, dokler je konkretna odločitev o zahtevku odvisna od predhodnega vprašanja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka.(8) V tej zadevi pa je sodišče o glavnem zahtevku (izbrisni tožbi) odločilo, ne da bi se sploh ukvarjalo s predhodnimi vprašanji, ali je bilo pooblastilo nično in ali je delilna pogodba zato nična, saj ga je zavrnilo že iz drugih razlogov. Če pa prejudicialnosti ni, pa je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten in ga je potrebno zavreči, razen če sodišče ugotovi, da lahko takšen zahtevek obstane kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe, za kar pa mora biti izkazan pravni interes.(9) Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno obrazložili, da glede na to, da tožnica z izbrisno tožbo ni uspela, nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj z njo ne bo mogla doseči vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, da pa bi imela od ugotovitvene sodbe kakšno drugo pravno korist, pa tožnica ni navedla. Navedeno pa bi veljalo tudi glede podrednega ugotovitvenega zahtevka, če bi bila revizija v tem delu dovoljena. Neutemeljena je tudi navedba, da je sodišče druge stopnje samo potrdilo, da je bila ugotovitvena tožba, poleg izbrisne tožbe, dopustna, ker ni bilo razloga za ukrepanje ob predhodnem preizkusu tožbe. Tožba se lahko zavrže že ob predhodnem preizkusu ali pa kadarkoli kasneje, ko se ugotovi, da so za to podani pogoji.

13. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo v zvezi s primarnim zahtevkom kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti uveljavljane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 618,00 EUR (1.100 točk za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 2 %, povečano za 20 % DDV). Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnica v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna tožencu plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

15. Revizijsko sodišče ni vsebinsko obravnavalo vloge z 28. 3. 2012 z naslovom „Nova dejstva, ki so nastala po vloženi reviziji“, saj je bila vložena po poteku roka za revizijo, zato je prepozna (prvi odstavek 367. člena ZPP). Tudi sicer pa v reviziji ni dovoljeno navajati novih dejstev in dokazov, razen glede bistvenih kršitev določb postopka (372. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 259/2005, II Ips 219/2008. Op. št. (2): Primerjaj L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 202, točka 8 in odločitve Vrhovnega sodišča, ki so tam navedene.

Op. št. (3): Tako tudi Nina Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uvodna pojasnila, str. 124; Tomaž Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten št. 1/2012, str. 167; Jasna Hudej, Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, Pravnik št. 7-8/2013, str. 495. Op. št. (4): Primerjaj Nina Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uvodna pojasnila, str. 38-39. Op. št. (5): Tožnica je namreč ob prenosu lastninske pravice bila lastnica predmetne nepremičnine.

Op. št. (6): Primerjaj Tomaž Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten št. 1/2012, str. 167. Op. št. (7): A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 160, 30. točka.

Op. št. (8): A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 162, 33. točka.

Op. št. (9): A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 163, 33. točka.